Vklop

Rade Šerbedžija o tem, kaj je pretrpel med vojno

Mojca Vakselj
24. 12. 2014, 11.29
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

O Radetu Šerbedžiji je bilo že veliko napisanega, a vseeno je težko doumeti veličino njegovega ustvarjanja, če ga nikoli niste videli na gledališkem odru v kostumu Kralja Leara, na filmskem platnu v eni od številnih vlog, ki so zaznamovale jugoslovansko kinematografijo, ali obkroženega z glasbeniki skupine Zapadni kolodvor, s katerimi skozi glasbo pripoveduje svojo poezijo.

Arhiv Svet24

Njegov talent je neulovljiv, in čeprav s svojimi 68 leti in več kot 40 leti uspešne igralske kariere v sogovorniku praviloma vzbuja spoštovanje, je v resnici preprost človek, ki življenja nikoli ne načrtuje. Zmotili smo ga v Makedoniji, nekaj dni pred njegovim koncertom v Ljubljani, ko je ravno zaključil snemanje svojega režijskega prvenca Osvoboditev Skopja. Čeprav se mu je mudilo na zabavo ob zaključku projekta, nam je potrpežljivo in z boemsko karizmatičnostjo odstrl še nekaj tančic s svojega ustvarjanja.

Trenutno ste v Makedoniji, kjer ste končali snemanje in režiranje filma Osvoboditev Skopja. Kako to, da ste do letos čakali na svoj režijski prvenec?

Preprosto, filmska režija me prej ni posebno zanimala, saj sem ves čas delal kot igralec, tako da nisem čutil kake posebne želje, da se dokažem tudi kot režiser.

Zakaj vas je prepričala ravno ta zgodba?

Za režijo filma Osvoboditev Skopja sem se odločil, ker sem sanjal o tem filmu. Želel sem posneti zgodbo, ki je najprej zaživela kot odlična drama, ki jo je napisal Dušan Jovanovič in je po mojem mnenju najboljše dramsko delo, napisano na območju nekdanje Jugoslavije. Kot predstava je žela uspehe, kjerkoli so jo igrali, v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu, Beogradu in Makedoniji. Preprosto zaljubljen sem v ta tekst, zato sem se odločil, da bom napisal scenarij. Idejo sem poslal Dušanu, bil je navdušen nad tem, da sem v filmu odprl še nekaj novih tem in na koncu sva scenarij pisala in dopolnjevala skupaj.

Gre za koprodukcijo, kajne?

Tako je. Za sredstva sem najprej zaprosil Makedonijo, ki je lani prošnjo odobrila. Svoje so pristavili tudi v Zagrebu in na Finskem. Tako da je naš »budžet« dokaj visok za to okolje, in sicer nekaj več kot dva milijona evrov, ki so prišli več kot prav. Glede na to, da gre za film, ki se dogaja med drugo svetovno vojno, smo morali namreč veliko kulis zgraditi sami. Zelo vesel sem, da je danes padla zadnja klapa!

»Najbolj sem vesel, če lahko pomagam mladim igralcem, da prej dozorijo, odkrijejo svoje skrite talente in prej postanejo boljši, močnejši in svobodnejši.«

Večkrat ste rekli, da ljubite besedo, naj bo to v igranih besedilih, poeziji ali glasbi. Od kod izvira ta ljubezen?

Mislim, da je to kar nekaj naravnega za vsakega, ki deluje v gledališču, saj že opis našega delovnega mesta vsebuje tudi branje knjig. (smeh) Sam obožujem poezijo, z njo nastopam, tako da je beseda preprosto del moje igralske obrti.

Menite, da so besede tiste, ki imajo še danes največjo moč?

Beseda je imela vedno veliko moč. Razlika je le v tem, da v nekem obdobju živi več dobrih besednih umetnikov, v nekem manj.

A vseeno lahko besede tudi bolijo. Ob razpadu Jugoslavije ste bili kot Hrvat srbskega porekla deležni ostrih opazk …

V težkih razmerah se dogajajo tudi takšne stvari … Ko pride do nesporazumov, do vojn, do razdelitve ozemlja med narodi, potem so ljudje, ki ne izberejo strani in ostanejo nevtralni, najbolj na udaru. Na udaru vseh nasprotnikov, ki verjamejo, da če nisi z njimi, si proti njim. To je preprosto vojno pravilo. Sam sem bil med tistimi, ki niso hoteli sodelovati v vojni, do vseh narodov nekdanje Jugoslavije sem imel namreč enak odnos in to nekaterim ni bilo všeč … A ti časi so minili, strasti so se pomirile in danes se spet lahko normalno sprehajam po ulicah Hrvaške, Srbije, Makedonije, Slovenije in drugih delov ozemlja, kjer sem nekoč živel.

Zadnje čase so ljudje vedno bolj »jugonostalgični«, pa vi? Pogrešate Jugoslavijo?

Nisem politični jugonostalgik in nisem eden tistih, ki verjamejo, da bi se morali spet združiti v Jugoslavijo, saj je to preteklost, ki bi bila v teh časih čista neumnost. Enostavno sem sentimentalen v odnosu do vseh narodov, do življenja, ki sem ga nekoč živel. Tega ne morem zanikati, ne morem zanikati svojih prijateljev, ki živijo na različnih koncih nekdanje Jugoslavije, in to je moja resnica. Kar pa nikakor ne pomeni, da sem za ponovno združitev držav. Spoštujem, da so različni narodi želeli svoje države, v tem ni nič slabega, če le ne bi to zahtevalo toliko žrtev.

Na to obdobje vas veže kar nekaj spominov, ki vas spremljajo skozi vaše ustvarjanje. Ste tudi sicer človek, ki hrani in neguje preteklost in se težko odreče predmetom, ki ga vežejo na določen čas?

Imam kar nekaj predmetov, na katere sem navezan. Poleg klobuka Krleže (pokojni hrvaški pisatelj Miroslav Krleža, ki je oboževal Šerbedžijo, op. p.) tako recimo še danes včasih nosim tudi obleke in plašče svojega prijatelja, ki je umrl pred petnajstimi leti. Gre za malenkosti, ki me spominjajo na ljudi, ki sem jih imel rad, zato sem nanje zelo navezan.

Vaše življenje in delo je bilo vedno razpeto med več mest, od Los Angelesa do Londona, Zagreba, Reke, Beograda in Ljubljane. Kje pa se počutite najbolj doma?

Najbolj doma se vedno počutim tam, kjer je moja družina … Trenutno sta to Reka in Istra, od koder potem neprestano vsi potujemo po svetu.

Na Reki poučujete tudi igro, se vam zdi pomembno, da svoje znanje prenesete na mlajšo generacijo?

V bistvu sem zelo zgodaj začel delati kot profesor igre, pred Reko tudi v Zagrebu in v Novem Sadu, tako da mi je delo z mladimi ljudmi absolutno zelo pomembno! Mislim, da so gledališča z njimi najmočnejša, saj se nihče ne pretvarja, vsi so iskreni in si predvsem želijo delati, želijo sanjati! V njihovi družbi se izvrstno počutim in najbolj sem vesel, če lahko pomagam mladim igralcem, da prej dozorijo, odkrijejo svoje skrite talente in prej postanejo boljši, močnejši in svobodnejši. Trenutno sodelujem že z drugo generacijo podiplomskih študentov igre na Reki in to me iskreno radosti.

Glede na to, da se približujete 70. letu, tudi iz dela z mladimi jemljete novo ustvarjalno energijo?

Leonard Cohen je od mene starejši več kot deset let in še mnogo drugih starejših ljudi je, ki so še vedno ustvarjalni. (smeh) Radko Polič recimo pa Boris Cavazza in Milena Zupančič so tudi med njimi in zdi se mi, da je to normalno v teh časih, saj tudi leta ne pomenijo več isto, kot so nekoč. (smeh)

Vaši otroci do neke mere sledijo vaši poti – sin Daniel je režiser, hčerki Lucija in Nina študirata igro, najmlajša Milica poje. Menite da je to predvsem vaš vpliv?

Nikoli nisem pri nobenem od njih vplival na njihove odločitve, s čim se bodo ukvarjali. Z ženo Lenko jima dajeva vso svobodo, jih podpirava in vedno jih bova.

»Sentimentalen sem v odnosu do vseh narodov nekdanje Jugoslavije, do življenja, ki sem ga nekoč živel …«

V zadnjih 40 letih ste odkrili mnogo odtenkov svoje kariere,  od komercialnih v ameriških produkcijah do umetniških, ki se kažejo predvsem v vašem gledališču Ulysses na Brionih, pisanju poezije in koncertih etno, šansonske in ciganske glasbe. 

Kdo si ne bi želel igrati v največjih ameriških produkcijah? Imel sem to srečo, da sem bil in še vedno sem del tega. Velikokrat igram tudi v ameriških umetniških filmih, ki niso posneti z veliko denarja. Posebno zadovoljstvo je delo v okviru lastnega gledališča Ulysses, kjer se mi vsako leto pridruži veliko igralskih kolegov, s katerimi igramo predstavo Kralj Lear. Nimam interesa, da bi odpiral nove gledališke prostore, sprejemal nove vloge na odru, saj si s tem omejujem časovni prostor, ki ga lahko namenim snemanju tujih filmov. Uživam v različnih stvareh.

Film, gledališče, pisanje poezije in glasbeni oder. Obstaja kakšna želja, ki je do danes še niste uresničili?

Nimam takih želja, saj nikoli ničesar ne načrtujem. Preprosto počnem stvari, ki mi pridejo na pot. Tako kot je bilo zdaj snemanje filma Osvoboditev Skopja, ki sem ga pripravljal kar nekaj časa, in zelo sem srečen, da je velik del tega projekta pod streho. Tako da ne razmišljam o željah za naprej, ampak se prepuščam toku življenja.

V kratkem vas bomo lahko gledali tudi na koncertnem odru v Ljubljani. Je res, da navadno seznam pesmi, ki jih boste igrali, sestavite šele deset minut pred nastopom?

To je res, ja! (smeh) Moj koncert je vsakič drugačen. Tudi program v Ljubljani bom verjetno sestavil šele pol ure pred koncertom! Veste, problem je v tem, ker imam kar 60 različnih pesmi, na koncertu pa jih lahko v dveh urah zapojem le 22. Ne želim gnjaviti publike dlje od tega predvidenega časa. (smeh)

Ste tako spontani tudi v življenju nasploh?

Verjamem, da sem.

Tudi v ljubezni?

V ljubezni sem predvsem neskončno zaljubljen v svojo ženo in da, mislim, da je bila najina ljubezenska zgodba spontana. (smeh)

Na Ljubljano vas vežejo posebni spomini, imate tudi slovensko državljanstvo. Nanjo še vedno gledate kot na svoj vojni raj v devetdesetih letih?

Na Ljubljano me, ne glede na to, kako težko mi je bilo v tistem času, tudi v mojem poklicu, ker nisem govoril slovensko, vežejo lepi spomini, saj mi je omogočila, da sem s svojo družino še naprej živel življenje, vredno človeka. Zato je nedvomno bila moj »vojni raj«, za kar sem hvaležen še danes.