Turistična patrulja

Navdušenja nad bogato muzejsko zbirko Japonka ni mogla skriti

Zoran Franc
23. 1. 2020, 08.00
Posodobljeno: 23. 1. 2020, 09.06
Deli članek:

Osmi kraj je bila Loška dolina. Obiskala jo je Keito s prijateljico Sarah, najbolj sta se jima vtisnila v spomin grad Snežnik ter gostoljubnost domačinov.

arhiv
Dekleti sta bili nad bogato zbirko, ki jo ponuja grad Snežnik, navdušeni.

Keito pove, da prihaja iz Japonske, a z družino živi v Nemčiji. V Slovenijo je prišla pred štirimi meseci, na študijsko izmenjavo. Kot večina tujih turistov pove, da se pri nas dobro počuti, opiše nas kot prijazen narod, ki odlično govori angleško. Deželo pod Alpami prestavi z naslednjimi besedami: »Res me je presenetila čudovita narava, ki jo ponuja Slovenija. Tega nisem pričakovala. Upam si trditi, da je to skriti zaklad, in zelo sem vesela, da sem ga uspela najti.« Na izlet v Loško dolino je povabila prijateljico Sarah, ki prihaja prav tako iz Nemčije.  Dekleti sta pred svojim odhodom preverili spletno stran in si tako pripravili okviren načrt, kaj si bosta ogledali. Preverili sta prometne povezave, a ugotovili, da bosta cilja prišlinajlažje tako, da najameta avtomobil.  

arhiv
Čudovit sončni zahod, ki sta ga dekleti ujeli ob prihodu.

Prijeten sprejem in domačnost

Na pot sta krenili pretekli petek, v popoldanskih urah. Povesta, da je bila na cesti sicer gneča, a sta kljub temu do cilja prispeli v dobri uri. »S potjo nisva imeli težav, saj sva si pomagali z navigacijo na telefonu, ki naju je pripeljala naravnost do hostla, ki sva ga predhodno rezervirali prek spletne strani Airbnb. Ko sva prispeli, sva ravno ujeli sončni zahod, ki je bil čaroben. Pričakala naju je prijazna informatorka in nama povedala, da sva edini gostji v hostlu. Peljala naju je do kuhinje ter nama pokazala okolico, ki ponuja številne možnosti za aktivno preživetje v naravi. Nedaleč od hiše je improvizirano gledališče, ki je odlično za šolske predstave in druge dogodke.

arhiv
Plusi in minusi kraja Loška dolina.

Turističnoinformacijski center je v tem času zaprt, zato sva prosili informatorko, ali nama lahko pomaga z nekaj nasveti in informacijami. Takoj nama je ponudila številne brošure in nama priporočila restavracije v bližini, ogled gradu in druge zanimivosti. Želeli sva tudi na opazovanje medveda v njegovem naravnem okolju, a se ni nihče oglasil na telefonsko številko, ki je bila navedena,« razlaga Keito. Po prijaznem druženju z informatorko sta se dekleti odpravili na večerjo v bližnjo restavracijo. Sarah si je privoščila jelenov golaž s sirovimi štruklji, Keito pa je pokusila prekajeno postrv, postreženo z ajdo. Dekleti povesta, da je bila hrana odlična, postrežba pa zelo na nivoju. Po večerji sta se odpravili do bližnje trgovine, kjer sta si kupili nekaj sladkarij za večerno razvajanje, nato pa se vrnili do hostla. »Na recepciji naju je pričakalo pismo, da sva vabljeni k lastniku hostla, ki živi blizu. Prijazni lastnik nama je postregel s skodelico čaja in piškoti in hitro sva se počutili kot doma. Bilo je zelo sproščeno in veliko smo se pogovarjali. Gospod Benjamin je umetnik na vozičku in lahko povem, da me je popolnoma navdahnil s svojim pripovedovanjem in slikami, ki nama jih je pokazal. Po obisku sva se vrnili v hostel in legli v posteljo, saj sva se želeli pripraviti na odkrivanje tega čudovitega kraja,« pove Keito.

arhiv
Sarah in Keito v prijazni družbi umetnika in lastnika hostla.

Navdušenje nad muzejsko zbirko

Naslednje jutro sta si dekleti pripravili zajtrk, se najedli, nato pa se odpravili na odkrivanje okolice. Odločili sta se, da se za začetek odpravita do gradu Snežnik. »Ko sva prispeli, nisva videli nobenih drugih obiskovalcev, zato sva mislili, da je grad morda zaprt. Najprej sva se sprehodili po okolici, ki je kljub zimskemu času lepo urejena. Nato sva stopili v notranjost, kjer naju je prijazno pozdravila informatorka. Ker sva bili sami, nama je ponudila vodenje. Bili sva presenečeni nad zbirko, ki je razstavljena v gradu. Večina razstavljenih predmetov je iz druge polovice 19. stoletja. Popolnoma sem bila navdušena. Videti, kako so ljudje nekoč preživljali čas, videti orožje, s katerim so lovili divjad in ugibati o njegovi uporabi ter imeti priložnost videti sicer nagačene lokalne živali … Vau!« navdušeno pripoveduje. Želeli sta si ogledati tudi lovski muzej ob gradu, a je bil žal zaprt. Po ogledu sta se z avtom zapeljali po Loški dolini, si ogledali cerkev in posneli nekaj fotografij kraja, nato pa se odločili, da se odpravita na kosilo. Želeli sta izbrati drugo možnost, ki jima jo je predlagala informatorka v hostlu, a je gostišče čez zimo zaprto, zato sta se odločili, da si bosta kosilo privoščili nekje po poti domov.

arhiv
Stalna razstava iz druge polovice 19. stoletja na gradu Snežnik.

Zaljubljeni v Slovenijo

»Preživeli sva čudovit vikend. In lahko priznam, da je grad Snežnik eden izmed ljubših, ki sem jih kdaj obiskala. Sicer v zimskem času v kraju ni kaj veliko za početi, a tudi oddih v mirnem in sproščujočem vzdušju še kako dobro dene. Še enkrat bi se rada zahvalila gospodu Benjaminu za čudovito dobrodošlico in navdih ter tudi vsem ostalim, ki so nama omogočili, da sva v dveh dneh uspeli spoznati čudovit kraj v Sloveniji, in se tako ponovno še malce bolj zaljubili v to majhno deželico,«  v smehu zaključi Keito.