Novice Svet24

Ker vaše oddaje, ki jo je Programski svet RTV že preteklo leto potrdil v letnem načrtu, tudi letos ne bo na sporedu, smo prebrali tendenciozno novico, da naj bi se največja zvezda naše televizije Miša Molk upokojila. Vendar ste na najin pogovor prišli naravnost iz svoje pisarne na TVS.
Ah, ta zlobna natolcevanja nimajo nikakršne povezave z dejstvi in to tudi ni njihov namen. Namen je zbosti, blatiti, intrigirati. Res pa je, da so finance za predvideno oddajo, ki sem jo pripravljala, nekam nepregledno izginile, in to je zagotovo pomembnejše vprašanje od tistih škodoželjnih lažnih zapisov. Take trače zelo selektivno prebiram.

Pred časom so mediji pisali, da ste svoji hčeri priskrbeli redno zaposlitev na TV Slovenija, zdaj pa je izgubila oddajo in očitno ni več zaposlena. Hmmm, pa smo mislili, da v javnem sektorju službe ne moreš izgubiti kar čez noč. Ali pa je bila tudi ta informacija samo zavajajoča laž?
Hahaha, vidim, da dobro veste, za kaj gre. Ja, tudi tu so me nasajali na kol. Pa Ulo tudi. Pa zakaj sploh govorim o množini? En novinar pač. In čudim se, da tudi vi v tem intervjuju lansirate ta podatek. Očitno se širi kot virus. Kako neznosno veliko napora je moral nekdo vložiti v ta zapis. (smeh) Ula je dobila ponudbo tedanjega odgovornega urednika razvedrilnega programa Petra Radoviča za pripravo koncepta nedeljske oddaje in pozneje tudi za vodenje. Pred tem so jo povabili kot voditeljico Eme, ker pač od malega spremlja to prireditev in jo pozna, voditeljica pa je bila tudi že prej. Zdaj se je oddaja končala in s tem tudi njena pogodba. Skratka, zgodba o zaposlitvi je umazana provokativna laž.

Mateja Jordovič Potočnik

Kako se danes počutite v svoji koži? Si kdaj zaželite, da bi imeli spet 20 let?
Bog ne daj! Vse, kar smo z muko prehodili, naj kar ostane v preteklosti. Všeč mi je, da lahko živim v prvi osebi ednine, da lahko živim in govorim stvari, ki jih mislim in čutim. Še pred leti sem bila kar previdna, zelo sem skušala razumeti druge, jih opravičevala sama pri sebi ... No, saj razumem jih še, ker se malo ukvarjam tudi s psihoanalizo, jih pa tudi v svoji glavi spravim tja, kamor spadajo. Ne razmišljam več o tem, da je moje delo tudi način mojega življenja, kar za običajnega medijskega človeka je. Če bom začela pripravljati in voditi oddajo, se to seveda lahko hitro spet zamaje, saj te delo prevzame, ampak danes vem, da je to le en del življenja in ni središče mojega vrtenja. To se mi zdi pomembna zgodba, ki jo izcimiš zase. Po drugi strani pa sem vesela, da sem živela v najbolj produktivnem in entuziastičnem času naše televizije, saj vidim, v kakšnem krču oddaje nastajajo danes. Tudi zdaj želijo delati dobro, potem pa se zaplete pri gostih, vprašanjih, tehniki, kadrih, delovnih razmerah ... Danes je televizijskim ustvarjalcem in gledalcem veliko težje.

V kakšni kondiciji ste?
Prejšnji konec tedna sem oba dneva tekla na Rožnik, zato sem naslednji dan zelo težko hodila po stopnicah. Vsak vikend grem vsaj en dan na Rožnik, ker pa sta bila oba dneva lepa, sem šla kar dvakrat, kar je bilo očitno malo preveč.

To pomeni, da vas bomo lahko videli tudi na maratonu?
Ne, ker bi vas razočarala. (smeh) Spoštujem vse tekače na maratonu, vendar me ta evforija in radost do življenja, ki se izražata na maratonih, spominjata na nekakšno obsedenost. Tek je zelo zdrav, pretiravanje pa ni zame.

Kdaj ste vi začeli teči?
Tek imam verjetno v nogah. V gimnaziji sem bila sprinterka, na 100 in 60 metrov. Zdaj je to zame Rožnik. Najprej sem redno hodila na Rožnik s fantom, prijatelji in prijateljicami, potem pa sem začutila potrebo po teku. Zdaj grem najraje sama. Verjetno je razlog tudi ta, da imam zdaj prvič tekaške copate, prej pa sem imela le športno obutev, in spet tečem z užitkom, čeprav malo pogrešam sprinterice.

Mateja Jordovič Potočnik

Torej vi tečete bolj na kratke proge?
(smeh) Ja ja, vem, kaj mislite, ne ne. Različno smo narejeni. Imam pač več eksplozivne kot vztrajnostne moči. Tudi kuham zelo hitro, misli se mi sprožajo sproti, sem eksplozivna in hitra tudi v besedi. To je del značaja, predvsem pa se ne želim mučiti. Obiskovala sem fitnes, garala skoraj do slabosti, in to mi ne gre. Uživati moraš v stvareh, ki jih počneš. Veliko ljudi zaradi mojega značaja misli, da sem Štajerka. Pogosto me vabijo na svoja srečanja. Sem pa pravzaprav iz tržnega in pristaniškega naselja Argonavtov, Nauportus, vrhniškega tranzitnega mesteca.

Torej bi se morali znati tržiti?
Ah, spet sem potegnila ta kratko. Bliže mi je vrhniški Cankar. Je pa zatajil ne le mater, ampak tudi svoj libido. Zato pri tibetanskih vajah, ki jih delam že dvajset let, od šestih naredim le pet vaj. Zadnje, ki seksualno energijo pelje v sublimno, ne izvajam. Seksualno energijo rada občutim. (smeh)

Kako z leti se spreminja vaš libido?
Libido je ali ga pa ni. To nima nič opraviti z leti.

Ali torej verjamete mladim dekletom, ki se hvalijo, da imajo izvrstno spolno življenje?
Verjamem, da ima vsak človek svojo predstavo o tem, kaj to je. Kdaj uživa in kako, kje so njegovi vrhunci. Zelo pomembno je, da si v seksualnem odnosu zaupaš, saj se potem sprostiš in te lahko odnese. Če razmišljaš o tem, kaj je prav in kaj ne, kar partnerju ustreza, pozabiš pa nase, je lahko zelo travmatično. Ko ti je vseeno, kam plapolajo tvoji joški – ma res ne morem reči dojki, no –, takrat si že na tri četrt poti k polnemu užitku.

Kako pa je pri vas zdaj?
Zdaj je le še nadgradnja.

Torej se ženske ne smejo bati menopavze?
Nikakor. To je ponovno vstajenje. (smeh) Saj te »zagolica«, tudi mene je. Zelo pomembno je, kako to sprejmeš sama. Imela sem srečo, da imam prijatelja Andreja, ki je psihiater. Povedala sem mu, da me navdaja melanholija, in opomnil me je, da to nisem jaz in da se moram zavedati nevarnosti svoje brezvzročne žalosti. Pognal me je ven, med ljudi. Ko nam je najteže, moramo med ljudi ali v naravo, ne pa ždeti doma. Treba se je pogovarjati o težavah, jih zaznati in jih ne skrivati. Tudi meni na delovnem področju v zadnjem času ni bilo dobro. Vse to dogajanje me je zmedlo, razočaralo, tudi bolelo. Ljudi je vendarle treba ceniti tudi po njihovem znanju, po tem, kar so že ustvarili, pa naredili tudi za druge, jim pisali prošnje za kredite, jih zaposlovali brez ustrezne izobrazbe, mi je migotalo v možganih. Dala sem jim delati oddaje, ki sem si jih tudi sama želela delati, pa sem kot urednica dala drugim priložnost ... Oh, kaj vse mi je švigalo skozi možgane. Jeza, žalost, razočaranje. Ej, draga moja, sem sedla sama s seboj in si rekla: »Vsak ima svojo percepcijo, svojo zgodbo uspeha, svoje ambicije, reciprocitete ni, življenje pa prešteva in vrača.« Tako nekako se je končal moj pogovor same s seboj.

Mateja Jordovič Potočnik

Kaj pa sámo staranje? Voditeljice morajo skrbeti tudi za zunanji videz. Kako na tem področju gledate na staranje?
Znotraj voditeljstva se mi zdi to povsem odvečno vprašanje, celo diskriminatorno! Pomembne so prezenca, oddaja, ki jo vodiš, zgodba, ki jo sporočaš in gradiš s svojimi izkušnjami, vedenjem in značajem, ponudiš svoj pogled ... Poguglajte Anne Robinson, ki je še pred nekaj leti na BBC-ju vodila oddajo Najšibkejši člen, in Raffaello Carra ali Oprah, pa odlične francoske, nizozemske in avstrijske voditeljice. Javni mediji gradijo na osebnostih, komercialke pa na minikrilih. Oboje je kul!

Ali gledalci od voditeljic pričakujejo, da bodo lepe in se bodo prepustile lepotnih kirurgom?
Lepota seveda vleče, vabljivi dekolteji in podobno, ni pa dovolj. Za lahke žanre je to v redu. Zadostuje. Vedno pa da presežek oddaji predvsem »persona«, zaupanje v voditelja, verodostojnost in iskrenost. Vse prej omenjene voditeljice so imele lepotne posege, vendar so to naredile spodobno. Res je, da je vsak človek raje videti dobro, ne glede na to, kje in kaj dela. Lahko tudi v Lidlu. Radi smo si všeč. Proti lepotnim operacijam nimam nič, če so te še v razumnih mejah. Moti pa me, kadar ljudje vsevprek govorijo o plastičnih operacijah, ki pa so zgolj estetski posegi.

Katere posege bi priporočili tudi drugim?
Ljudje smo tako različni, da je to težko reči. Tudi estetski posegi zelo hitro napredujejo. Saj veste, včasih silikon, danes vbrizgavajo lastno maščobo. Če ima kdo okoli oči in med obrvmi močne gube, bi jih lahko uspešno zablokiral z botoksom.

Ali bi kakšen poseg odsvetovali?
Nisem imela veliko posegov, kot ljudje mislijo, ko berejo novičke, tako da nisem kakšna avtoriteta na tem področju. (smeh)

Ali Uli še vedno veliko svetujete ali se raje držite nazaj?
Najtežje je dajati nasvete svojemu otroku. Veliko se pogovarjava, vendar bi laže svetovala njenim prijateljicam, ker sem stroga. Z leti sem se potegnila nazaj, saj sem videla, kaj je popivnala in česa ne. Treba je sprejeti, da je vsak človek svoja osebnost. Za nasvete je bolje vprašati koga nevtralnega. V čustvenem odnosu lahko predvsem tolažiš, človeka nasmeješ, usmerjati ga je pa težko.

Ula še vedno skrbi za vaše rože in psa, kadar ste odsotni?
Ula in moja sestra Tina skrbno zalivata rože na mojem balončku, kadar me ni, kužka pa žal nimamo več. Enajst let je »odslužil«. Za novega se še ne bom odločila. Morda pozneje, ko bom imela več časa, če bo tekel z menoj. Skoraj gotovo bo to spet koder, ker ne pušča dlak, pa tudi karakterno se s temi psi odlično ujamem, ker so živahni, eksplozivni, hitri, dinamični in pametni.

Se morate kdaj ugrizniti v jezik, ko Ula pripelje domov fanta?
Pri enem sem se res morala nekajkrat ugrizniti v jezik, po drugi strani pa tudi ne dovolim, da bi se ona vmešavala v mojega partnerja, čeprav se je tudi to zgodilo. Pozneje mi je povedala, da je bila malo ljubosumna in me je malo ustavljala, saj sem že razmišljala o selitvi v Kanado. Očitno se je zgodilo, kot se je moralo, saj danes tega ne obžalujem. To je bila posledica zaljubljenosti, potem pa se zaveš, da bi bilo to prenagljeno.

Se vam zdijo moški še zanimivi?
Zanimivi so mi ljudje s svojimi zgodbami. Uhhh, kaj vse mi povedo. Kakšno življenje so živeli! Seveda opazim tudi moške, se z njimi pogovarjam in srečujem. Padem na lase in stegna. Tako, če vas že zanima. (smeh)

Pogrešate moškega v hiši?
Da bi ga vsak dan pogrešala ob sebi, ne, nimam pa nič proti, če ljudje gnezdijo, če jih to dela zadovoljne. Ne bom rekla, da raje živim sama, vendar tako je. Ko so pred leti Vlada Kreslina in še nekaj nas, samskih, vprašali, zakaj je samski, je izjemno dobro povedal, da je to naša situacija, ne pa odločitev ali izbira.

Morda bi bilo drugače, če bi bili bolj pohlevni in bolj gospodinjski tip ženske?
Pa saj sem zelo gospodinjsko-družinski tip in takoj začnem razvajati, ker mi je lepo, če se imamo dobro. Morda mi celo manjka to, da bi se pustila razvajati. Mogoče mi je pri moških tudi škodilo, da ne znam zahtevati, pričakovati, ker si moški želijo biti pohvaljeni. Jaz sem največkrat vse naredila sama in prehitro, da bi moški sploh imel priložnost, da mi pomaga in je zveličan. (smeh)

To je očitno večja težava pri slovenskih moških, saj ste imeli nekaj zvez v tujini in jih tam očitno to manj moti. Ali pa je pri nas težava, ker vas poznajo iz medijev?
Razlika gotovo je, že v nacionalnem značaju, v pristopu, dojemanju odnosa ženska-moški. Pri Slovencih pa že nekaj let sploh ne razmišljam več, da me najprej vidijo kot medijsko prepoznavno Mišo.

Mislite, da ste bili zaradi kariere prikrajšani v partnerskih zvezah?
Po razhodu s Silvanom (Furlanom, op. p.) sem bila vrsto let zelo pazljiva, predvsem zaradi obrambe pred bolečino, nezaupanja in strahu pred še eno izgubljeno zgodbo. Bila sem bolj zadržana in nisem spontano vstopala v odnose. Torej ni bila težava kariera, ampak boleč razhod.

Vas je bilo kdaj strah, da bo kdo izkoristil vašo zaljubljenost in kaj spravil v medije?
Ne. S tem se pa res nisem ukvarjala.

Kaj mislite, da ste: lepši ali pametnejši?
Nič od tega. (smeh) Morda bi se opisala kot komunikativna in zaupanja vredna. Nikoli nisem bila klasična lepotica, ampak sem bila morda zanimivejša zaradi svojega značaja, energije in odnosa do ljudi. Pametnejših je za na stotine nogometnih igrišč, glede intuicije pa se upam umestiti v najskromnejšo šolsko telovadnico z izbranimi.