V Gornji Grad smo poslali Pauline, ki prihaja iz Francije. Študira ekonomijo in je pri nas do začetka julija na študijski izmenjavi. Pove, da ji je Slovenija všeč. Obožuje naravo, mir in pristno tišino, na katero so ljudje v velikih mestih že zdavnaj pozabili. Ko jo vprašamo, kako dojema Slovence kot narod, se nekoliko zdrzne, nato pa doda, da se ji mnogi zdijo hladni, sploh ob prvem stiku, a da tega ni nikoli opazila pri ljudeh, ki živijo zunaj velikih mest. Ti, pravi, so zmeraj dobrosrčni in topli. Pauline je pogumno dekle, saj se je iz Francije v Slovenijo pripeljala kar z avtomobilom, to pa preprosto zato, da bi med študijem lahko tudi čim več raziskovala.

gostišče trobej
arhiv
Gostišče Trobej, se nahaja v središču in je lepo opremljeno.

Te načrte ji je sicer nekoliko prekrižala korona, a pravi, da še nič ni izgubljeno. Na pot in obisk v občino Gornji Grad je povabila študijsko kolegico in sostanovalko iz Rusije. Krasno sta se imeli. Pred potepom sta nekaj osnovnih podatkov o občini izbrskali na spletu, predhodno pa sta načrtovali tudi pot. Tako sta se novim dogodivščinam naproti odpravili v soboto popoldne, opremljeni z navigacijo in veliko dobre volje. Kot pove Pauline, je bila pot do Gornjega Gradu enostavna, a del poti sta morali prevoziti po precej ozki in ovinkasti cesti. »V prvo sva našli najino nastanitev. To je bilo Gostišče Trobej, majhna gostilna v mestnem središču. Tam naju je prijazno sprejela lastnica Sandra, ki je poskrbela tudi za kup uporabnih informacij. Veliko nama je povedala o mestu, o dogajanju in izletniških točkah. Lahko povem, da gre za zelo prijetno gostišče, z velikimi in čistimi sobami. To pa še ni vse, saj strežejo tudi odlične zajtrke,« pohvali Pauline.

Nebroj luči

Potem ko sta odložili prtljago, sta se odločili, da si privoščita sprehod po mestu. Obiskali sta turističnoinformacijski center, kjer sta ju prijazno sprejela informatorja ter poskrbela, da sta dekleti dobili koristne informacije iz prve roke. Nato sta se povzpeli na bližnji hrib, od koder sta opazovali mesto in se spustili do mogočne reke, kjer sta nekaj trenutkov namakali noge. »Med potjo sva spoznali tudi nekaj domačinov, ki so bili precej začudeni nad najinim obiskom. Povedali so, da se turistična sezona pri njih začne šele julija ali avgusta. Prijazno so nama podelili nekaj nasvetov, ki so bili v večini vezani na pohodništvo, nato pa nama zaželeli srečo in se poslovili. Midve sva nadaljevali sprehod, si ogledali mestece ter se sprehodili do čudovite katedrale in muzeja. Žal sta bila katedrala in muzej že zaprta, zato sva se odločili, da si njuno notranjost ogledava naslednji dan. Znova sva se povzpeli na enega izmed hribov in občudovali majhno mestece, ki se je v tem času odelo v večerne luči. Pravljično je bilo, kak spokoj, tišina ...« zaključuje Pauline.

gornji-grad
Osebni arhiv
Takole je Paulina pozirala pri pitniku, ki stoji zraven katedrale.

Prešerno vzdušje in cerkveni zvonovi

V nedeljo zjutraj so ju prebudili cerkveni zvonovi. Lastnica Sandra ju je že dan prej posvarila, da je v kraju prešerno vzdušje, saj so svoj praznik slavili gasilci. V katedrali je bila sveta maša, posvečena gasilcem, zatem pa je sledil piknik, ki so ga organizirali pred katedralo in po tradiciji tudi tokrat nekaj zakurili. »Ogledali sva si tudi notranjost katedrale, ki je presunljiva in zares ogleda vredna. No, nato sva se odločili, da si ogledava še muzej. Ta sicer ni ves čas odprt, a je mogoče kadarkoli najeti turističnega vodnika. Ljubek, a zelo majhen muzej. Morda bi bilo kaj več skoraj lahkomiselno pričakovati. Napotili sva se tudi na ogled zeliščnega vrta, ki se skriva tik za katedralo, in velja za vrt, na katerem gojijo zelišča, iz katerih pripravljajo tradicionalni lokalni čaj.«

cene gornji grad
dreamstime
cene gornji grad

Hop na planino Menino

Čudovito vreme je dekleti vabilo še v hribe, tako sta se odločili, da se povzpneta še na Menino planino. Pohod se lahko začne iz Gornjega Gradu, a je tako poti do vrha za tri ure in 30 minut hoda, zato sta se odločili, da se z avtom povzpneta nekoliko višje. Tako sta dekleti pešačili do vrha dobri dve uri, večji del po gozdu. »Med potjo sva srečali veliko pohodnikov in gorskih kolesarjev. Lahko povem, da so po poti zelo dobre označbe, ki jim je preprosto slediti. Pot je lahka in primerna tudi za tiste, ki niso vajeni pohodništva. Obenem pa tudi zelo zanimiva, saj vodi mimo pašnikov, kjer se pasejo krave in konji, ki so zelo prijazni in se nikogar ne bojijo. Midve sva jih celo božali. Čudovita izkušnja. Na vrhu planine Menine je majhna koča, kjer pripravljajo lokalne jedi in kjer se lahko okrepčate tudi s pivom. Tukaj žal niso govorili vsi angleško, a smo se kljub temu razumeli. Nekaj časa sva uživali v čudoviti naravi in razgledu ter okusnem zavitku in pivu, nato pa se počasi vrnili do avtomobila. Lahko še povem, da so bili ljudje precej radovedni, ko so opazili dve turistki. Z nama so želeli podeliti zgodbe in nama podati 'nasvete' o Sloveniji. Krasno sva se imeli,« zaključi Pauline.