Bara in Bara sta pri nas na študijski izmenjavi vse od februarja. Pravita, da je Slovenija čudovita dežela, ki navdušuje predvsem s svojo neokrnjeno naravo, preseneča pa ju tudi čistoča. Slovence opišeta kot gostoljubne. »Imeli sva namreč čudovito priložnost spoznati Slovence tudi v povsem drugem okolju, saj radi planinariva, in lahko poveva, da ste izjemno prijazni, gostoljubni in pripravljeni pomagati,« zatrjuje Bara.

Dekleti sta se želeli o Naklem pred odhodom nekoliko informirati, preverili sta spletne strani, a na žalost ugotovili, da so te zgolj v slovenskem jeziku. Zato sta si pomagali z Googlovim zemljevidom. Na pot sta se odpravili z avtobusom iz Ljubljane, preverili sta tudi vozni red in ugotovili, da avtobus do Naklega pelje vsakih 15 minut. »Po poti sva še rezervirali sobo, a sva imeli precej težav, saj gospa ni govorila dobro angleško, najina nemščina pa je precej slaba, na koncu pa smo se vendarle razumeli,« pove v smehu.

naklo tabela
arhiv
Tabela z ocenami že obiskanih občin.



Tic je bil zaprt

Po 45 minutah sta prispeli do Naklega. Najprej sta se odpravili do turističnoinformacijskega centra (Tic), a je bila pisarna zaprta. V bližnjem baru sta izvedeli, da Tic v resnici nima rednega delovnega časa. Prijazen natakar jima je posredoval nekaj osnovnih informacij in jima ponudil tudi nekaj spominkov, če bi jih želeli kupiti.
Najprej v cerkev, potem v vinsko klet

Odločili sta se, da se za začetek orientirata po velikem zemljevidu, ki je bil postavljen v bližini avtobusne postaje. Tako sta najprej obiskali staro parno lokomotivo iz leta 1929, ki je bila razstavljena tik ob glavni cesti. Tam sta posneli nekaj fotografij, nato pa sta se odpravili do cerkve in si ogledali tudi njeno notranjost. »Presenetilo me je, da v cerkvi ni bilo ljudi. Občudovali sva arhitekturo, freske in druge sakralne umetnine. Lahko povem, da gre za čudovito cerkev,« razlaga Bara. Zatem sta se dekleti odločili, da obiščeta vinsko klet. Ta je bila skrita za eno izmed trgovinic. »Vinogradnik je govoril precej slabo angleško, a je bil zelo prijazen. Ko sva mu povedali, od kod prihajava, nama je pokazal nekaj fotografij, ki jih je posnel pred leti, ko je bil na počitnicah v Brnu. Pokusili sva nekaj vin, ki so bila odlična, in tako sva se odločili, da kupiva kakšno steklenico v spomin na najin izlet.«

cerkev
arhiv
Cerkev v Naklem.



Kosilo kot zajtrk, kosilo in večerja obenem

Dekleti sta se vinarju zahvalili za degustacijo in se odpravili naprej. Prišli sta do igrišča in našli plezalno steno, na kateri sta se preizkusili. V bližini je bilo tudi igrišče za rolkarje, nedaleč stran pa dom za starejše s fitnesom na prostem. Sprehodili sta se mimo modernega vrtca, nato pa zavili v Gostišče klub Kovač, kjer sta si privoščili kosilo. »Prijaznega natakarja sva vprašali, kaj priporoča, in povedali, da bi želeli pokusiti kaj lokalnega. Jaz sem se nato odločila za ajdovo kašo z jurčki, medtem ko je Bara izbrala jetrca z domačim kruhom. Naj povem, da je bila hrana odlična, a porcije so bile tako velike, da bi zadostovale za zajtrk, kosilo in večerjo obenem,« pohvali. Po kosilu sta se odpravili do reke Save. Hodili sta po navidezni poti, ki je peljala čez polje, posejano s koruzo, in kmalu ugotovili, da pot verjetno ni prava. Znašli sta se sredi gozda, a po nekaj minutah vendarle našli reko.

sava
arhiv
Umirjena struga reke Save, kjer sta se dekleti osvežili.

»Tok reke je bil na tistem mestu izredno močan, vedeli sva, da bi bilo tam nevarno plavati. Sprehodili sva se naprej po poti in našli zelo lep prostor, ki ga domnevno obiskujejo tudi domačini in drugi obiskovalci. Na srečo ni bilo ljudi, tako sva si privoščili plavanje in sončenje kar goli. Voda je bila kristalno čista in zelo osvežujoča. Čudovito se je bilo v vročem dnevu osvežiti v naravi,« opiše svojo izkušnjo popotnica. Po dobri uri in pol sta se vrnili v mesto. Našli sta pravo pot, zato sta prispeli precej hitreje. Med potjo sta se sprehodili tudi mimo ograde s konji, tam sta posneli nekaj fotografij, nato pa se odpravili do mesta, kjer sta prenočevali. »Gre za lep majhen hotel, kjer so naju toplo sprejeli. Prijazna receptorka naju je popeljala do sobe z balkonom in nama sobo tudi prijazno razkazala. Bili sva že malce utrujeni, zato sva se odločili za krajši počitek. Privoščili sva si sladoled in čokolado ter občudovali razgled z balkona na mesto in okoliško naravo. Postali sva lačni in odločili sva se, da se odpraviva na večerjo. Želeli sva obiskati več ponudnikov z lokalno hrano, zato sva se najprej ustavili v Hotelu Marinšek in si naročili zgolj gobovo juho. Bila je odlična. Vprašali sva tudi po koktajlih, a jih žal v nobeni od restavracij v Naklem niso stregli.

Nadaljevali sva do Gostilnice Kresnik, a je bila kuhinja žal že zaprta, zato naju je prijazna natakarica usmerila do Restavracije Bolero. Med sprehodom do restavracije sva občudovali čiste ulice in lično urejene hiške, ob prihodu pa so naju prijazno sprejeli. Pokusili sva testenine s tartufi in lahko povem, da je bila izbira odlična. Po obilni večerji sva se vrnili v hotel. Mesto je že spalo, le zvok cerkvenega zvonika je pretrgal mir nočni mir. Legli sva k počitku in hitro zaspali.«
Mesto za življenje

Naslednje jutro sta se odpravili do Hotela Marinšek in si privoščili kavo ter čokoladno torto, nato pa se počasi vrnili do avtobusne postaje in se vrnili v Ljubljano. »Med najinim obiskom sva mimoidoče vprašali, kaj lahko turisti počnejo v Naklem, a je bil odgovor zmeraj enak: tu ni za turiste nič preveč zanimivega,« pove Bara. »Naklega morda res ne bi priporočala za turistično destinacijo, a je prijeten kraj za prenočitev na poti do Bleda ali Bohinja, cene pa so precej nižje kot v omenjenih mestih. Mestece je čisto in lepo urejeno, ljudje, kot vsi Slovenci, pa izjemno prijazni in gostoljubni. Lahko si predstavljam, da je Naklo odličen kraj za življenje,« dodaja.