Po Jabolčni poti do številnih znamenitosti in kulinaričnih dobrot

Enajsto mesto je bila Selnica ob Dravi. Obiskali sta jo Laura in Amy, dekleti, ki prihajata iz Irske.

Laura je sicer že stara znanka turistične patrulje, saj se je v sklopu naše akcije že večkrat odpravila ocenjevat slovenske občine.

Tokrat je na pot povabila sestro Amy, ki je v Sloveniji trenutno na obisku. Pred odhodom sta preverili spletno stran, vendar na njej nista našli koristnih napotkov. Zato sta brskali dalje in našli kontakt turističnega društva, mu pisali in prosili za pomoč. »Po pomoč sem se obrnila tudi na facebook in skupino Expats in Slovenia ter zastavila nekaj vprašanj o kraju. Izpustila nisem niti spletne strani Couch Surfing, na kateri so mi številni pomagali s koristnimi nasveti o prenočitvi,« je povedala Laura.

Pustolovska pot do bara

Na pot sta se odpravili preteklo soboto z avtobusom iz Domžal in v Selnico ob Dravi prispeli okoli 15.30. Najprej sta obiskali turistično kmetijo Pri Ratu, kjer sta nameravali prenočili. »Soba je bila prijetna in čista. Gostiteljica je sicer slabo govorila angleško, a sva se počutili zelo dobrodošli. Po dolgi poti sva si privoščili pivo, medtem pa tuhtali, kaj bova obiskali in kaj počeli.

arhiv

selnica ocene

Pisali sva Ivanki, predsednici turističnega društva, ki je hitro odgovorila in naju povabila, da se ji naslednji dan pridruživa na Jabolčni poti. Strinjali sva se. Postajali pa sva lačni, zato sva se odločili, da si bova privoščili kosilo v bližnji gostilni Bernarda. Vprašali sva po lokalni ponudbi, a je niso imeli, zato sva naročili ploščo, ki je bila bogato obložena,« je dejala Laura. Po obilnem obroku sta se dekleti odpravili na sprehod po nekoliko obljudeni poti do restavracije s čudovitim vrtom Idila Pec. »Pot je bila tudi del Jabolčne poti in prava pustolovščina, če prvič potuješ skozi gozd ob Dravi. No, nato sva prispeli na čudovito jaso, kjer naju je že od daleč pozdravljal barman. Ponudil nama je meni s pijačami in nama predlagal izbor hišnih koktajlov. Prijetno je bilo, klepetali sva in uživali v čudovitem ambientu. Ker se je skoraj že spustila tema, sva se počasi odpravili nazaj. Prijazen barman naju je za slovo pogostil še z okusnim domačim orehovim žganjem. Uh … Pot nazaj ni bila osvetljena, a na srečo sem imela s seboj svetilko. Nisva se izgubili,« je v smehu razlagala Laura.

Jabolčna pot

Naslednje jutro sta vstali zgodaj. Postregli so jima z okusnim zajtrkom in kavo. Pozajtrkovali sta in se pripravili na pohod po Jabolčni poti. Ob 10. uri sta se srečali z Ivanko pri občini in začele so pohod. »Naša prva postaja je bila hladilnica kmetijske zadruge, v kateri hranijo jabolka, nato smo pot nadaljevale do osnovne šole in obiskale čebelnjak ter njihov Medoviti vrt. Potem smo se sprehodile mimo muzeja na prostem, kjer so razstavljeni predmeti za stiskanje jabolk, od tam pa smo pot nadaljevale do kmetije Vrabl, kjer imajo kozjo farmo.

Stara preša za pripravljanje jabolčnega vina in soka.

Tam smo srečale tudi županjo in njenega moža ter se zaklepetale. Županja se je odločila, da bomo del poti nadaljevali skupaj, in nas povabila do čudovite razgledne točke s cerkvijo. Predstavila nama je tudi festival jabolk, na katerem izberejo jabolčno kraljico. No, med vsem tem so nam na Vrablovi kmetiji pokazali, kako se pridobiva med, nam razkazali kmetijo in domače živali ter nas povabili na degustacijo kozjega sira. Z Amy sva zares uživali. Ivanka je nato predlagala, da se še sprehodimo do sadjarstva Grahor. Tam so nam predstavili različne vrste žganja, marmelade, sokove, jabolčno vino in nam veliko povedali o pridelavi. Potem pa smo se skupaj z županjo odpravili na pot. Vmes smo se ustavili še pri hidroelektrarni Fala, si ogledali še staro mejno točko med Slovenijo in Avstrijo, kjer nam je županja povedala zgodbe iz svojega otroštva o prečkanju takratne meje in tudi nekaj o zgodovini Jugoslavije. Od tam smo pot nadaljevali do izletniške kmetije Valiser, kjer smo si privoščili kosilo. Po kosilu smo še malce posedeli, nato pa se povzpeli do cerkve Svetega Duha.

Cerkev je bila odprta, zato sva z Amy lahko uživali v čudoviti notranjosti, a tudi v okoliških razgledih. Od tam smo se odpeljali do gradu Viltuš, čudovite zgradbe, ki žal nesrečno propada. Ivanka je povedala, da sicer za okoliške vrtove skrbi turistično društvo in da imajo polno izjemno dragocenih dreves z vsega sveta. Vlasta pa je povedala nekaj o zgodovini gradu in željah ter upih, da bi grad v prihodnosti ponovno zaživel,« je pripovedovala Laura. »No, od tam smo se nato odpeljali nazaj do Selnice ob Dravi, si privoščili sladoled in se poslovili, saj se je bližal čas najinega odhoda. Naj povem, da je trajalo dobre štiri ure, da sva prišli domov. Bili sva sicer utrujeni, a izredno srečni, da sva spoznali izjemno srčne in gostoljubne ljudi. Hvala vam!« je za konec dejala Laura.