Joanna je na študijski izmenjavi v Sloveniji že dobrih pet mesecev. Pravi, da se je hitro navadila slovenskega utripa in da se pri nas dobro počuti. Slovence opiše kot prijazne in komunikativne ter narod, ki zelo dobro govori angleško. Na pot do Šempetra pri Gorici je povabila študijsko kolegico Kristino. Pred potovanjem sta preverili spletno stran občine, jo pohvalili in povedali, da sta dobili veliko uporabnih informacij, ki so jima koristile na poti. Odločili sta se, da za obisk mesta najameta avtomobil, saj je veliko znamenitosti na precejšnji razdalji. Predhodno sta rezervirali tudi sobo, ki je bila od središča Šempetra oddaljena štiri kilometre. Hkrati sta tudi dodali, da z namestitvijo nista imeli težav.

Uporabna spletna stran

Na pot sta se odpravili v petkovem jutru in za svoj obisk Primorske namenili dva dni. Povedali sta, da sta na poti uživali in po dobri uri in pol prispeli do cilja. »Presenečena sem bila, za kako majhno mestece gre. In še to, da se mesto nahaja tako blizu italijanske meje. Med potjo sva še enkrat preverili spletno stran, ki jo je treba pohvaliti. Spletna stran omogoča izbiro petih različnih jezikov, tam pa lahko najdeš zapise o zanimivostih, ki so podkrepljene z namigi. Ko sva prispeli, sva se najprej odpravili do turističnoinformacijskega centra (Tic).

šempeter ocene
arhiv
šempeter ocene

Tam naju je sprejela prijazna informatorka in izpolnila vsa najina pričakovanja. Zraven tega me je presenetil tudi delovni čas, saj so na voljo med 9. in 19. uro. Informatorki sva povedali, da sva nekaj informacij našli že na spletni strani, zato nama je pomagala še z dodatnimi namigi in brošurami. Dobro je govorila angleško. Priporočala nama je tudi, da poskusiva lokalni sladoled, ki je v vročini še kako dobro del, in lahko povem, da je bil zares okusen,« razlaga Joanna.

14
arhiv
Cerkev svetega Petra v Šempetru pri Gorici

Coroninijev dvorec in cerkev svetega Petra

Dekleti sta se po sladki osvežitvi in obisku Tica odpravili do župnijske cerkve svetega Petra. Ogledali sta si lahko le njeno zunanjost, saj je bila cerkev zaklenjena, mimoidoči jo lahko obiščejo le v času maševanja. Dekleti sta povedali, da ju je presenetil slog cerkve in okolica, ki je skrbno urejena. Nato sta se odpravili do Coroninijevega dvorca. »Dvorec Coronini je obnovljen, in kot sva uspeli ugotoviti, so danes v njem prostori za upravo občine, občinski svet in najverjetneje večnamenska dvorana.

šempeter +-
arhiv
šempeter

Na spletu sva prebrali, da je dvorec nekoč pripadal goriški plemiški družini, a je bil v času prve svetovne vojne tudi porušen. Lastniki so ga nato obnovili, a ga tudi prodali Italiji. Prebrali sva, da so v prostorih uredili internat za šolanje sinov med prvo svetovno vojno padlih italijanskih pilotov. Nato je objekt prevzela bolnišnica in šele kasneje je dvorec pripadel občini. Presenetilo me je, čemu vse je služil dvorec in kaj vse se je v njem in z njim dogajalo,« pove Joanna. Pri dvorcu ponujajo tudi nekaj spominkov, a se dekleti nista odločili za nakup. Sprehodili sta se po mestecu, tam pa ugotovili, da vozi brezplačen avtobus do Nove Gorice. Odločili sta se, da si ogledata sosednje mesto, zato sta se pogumno odpravili raziskovanju naproti. Ogledali sta si ga, si privoščili malico in se po dobrih dveh urah vrnili v Šempeter.

Vojaški opazovalni stolp

Dekleti sta znova obiskali Tic, saj jima je informatorka priporočala, da obiščeta tudi vojaški opazovalni stolp. »Vrnili sva se v Tic, saj sva tam morali prevzeti ključ za obisk vojaškega opazovalnega centra. Naj povem, da je v stolpu čudovito urejen muzej slovenske zgodovine. Izvedeli sva tudi, da gre za najmanjši muzej v Sloveniji, a z gotovostjo lahko potrdiva, da sva veliko odnesli,« je dodala Joanna. Dan se je počasi prevešal v večer, odločili sta se, da še enkrat obiščeta središče mesta in se sprehodita skozenj. Posedeli sta še v enem izmed lokalov in hladili žejo, ki je v vročem petkovem dnevu še kako klicala na pomoč, nato pa se odpravili do sobe, kjer sta prenočevali. Nekaj časa sta še klepetali, nato pa legli k počitku

12
arhiv
Vojaški opazolani stolp.

Domače češnje

V sobotnem jutru ju je prebudilo sonce. Vstali sta, se uredili in se odpravili do mesta. Med potjo sta kupili tudi nekaj češenj, ki so jih branjevke ponujale na poti. »Slastne so bile. Okusne in sladke. Takšnih ne najdeš v trgovinah,« jih je pohvalila Joanna. V mestu sta obiskali pekarno in si privoščili zajtrk, nato pa se odpravili še po drugih primorskih regijah. »Menim, da ima mesto čudovit kulturni potencial, le treba bi ga bilo še nekoliko nadgraditi. Mimoidočemu turistu na prvi pogled malo ponuja, zato predlagam morda več informativnih tabel, vsekakor pa bom pohvalila spletno stran in Tic,« je za konec dodala Joanna.