Tako Faruk kot Turgay sta pri nas na študijski izmenjavi in se naslednji teden vračata v Istanbul. Po štirimesečni izkušnji bivanja v Sloveniji povesta, da smo Slovenci izjemno prijazni in ustrežljivi. Državo pa opišeta kot polno naravnih lepot, s čudovitimi kraji, ki bi jih moral odkriti vsakdo.

Čudovita cerkev

»Na pot sva se lahko odpravila šele v nedeljo, saj nama čas zaradi študijskih obveznosti tega prej ni dopuščal. Preverila sva prometne povezave in ugotovila, da do Mozirja ob nedeljah vozi le en avtobus, zato sva za pomoč prosila slovenske prijatelje, ki so nama predlagali, da preveriva spletno stran prevoz.org. Tam sva nato našla ustrezen prevoz, a prav tako prišla le do Mozirja.

+- luče
arhiv
Plusi in minusi Luč.

Vmes sva na spletu preverila avtobusne povezave od Mozirja do Luč, kjer je bilo navedeno, da avtobusi vozijo vsakih 10 minut, toda po enournem čakanju avtobusa žal ni bilo. Hotela sva iti kar peš, a je navigacija kazala šest ur hoje. Zato sva štopala. Prvi avtoštop nama je uspel do Ljubnega, nato pa sva po petih minutah uspela dobiti drugega, s katerim sva prišla do Luč. Naučil sem se, da je štopanje v tem delu Slovenije precej pogosto in dokaj 'popularno'. Sprehodila sva se po kraju in se odločila, da si ogledava cerkev svetega Lovrenca. Gre za veliko cerkev v precej majhnem mestu. V cerkev sva stopila med mašo. Očarala me je njena notranjost in mističnost,« pove Faruk. Ostala sta do konca, po končani maši pa sta se odpravila do turističnoinformacijskega centra (Tic). Vmes sta naletela na prijaznega domačina, ki sicer ni govoril angleško, a jima je poskušal povedati, da je vesel turistov in da obožuje Istanbul.

»Dobila sva čudovit vtis o domačinih in kraju. Gospod naju je povabil celo na kavo. Ko sva prišla do Tica, je bil zaprt. Zato sva poklicala na telefonsko številko, navedeno na vratih. Kmalu je prišla Aneta, prijazna informatorka, in naju toplo sprejela.  Aneta naju je oborožila z zemljevidi in nama svetovala, kaj si ogledati. Uredila nama je novo prenočišče, saj je bilo tisto, ki sva ga rezervirala midva, precej oddaljeno od središča mesta, obenem pa nama zagotovila še popust na izposojo koles. Povedala je, da se nama bo pridružila pri raziskovanju in razkazala kraj. Najprej smo se odpravili do najinega prenočišča. Tam naju je sprejel prijazen lastnik in odpeljal do sobe, ki je bila velika in lepo opremljena,« razlaga Faruk.

Najstarejša hiša v kraju

Po krajšem počitku in kavi, ki so si jo privoščili v pritličju, so se odpravili do Juvanove hiše, ki velja za najstarejšo hišo v kraju, zgrajeno v 18. stoletju. Zdajšnji lastnik jih je toplo sprejel. Razkazal jim je krušno peč, v kateri še zmeraj pripravljajo hrano, spalne prostore ter prostor, namenjen sušenju mesa oziroma lokalne specialitete, savinjskega želodca. »Priznati moram, da me je že ob vstopu prevzel občutek domačnosti in me odpeljal v neke druge čase. Na hodniku sva videla tudi očarljivo sliko kmetov, ki marljivo delajo na poljih pod veliko goro. Lastnik je povedal, da slika pripoveduje luško legendo. Ponudil nama je tudi 'katurovc', borovničevo žganje, ki ima močan, a sladkast okus. Čudovita izkušnja. Zatem smo se odpravili do kraja, kjer so nekoč ženske prale perilo. Aneta nama je razložila, da imajo v kraju vsako poletje, v spomin na ta običaj, organiziran festival pranja perila,« navdušeno pripoveduje.

žagerski mlin
arhiv
Ogledala sta si tudi star Žagarjev mlin.

Mlin na reki

Nato so se vrnili do hiše, kjer sta prenočila, in si izposodili električna kolesa ter se odpeljali do mlina na vodi, oddaljenega devet kilometrov. »Aneta nama je povedala, da je bil mlin zgrajen okoli leta 1750 in je zaščiten kot kulturna dediščina. Sprehodili smo se naokoli, nato pa se odpeljali do slapa Rep, tam posneli nekaj fotografij, se vrnili v mesto ter si ogledali muzej obrti na prostem, ki leži tik ob Savinji. V osmih miniaturnih lesenih hiškah je predstavljena črna kuhinja, krojaška, čevljarska, mizarska in kovaška delavnica, mlinarstvo, lekarna … Po muzeju nas je vozila Ana, sicer Anetina prijateljica, antropologinja in etnologinja. Čudovito je bilo.«

Prestižni apartmaji

Nato so se odpravili na pozno kosilo v restavracijo Pr' Lampi, ki slovi po tradicionalni slovenski hrani. »Natakarica je bila vesela našega obiska. Potrudila se je in nama pomagala pri izbiri, a priznam, da sem močno zakompliciral naročilo, saj sem vegan. Povedala je, da v kuhinji uporabljajo lokalne izdelke, vse od mesa, mleka, sirov in tako dalje. Jaz sem na koncu pokusil vegansko pico, Turgay pa si je privoščil mesno ploščo. Pokusil je tudi sladico. Aja, seveda sva pokusila tudi gobovo juho, ki je bila ena boljših, kar sem jih kdaj jedel,« razlaga. »Nato nama je Aneta predstavila hišo Raduha, kjer imajo prestižne apartmaje in prestižno restavracijo. Turisti lahko rezervirajo hiške na drevesu, od koder je čudovit razgled na Savinjo. Precej utrujeni smo se po tem ogledu vrnili do najinega prenočišča. Lahko povem, da gre za majhen kraj, kjer se vsi poznajo med seboj. Kraj je izjemno čist in reka ima prelepo smaragdno barvo. Obisk kraja toplo priporočam vsem, ki imajo radi naravo, primerno pa je tudi za vse tiste, ki obožujejo poletne športne aktivnosti. Vsekakor gre za čudovit kraj, ki ga je vredno obiskati,« dodaja za konec.