Zarja

Tožena novinarka Anuška Delić o ekstremizmu

Miša Čermak / Jana
2. 2. 2015, 12.39
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Novinarki Anuški Delić tožilstvo očita (grozi ji tri leta zapora), da je konec leta 2011 storila kaznivo dejanje objave tajnih podatkov, ko je v več člankih pisala o povezavi neonacistične skupine Blood & Honour (B&H) s stranko SDS in ob tem – po trditvah Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) – objavila tudi podatke, ki jih je o skrajnih desničarjih v Sloveniji zbrala Sova. A podatki o desnem ekstremizmu obstajajo in po prebranem poročilu Sove je takratni predsednik RS Danilo Türk označil pojav ekstremističnih skupin v Sloveniji kot skrb vzbujajoč.

Šimen Zupančič

Pri dvajsetih ste odšli v New York in ta izkušnja vas je spremenila, saj ste doživeli 11. september, ki je začrtal pot človeštva, kot se vidi danes – je tudi vas takrat zajela panika?

Ta dogodek me je dokončno predramil. Prvi teden po 11. septembru je bilo zelo težko: gledala sem skozi okno helikopterje, ti so noč in dan letali okoli Empire State Buildinga – če bi imela okno na drugi strani, bi gledala dim,  živela sem razmeroma blizu. Ameriški mediji so takrat v en glas prenašali sporočila oblasti.  Bila so, gledano nazaj, precej paranoična. Ta strah se je prenesel name, spremenil v paniko, zavohala sem vojno na podoben način kot takrat, ko smo se Slovenci osamosvajali in so tulili alarmi. Nekaj težkega je bilo v zraku, razumela sem, da se bo začelo obdobje, ki si ga v resnici nihče zares ne želi. Mene so tisti napadi pripravili do razmišljanja, kaj želim od življenja (štiri leta in pol je živela v NY, op. a.), in odločila sem se, da si tega ne želim: v tisti paniki, ko sem zapirala okna, da ne bi prišel kakšen fantomski strup (nasmeh) v dnevno sobo, ker so ves čas govorili ne le o tem, ampak tudi o strahu pred drugačnim, pred tujci, sem se odločila in odšla.

Niste želeli nadzora – ves čas smo poslušali o boju proti terorizmu, o Al Kaidi, Osami bin Ladnu in podobnem.

Ja, sporočali so, da je za vsem tem ta organizacija. A ni šlo za to, kdo je zadaj, zelo sem pogrešala treznost medijev in javnomnenjskih voditeljev: vsi so govorili v en glas in ta je na koncu pripeljal do boja proti terorizmu, ki so ga  označili kot boj za svobodo in demokracijo. Ta nas je pripeljal do tu, kjer smo danes. Takrat sta se počutila napadena vsa Amerika in ves zahodni svet, toda reakcija ni bila pravilna, kajti Američani so se v letu, dveh odpovedali velikemu delu svoje zasebnosti, zato da se bodo borili proti teroristom. A razkritja Edwarda Snowdna so zelo nazorno pokazala, kam je pripeljala ta politika, kam so pripeljala neomejena pooblastila neke oblasti – v nadzor vseh.

Ste se zato odločili za novinarstvo in razkrivanje prikritega, a pomembnega za vse nas? O zadevi, zaradi katere ste obtoženi, je bil že takrat obveščen državni vrh.

Tudi, a razvoj dogodkov je bil naraven. Obtožena sem, da sem objavila tajne informacije Sove: da so nekateri predstavniki neonacistične skupine Blood & Honour v Sloveniji oziroma da je bil tedanji vodja aktiven v lokalni žirovski izpostavi SDS. Neonacistična organizacija ni formalno organizirana skupina s »seznamom« članstva, je zelo konspirativna, verjamem, da v času, ko sem objavila članek, marsikdo v SDS ni vedel, da imajo tovrstne posameznike v svojih vrstah. Nekaj let je minilo od takrat, toda v žirovskem okolju so še vedno politično aktivni nekateri pripadniki ali simpatizerji neonacistične skupine Blood & Honour.

Šimen Zupančič
Sodišče bo tako predvidoma izreklo zavrnilno sodbo.

V Sloveniji in svetu se pojavlja čedalje večja nestrpnost do drugačnih, do priseljencev, vrstijo se protesti. Kam to vodi?

Pred dvanajstimi leti je tedanji predsednik ZDA George W. Bush v svojem govoru govoril o tem, da »ste z nami ali proti nam«. Ta diskurz se je razširil po zahodni civilizaciji in to velja tako za Slovenijo kot za Evropo. V Sloveniji gre za večen boj med domnevnimi komunisti in domnevnimi domobranci, levimi in desnimi, v Evropi pa vidimo, da čedalje bolj med priseljenci in tako imenovanimi avtohtonimi prebivalci. S pojavom svetovne gospodarske krize so se razmere za slehernike zelo poslabšale, veliko je nezadovoljstva, ki se mora nekam kanalizirati. Tudi neonacistične skupine, ki so v Sloveniji protiustavne, ker se zavzemajo za razločevanje in ne za enakopravnost in enakost, na čemer naj bi temeljila tudi Slovenija, so za nekatere pot k temu, da se čutijo slišane. Tako pridobivajo nestrpneži, ki bi se radi znebili priseljencev.

Zdaj se kot dober razlog za to utemeljuje tudi napad na pariški tednik Charlie Hebdo.

Ja, dobili so večno referenčno točko, s katero bodo lahko argumentirali svoja stališča. Na drugi strani pojava skrajnih političnih skupin je povsem neartikulirana levica, ki nima več česa pokazati, in skrbi me, da smo na točki preloma, ko bo iz te situacije, v kateri se je Evropa znašla ali pa je v njej že dolgo, največ lahko potegnila skrajna politična struja.

Pojavlja se še večji nadzor – ne le na letališčih. Toda mnogi opozarjajo, da poboja v Parizu ne bi mogli preprečiti, tudi če bi bil nadzor večji.

Na noben način nočem zmanjševati brutalnosti dejanja treh norcev, ki so postrelili polovico uredništva, toda sprašujem se, kaj se je zgodilo po terorističnih napadih v Madridu, Londonu, kako smo reagirali, ko je norveški morilec Anders Breivik postrelil več kot 70 ljudi, med njimi veliko otrok. Ali smo rekli, da je treba preprečiti enkripcijo (šifriranje, op. a.) elektronskega sporočanja, zato da bomo lovili teroriste? Nismo. Da ne pride do še večjega nadzora in poseganja v pravice slehernika, je potreben trezen javni dialog, to treznost morajo spoštovati in gojiti tako politiki kot mediji. Potrebujemo tudi veliko bolj kritične in pametne medije, ki ne bodo pustili, da se, medtem ko se v Sloveniji dogaja vaški škandal, v oddaljenih centrih moči, v Bruslju, sprejemajo direktive, predpisi, ki bodo vplivali na vse nas. Doslej so se že sprejemali prostotrgovinski sporazumi, s katerimi so države EU že oddale del svoje suverenosti čezatlantskim povezavam, pa nisem videla velikih opozoril in masovnih protestov. Ne vem, ali se ljudje v resnici zavedajo, kako ranljivi smo. Živimo v časih, ko je všečkanje na družabnih omrežjih ali podpis peticije že znak državljanskega aktivizma – pa ni!

Morda se bodo ljudje zbudili ob ukrepih vlad, ki se že dogajajo v imenu boja proti terorizmu.

Britanski premier David Cameron je že napovedal, da bo treba zajeziti elektronske komunikacije, rekel je, da »ne sme obstajati noben komunikacijski kanal, ki ga ne moremo prebrati«. To spet pomeni nadzor vseh, da bi jih ujeli nekaj. Zato smo zdaj na zelo pomembni točki: ali se bomo kaj naučili iz napak drugih, ki so bile tudi posledica grozovitega dejanja, v katerem je izgubilo življenje 3000 ljudi, ali bomo ponavljali te napake? Mislim, da potrebujemo treznost in pamet, ne pa refleksnih odločitev.

Zakaj mediji niso zagnali vika in krika, ko je v Nigeriji umrlo 2000 ljudi, tudi novinarjev in otrok, in zakaj je dogodek v Franciji zajel ves svet?

Gre za vprašanje določanja agende, baje naj bi jo mediji, a mislim, da je že dolgo ne več. Mediji se pravzaprav samo odzivajo na agendo, ki jo določajo drugi – enkrat politika, drugič gospodarstveniki, tretjič druge interesne skupine. Je tudi posledica situacije v medijih, ki na eni strani izgubljajo prihodke, se ne znajdejo v sodobnosti, saj jih je internet ujel s spuščenimi hlačami, poleg tega je tu veliko novinarjev, ki v medijih ne najdejo zaposlitve, zato delajo za zelo majhen denar – nimajo prostora za rast, nimajo kreativnega dela. Živimo v času medijske psihoze in tudi to vpliva, da mediji ne znajo ali ne zmorejo več odbirati zrnja od plevela – od tistega, kar je vredno in čemur je treba nameniti pozornost.

A še vedno vplivajo na ljudi, generirajo njihove reakcije, to pa je lahko nevarno.

Tako je, saj to je to. Ne vem, koliko se mediji še zavedajo, da vplivajo na ljudi, kolikšno težo imajo njihove objave, toda zgodba o ravnatelju, ki je storil samomor, to nazorno kaže. Ta tragedija je bila trenutek, ko se je bilo treba prebuditi, se zavedati, da mediji celo določajo okvir tega, kako bo javnost o kaki zadevi razmišljala. Živimo v izobilju informacij, a ne vem, ali znamo presojati, kaj je kakovostna informacija in kaj ni. Ves čas gre samo za škandal na škandal.

Možnih scenarijev o tem, kaj se bo dogajalo z nami, Evropo in svetom, je več, ena pot vodi k totalnemu razsutju, agresiji, nadzoru, omejevanju svobode in vojni, ki dejansko že teče, druga je pot treznjenja in zavedanja, kako želimo živeti.

Ja, že nekaj časa smo v vojni: proti Ljubljani resda ne vozijo tanki JLA, toda težava je, da se večina ljudi na svetu ne zaveda, da smo v vojni. Nisem prepričana, da je Slovenija, kaj šele Evropa, v tem trenutku sposobna trezne presoje. Pred dnevi je New York Time objavil komentar Marie Le Pen (vodja francoske skrajne desničarske stranke Nacionalna fronta, op. a.) o pariških napadih in to se mi zdi vrhunec cinizma. Glede na odzive, na napad na tednik, tudi medijske, si svet spet predstavljamo kot črno-bel – mi proti njim; mi, »normalni« Evropejci, in oni, priseljenci iz muslimanskega sveta, ki naj bi bili kar vsi po vrsti nevarni. Seveda temu sledi dodatek, da vsi niso takšni, toda bolj ko o tem govorimo, bolj krepimo prepričanje, da so res vsi takšni. Evropa je na podoben način kot Amerika polna priseljencev, enako Slovenija, kamor so se v sedemdesetih priseljevali delovni migranti iz nekdanje Jugoslavije – danes so čefurji, nebodijihtreba! Vsi imamo svoje priseljence, Evropa pa naj bi temeljila na multikulturnosti, na sprejemanju vseh.

Ekstremizem se širi, kaj sledi?

Za Slovenijo lahko rečem, da ne vem, zakaj v vsem tem času še nismo našli poguma za ureditev teh stvari; da se kolektivno odpovemo skrajnosti vseh vrst. Zakaj ne bi mi, ljudstvo, to zahtevali od politike?! Ker politika to ve že ves čas. Poglejte: Blood & Honour je na svoji spletni strani ob ustanovitvi parlamentarne preiskovalne komisije, ki naj bi se ukvarjala s potrebo po spremembi zakonodaje, zapisala v smislu: kar dajte, spremenite zakon, to nas bo prisililo, da se bomo še bolj organizirali, da bomo še bolj »podtalno« delovali, da bomo iz svojih vrst izključili tiste, ki nam delajo težave. To je zelo skrb vzbujajoče stališče, ki je javno objavljeno, pa ni nihče reagiral! Kar se Slovenije tiče, bi bilo dobro, da bi za začetek pokazali jajca in to storili. In ne govorim samo o desnih, ampak o katerihkoli ekstremističnih skupinah. V Evropi ne gre samo za islamski ekstremizem, imamo veliko etabliranega desnega ekstremizma v Grčiji, Veliki Britaniji, na Madžarskem, Nemčiji, celo v evropskem parlamentu gojijo skrajna stališča. Si tega želimo? Jaz si ne želim, da bi katerakoli politična skrajnost določala mojo realnost. Mislim, da moramo biti bolj trezni, zmerni. Ves čas se zavedajmo, da imajo naše besede težo – sploh če si politik, ki ima že po naravi svojega dela dostop do javnosti, če si novinar, urednik, komentator, kolumnist. Če se civilna družba pred osamosvojitvijo ne bi zbudila, k čemur so odločilno prispevali mediji, javnomnenjski voditelji in na svoj način tudi del politike, ne bi bilo Slovenije, kakršna je. Čeprav se lahko dolgo pogovarjava, kam smo prišli …