V letošnji turistični patrulji sta Horjul obiskali študentki iz Francije. Na projekt se je prijavila Sibel, ki je pri nas na študijski izmenjavi in tukaj študira medicino, s seboj pa je na pot povabila študijsko kolegico in prijateljico Tassiano, prav tako iz Francije, natančneje iz Nancyja. Dekleti sta pri nas na izmenjavi že od lanskega oktobra in se pri nas dobro počutita. »Res ste majhna država, a znate presenetiti na vsakem koraku. Preden sem prišla na izmenjavo, nisem vedela ničesar o Sloveniji.

+- horjul
arhiv
Plusi in minusi kraja Horjul.

Priznati moram, da me je to celo malce plašilo. A ob prihodu sem ugotovila, da veliko ponujate in da je to majhno državo še kako vredno dobro raziskati. Priznati moram, da sem se hitro počutila zelo domače, saj sta si naši deželi precej podobni. Gore, plaža, čudovita mesta in to, da lahko zgolj v eni uri popolnoma spremeniš okolico, je res skoraj nepojmljivo. Vsaka pokrajina je pri vas zgodba zase. Veliko je kolesarskih in pohodniških poti, narava je čudovita. Tudi po devetih mesecih še nisem odkrila in videla vsega, kar bi si želela. Vaša država je kljub svoji majhnosti neskončno velika. Vsekakor mi je zelo všeč. Zelo mirno je, okolje je čarobno, dih jemajoče. Slovenci ste res izjemno prijazni in gostoljubni. Ni vam težko pomagati. Prav tako je zelo impresivno, da skoraj vsi govorijo angleško,« je navdušeno pripovedovala Sibel.

cerkev s fresko
arhiv
Cerkev sv. Krištofa z veliko fresko.

Na pot z najetim avtomobilom

Dekleti sta pred odhodom preverili možnosti potovanja in ugotovili, da lahko iz Ljubljane do Horjula prideta tudi z avtobusom ali celo s kolesom, a se na koncu odločili za najem avtomobila. Preverili sta tudi splet, kjer sta se želeli dokopati do podatkov o občini, a tam nista našli ničesar. Uradna spletna stran je v slovenščini in namenjena zgolj občanom. Tako sta se na pot odpravili precej nevedni. Povedali pa sta, da sta prispeli hitro in brez težav. Najprej sta se odpravili do mestne hiše, kjer sta srečali horjulskega župana in dve njegovi sodelavki. Dekleti so zelo lepo sprejeli in bili navdušeni nad njunim prihodom. Opremili so ju s številnimi informacijami, zemljevidi in brošurami, jima svetovali, kje jesti, spati in kaj obiskati. Tam sta se zadržali dobro uro.

ocene horjul
arhiv
Ocene kraja Horjul.

Gostoljubnost ne pozna meja

»Resnično prijazni in gostoljubni so bili. Želeli so nama priskrbeti tudi turističnega vodiča po občini, a je bil žal zaseden. Poskusili so še z drugim vodičem, pa je bil tudi ta na žalost zaseden. Tako so nam sami povedali veliko zgodb o cerkvah v kraju in poklicali eno od restavracij ter preverili, ali obratuje. S Tassiano sva se odločili za pohod in obisk različnih cerkva. Razgledi so bili resnično vredni sprehoda. Ko sva prispeli na vrh hriba, kjer stoji ena od horjulskih cerkva, sva srečali prijazno gospo, ki je z nama govorila o svojem obisku Francije, nato pa nama ponudila nekaj domačih salam, sira, paradižnika, paprike in kruha. Bila sem v šoku, saj takšne gostoljubnosti in prijaznosti še nisem doživela. Nato sva se odločili obiskati Samotorico, da bi si ogledali cerkev, in lahko povem, da so bili razgledi ponovno čudoviti.« Po štiriurnem pohodu sta se dekleti odpravili do hotela, ki sta ga rezervirali blizu Horjula, saj v Horjulu ni prenočitvenih kapacitet. To je bil petični grajski hotel, v katerem bi za nočitev z zajtrkom plačali zgolj 80 evrov, a ko sta prispeli, jima je lastnik povedal, da je hotel zaradi koronavirusa zaprt do 1. julija in da mu je resnično žal, ker je spletna stran potrdila njuno rezervacijo. Predlagal je drug kraj za nočitev, ki pa se s tem hotelom ni mogel primerjati.

»Plačali sva 75 evrov, a mislim, da hotel ni vreden svoje cene. Brezžični internet ni deloval in ničesar niso storili, da bi odpravili težavo. Zajtrk je bil sicer dober, soba pa velika in čista. Razgled ni bil kaj prida. Naslednje jutro sva po zajtrku zapustili hotel in se z avtom odpravili na ogled še dveh cerkva. Obiskali sva cerkev sv. Urha, ki je bila zgrajena v 16. stoletju in je služila tudi varovanju ter skrivanju prebivalcem pred vdori Otomanov. Druga, čudovita cerkev, ki sva jo obiskali, ima prekrasno fresko svetega Krištofa, ki velja za zavetnika Horjulcev. Čudovito raziskovanje je bilo. No, zatem sva se počasi odpravili nazaj proti Ljubljani. Lahko povem, da občina kljub svoji majhnosti veliko ponuja. Manjka sicer lokalna ponudba hrane, pa tudi na področju nočitev morajo še precej narediti. Svetovala bi tudi, da uredijo spletno stran, ki bo primerna za turiste. A to, kar lahko zagotovo trdim, je, da so izjemno prijazni in gostoljubni. Še enkrat hvala županu in sodelavcem za pomoč, saj bi brez njihove pomoči bili precej izgubljeni,« je svoje pripovedovanje zaključila Sibel.