Ana in Marina sta študentki na izmenjavi. Pravita, da sta v Slovenijo prišli v začetku oktobra, od takrat do danes pa sta obiskali že precej kotičkov naše države. Slovenijo opišeta kot lepo deželo, s prijaznimi in gostoljubnimi domačini. »Ljudje v Ljubljani so nekoliko bolj zadržani in se držijo zase, medtem ko je v drugih, manjših slovenskih mestih precej drugače. Ljudje so bolj odprti in družabni, veliko lažje je navezati stike z njimi,« pove Ana.

Do Ivančne Gorice z avtobusom

Dekleti sta pred obiskom Ivančne Gorice preverili nekaj spletnih strani in si tako pripravili okviren načrt, kaj si bosta ogledali in kaj obiskali. »Bili sva precej v dvomih in tudi nekoliko zmedeni, saj sva med raziskovanjem našli veliko zanimivosti v okolici Ivančne Gorice, a le malo v centru mesta. Tudi prenočitve ni bilo mogoče najti v središču mesta, in tako sva rezervirali prenočišče, ki je dva kilometra oddaljeno od središča. Prenočevali sva v majhni Hiši Ida, ki je ponujala najboljše razmerje med kakovostjo in ceno. Sprejeli so naju izjemno prijazni gostitelji pa tudi soba je bila zelo prijetna in udobna,« opiše Ana. Preverili sta tudi transportne povezave in se odločili, da se v Ivančno Gorico odpeljeta z avtobusom. »Pot je bila prijetna. Ko sva zapuščali Ljubljano, sva hitro uzrli polja, travnike in gozdove ter urejene hiše, posejane po dolinah in hribih. Vožnja je hitro minila. Le dobre pol ure sva potrebovali do Ivančne Gorice.«

Pustno rajanje in ogled Jurčičeve domačije

Ko sta prispeli, sta najprej poiskali turističnoinformacijski center (Tic), tam pa spoznali prijazno in klepetavo informatorko Saro, ki ju je opremila s številnimi koristnimi informacijami in nasveti. »Sara je poskrbela za vse potrebne informacije in tudi stopila v stik z ljudmi, ki so nama potem omogočili krasen vikend. Naj povem, da je bila tudi najina vodička. Bilo je čudovito, poučno in zanimivo. Predlagala je, naj se udeleživa pustnega karnevala, in nisva se obotavljali. Zelo lepo je bilo in priznati moram, da sva imeli srečo, da sva ujeli karneval. Rajanje ob živi glasbi se je odvijalo ob gozdu, kjer so na stojnicah prodajali številne naravne izdelke in različne sladice. Krasno je bilo,« slikovito pripoveduje Ana. »Istočasno je potekalo praznovanje obletnice rojstva prvega slovenskega romanopisca Josipa Jurčiča. Tako sva imeli čas, da si ogledava tudi njegovo rojstno hišo, ki je danes urejena v čudovit muzej; tam so razstavljeni predmeti iz njegovega časa in njegova dela. Všeč nama je bilo. Zatem smo odšli do jame, skozi katero teče dih jemajoča reka Krka. No, pri jami nas je že pričakal Jamarski klub Krka, ki ga je organizirala Sara. Čudoviti ljudje in čudovita izkušnja. Preden smo se odpravili na ogled, so nama jamarji povedali zanimive zgodbe, nato pa samo za naju pripravili ogled jame in spuščanje z vrvjo. Bilo je vznemirljivo in nepozabno,« opisuje svoje doživljanje Ana.

pustno rajanje
ARHIV
pustno rajanje.jpg

Domače koline

Med vračanjem z ogleda sta se dekleti po priporočilu ustavili v Gostilni pri Obrščaku in si privoščili pozno kosilo. Za nasvet in lokalno ponudbo sta prosili natakarico in ta je dekletoma priporočila kar krožnik domačih kolin. Tako jima je postregla s klobasami, kislim zeljem, zabeljenim z ocvirki, svinjsko kračo in domačim vinom. »Vse je bilo izjemno okusno in tudi cene so bile dostopne. Pozno kosilo naju je kar malce utrudilo, zato sva se odločili, da se vrneva v prenočišče in si malce odpočijeva. Po počitku pa sva odšli v bližnji lokal in spregovorili z domačini, ki so z veseljem prisedli in govorili o življenju v Ivančni Gorici ter doživetjih. Izvedeli sva, da je v bližini bar, kamor zahajajo mladi, in ker sva mladi tudi midve, sva se odpravili tja. Bilo je precej podobno kraju, od koder prihajam, zato sem se hitro sprostila, pa tudi Marina ni potrebovala veliko časa. Super je bilo!«

Po pohodniških poteh

Pozno ponoči sta se dekleti vrnili z zabave in legli k počitku, saj ju je v nedeljo čakalo še kar nekaj raziskovanja. Vstali sta okoli osme ure in si privoščili zajtrk, nato pa se pripravili na pohod in obisk še nekaterih zanimivih krajev. Najprej sta se sprehodili do Lavričeve koče na Gradišču. Po poti ju je spremljalo sončno in toplo vreme, idealno za raziskovanje. Tam sta si privoščili nekaj počitka, se osvežili z domačim sokom in si privoščili okusno pito iz jabolk. Med vračanjem v dolino sta odkrili še nekaj zanimivih pohodniških poti, a sta se odločili, da ne izzivata sreče, saj sta si želeli ogledati še nekaj drugih zanimivih krajev; tako sta se raje vrnili po poti, po kateri sta prišli. Potem ko sta se vrnili v dolino, sta si ogledali samostan v Stični. Izbrali sta vodeni ogled in bili sta navdušeni nad številnimi novimi informacijami, ki sta jih izvedeli. »Priznati moram, da je bila to zame precej vznemirljiva izkušnja. Sploh si ne znam predstavljati tega načina življenja, ki ga živijo menihi. Razstava je čudovita in muzej je lepo urejen,« pohvali Ana.

spuščanje po vrvi
ARHIV
spuščanje po vrvi.jpg

Za konec sta se odpravili še v središče Ivančne Gorice, se sprehodili po ulicah ter zavili v slaščičarno in si privoščili kos torte. Nato pa le še do avtobusne postaje in – vrnili sta se v Ljubljano.