Kamran v Sloveniji živi že tri leta. Tukaj je ustvaril svoje podjetje, v katerem mu pomaga tudi žena. Pravita, da se pri nas dobro počutita, in dodajata, da je Slovenija izjemno majhna, a lepa država s prijaznimi ljudmi.

Kamran in Aneela sta pred odhodom preverila nekaj možnosti prevoza in se na koncu odločila za ponudbo na spletni strani Prevoz.org. Prav tako sta preverila prenočitvene zmogljivosti in izbrala prenočevanje v Bread & Butter BikeSki.

Slabe transportne povezave

Na pot sta se odpravila v soboto in po dobrih treh urah prispela do Slovenj Gradca. Za prevoz do Mežice sta prosila lastnika prenočišča. »Povedati moram, da sva imela izjemno srečo, da nama je gospod Primož pomagal pri organiziranju prostega časa in ogledov, turističnoinformacijski center (Tic) je namreč ob koncih tedna zaprt. Primož je bil tako prijazen, da nama je omogočil brezplačno vožnjo do vseh lokacij, ki sva jih želela videti in obiskati, obenem pa nama je veliko povedal o zgodovini kraja. Izjemno hvaležen sem za to nesebično gesto,« pove Kamran.

mežica ocene
arhiv
Tako sta Aneela in Kamran ocenila Mežico.

Nastanitev, kjer sta prenočevala, je bila v nekdanji Jugoslaviji znana po visokokakovostnih lesenih smučeh in se nahaja le nekaj minut hoje od bližnjega supermarketa ter restavracije in kavarne. Nedaleč stran je mogoče najti tudi številne turistične kmetije, kjer ponujajo tradicionalne koroške jedi.

Z vlakcem v podzemlje

Primož je Kamranu in Aneeli razkazal tudi posestvo in jima predstavil dejavnosti, ki jih izvaja, nato pa ju je odpeljal do gore Pece in tam sta obiskala rudnik. »Vznemirljiva izkušnja. Ob prihodu so naju opremili z zaščitnimi oblačili, očali in čelado z lučko, nato pa smo se z rudniškim vlakcem odpeljali v podzemlje. Tam smo si na tri in pol kilometre dolgi turi ogledali Glančnikov jašek ter spoznali zgodovino rudarjenja v Mežiški dolini in življenje rudarjev v različnih časovnih obdobjih. Razstavljena sta številno orodje in oprema, ki so ju uporabljali za kopanje rude, vse od zgodnjih začetkov kopanja pred 330 leti do zadnjih dni ob koncu 20. stoletja. Lahko povem, da si je rudnik mogoče ogledati tudi s kolesom. Zares sva uživala,« navdušeno opisuje Kamran.

Z rudniškim vlakcem v podzemlje
arhiv
Kamran in Aneela sta si ogledala tudi nekoč delujoč rudnik.

Neskončni razgledi

Po ogledu sta se odpravila do doline Topla pod južno steno Pece. »Prebrala sva, da skozi dolino teče tudi znameniti potok Topla, ki se izliva v reko Mežo in v katerem je zaradi čistosti poleg rjave postrvi mogoče najti tudi potočne rake,« pravita in dodajata, da je kraj sicer znan po čudovitih razgledih in sta tam posnela veliko fotografij. Odpravila sta se tudi nekoliko višje, kjer je potekalo tekmovanje v plezanju.

mežica +-
arhiv
Plusi in minusi, kraja Mežica.

»Bilo je vznemirljivo. Številni so se preizkušali v plezanju, pripeti zgolj s tankimi vrvmi, domačini pa so glasno navijali in jih bodrili. Brezplačno so stregli pijačo. Odločila sva se, da se tudi midva povzpneva na goro, a po navadni poti in brez plezanja. Pot je bila precej strma in mestoma tudi nevarna, a bilo je vredno in čudovito. Ko sva se vrnila, naju je že čakal Primož in pospremil naju je do Gostilne Krebs, kjer sva si privoščila večerjo. Po obilni večerji, ki se je zavlekla pozno v noč, pa smo se vrnili k najinemu prenočišču.«

Na vrh Pece

Naslednje jutro je Kamrana in Aneelo prebudilo sonce. Odpravila sta se na zajtrk; ponudili so jima žgance, kislo mleko, jabolčni zavitek ter salame, sir, domač kruh in druge dobrote. Po bogatem zajtrku sta se skupaj s Primožem odpravila na gorsko kolesarsko turo. »Najprej smo se z žičnico povzpeli na vrh Pece, nato pa se z gorskimi kolesi spustili v dolino. Ves čas te prežema občutek nevarnosti, ko vijugaš med ostrimi in strmimi ovinki, a adrenalin govori še in še. Med potjo so številna počivališča, ki ponujajo krasen razgled na okoliške doline in jezera. Bilo je čudovito. Ustavili smo se na kosilu, kjer so nam postregli odlično kokošjo obaro, nato pa smo pot nadaljevali do razgledne točke, od koder se vidi celotna Mežiška dolina. Žal se je najin čas v tem čudovitem kraju počasi iztekal. Zato smo se vrnili v dolino, saj sva se morala z Aneelo počasi odpraviti nazaj proti Ljubljani. Še enkrat bi se rada iskreno zahvalila Primožu in njegovi čudoviti družini za topel sprejem, vodenje in nesebičnost ter velikodušnost. Čudovito je bilo,« zaključi Kamran.