Mesto z bogato zgodovino in številnimi znamenitostmi

Enajsto mesto je bil Šentjur. Obiskala ga je Dunja, ki prihaja iz Nemčije, in povedala, da bi rada kraj obiskala tudi s svojim očetom.

Dunja je v Slovenijo prišla na podiplomski študij. Pri nas živi od konca septembra in pravi, da pred odhodom na izmenjavo o Sloveniji ni vedela veliko, razen tega, da je njeno glavno mesto Ljubljana. Danes pozna kar nekaj slovenskih krajev, predvsem pa jo zanima slovenska zgodovina.

Arheološke izkopanine in slikovita razlaga sta Dunjo popeljali stoletja nazaj.

V Šentjur je odpotovala sama, saj se večina njenih študijskih kolegov pripravlja na odhod domov ali na izpitno obdobje. Za potovanje je izbrala vlak in avtobusne prevoze, za katere pravi, da so točni in dokaj udobni. Iz Ljubljane je krenila okoli 10. ure in v Šentjur prispela okoli poldneva. Z železniške postaje na obrobju mesta se že razkriva pogled na cerkev. Le nekaj korakov stran pa krade poglede stara parna lokomotiva, ki je del železniškega muzeja.

ARHIV

Plusi in minusi v Šentjurju.

»Muzej je bil zaprt, žal tudi nisem našla informacij o delovnem času. Predvidevam, da se je na ogled treba naročiti vnaprej. No, nato sem si naredila načrt. Odločila sem se, da najprej poiščem turističnoinformacijski center (Tic). Na železniški postaji sem našla veliko informativno tablo, a je bila precej zbledela, tako da si s podatki z nje nisem mogla pomagati. Pomagala sem si z navigacijo na telefonu in ugotovila, da me čaka 20 minut hoje do Tica,« razlaga.

Ogled arheološkega najdišča

V Ticu jo je pozdravila prijazna informatorka. »Pozdravila me je s 'pozdravljeni', jaz pa sem ji odgovorila s 'hello'. Takoj je z mano začela komunicirati angleško. Vprašala me je, ali sem turistka projekta Turistična patrulja, in iskreno sem ji odgovorila. Ponudila mi je, da pokliče kolega, ki bi mi povedal kaj več o kraju. Strinjala sem se. Medtem ko sem čakala nanj, mi je informatorka povedala nekaj o zgodovini kraja, o prepletu keltske, rimske in slovanske kulture, o izjemno cenjeni družini Ipavec ter me oborožila s številnimi brošurami in zemljevidi.

osebni arhiv

Tako je Dunja ocenila Šentjur.

Nato je prispel prijazen vodič in vprašal, kaj želim doživeti in videti. Odgovorila sem, da si želim doživeti vsega po malo, a če je le mogoče, želim čim več časa preživeti na zraku, saj sem večino januarja namenila študiju in učenju za zaključne izpite. Razumel je in mi ponudil ogled arheološkega najdišča Rifnik, kjer mi je v nadaljevanju predstavil najdene stare predmete. Med njimi je bila ogromna vaza, ki je nekoč služila kot žara. Veliko je bilo germanskih predmetov in predmetov iz časa Langobardov. Ugotovila sem, da so bili izjemni obrtniki, zlasti pri izdelavi nakita. Po ogledu me je prijazni vodič zapustil, jaz pa sem se namenila do naslednje razstave,« pripoveduje Dunja. Odločila se je, da si ogleda rojstno hišo družine Ipavec. Veliko informacij o družini ji je podal že vodič, ki ji je razložil, da so bili v družini slavni zdravniki in skladatelji. Tam jo je sprejel nov vodič, ki jo je popeljal po sobanah. Posebej ji je v spominu ostala soba, v katero je vključena avdio-vizualna resničnost. Naslednji vrhunec ogleda pa je bil obisk kleti, ki je vključeval tudi degustacijo vin. Dunja pove, da ji je vodič v pogovoru povedal, da želijo kupiti še sosednjo hišo in v njej urediti razstavo s poudarkom na Ipavčevem zdravstvenem doprinosu. Pokazal ji je tudi zapuščeno hišo na drugi strani ceste, ki bi jo radi uredili, a je trenutno še v lasti dediča družine Ipavec in se o lastništvu in prevzemu še dogovarjajo.

Čudovit razgled

Uro kasneje je bila spet dogovorjena z vodičko, ki jo je sprejela v Ticu. »Povzpeli sva se na razgledno točko, medtem pa se veliko pogovarjali. Povedala mi je, da poteka v Mariboru smučarsko tekmovanje Zlata lisica, in mi razkazala ruševine gradu Rifnik ter mi razložila, da so še vedno v zasebni lasti, a da zasebniki nimajo posluha za njegovo obnovitev in ohranitev. Ko sva prispeli do vrha, naju je kljub oblačnemu in malo meglenemu vremenu čakal čudovit razgled,« opisuje svoje popotovanje Dunja. Pove, da ji je prijazna vodička dejala, da v Šentjurju ni ravno nočnega dogajanja, a da lahko obišče bližnjo kavarno, v kateri se ob večerih zbirajo domačini. »Ko sem se vrnila v gostišče, sem si najprej privoščila večerjo, nato pa se le odpravila do kavarne, kjer sem opazovala živahno družbo. Po vrnitvi v sobo sem še nekaj časa brskala po telefonu in ugotovila, da brezžični internet v sobi dela precej slabo, zato sem legla k počitku.«

Železniški muzej

Naslednje jutro je Dunjo čakal preprost zajtrk, ob 9. uri pa že vodič, s katerim se je sprehodila do železniškega muzeja. »Muzej je vredno obiskati. Pravzaprav je bila stavba v preteklosti stara železniška postaja, lastnik muzeja pa je bivši upravnik. Ko so stavbo zaprli, se je odločil, da zbere vse dokumente in fotografije ter jo spremeni v muzej. Vse sobe so avtentično urejene. Vodič je pojasnil, da je železnica poskrbela za razcvet kraja. Predstavljeni so številni dokumenti, priročniki z navodili v nemščini, slovenščini in nekateri celo v cirilici, uniforme, telegraf za oddajanje Morsejevih signalov in še in še. Gospod želi zbirko še razširiti in še zmeraj vztrajno išče predmete in dokumente, povezane s Šentjurjem.«

V družbi z županom

Naslednja postaja v času Dunjinega odkrivanja Šentjurja je bil županov urad, kjer jo je v svojem kabinetu sprejel tudi prijazni župan Marko Diaci. Ob skodelici kave sta si izmenjala nekaj besed, nato pa so se skupaj odpravili do etnološke zbirke zbiratelja in zdravnika Janeza Šmida v Planini pri Sevnici. »Zbirka je obsegala vsakodnevno orodje in oblačila domačinov, vodič pa je povedal tudi, da je leta 1974 območje prizadel potres. Nato smo se sprehodili do naslednje razgledne točke, ruševin gradu, kjer se po besedah župana ljudje tudi poročajo. Po ogledu smo se odpravili na turistično kmetijo Franc Žurej na kosilo. Pripravili so mi vegetarijansko različico obroka, za sladico pa ponudili palačinke z orehovo kremo. Med obedom mi je sin lastnika povedal legendo o grofici, ki pravi, da se je nekoč ustavila v krčmi. Ker se je s svojimi priležniki malce preveč pozabavala in preveč pogledala v kozarec, so ostali čez noč. Grofica naj bi bila neplodna, a ko so se vrnili na dvor, naj bi zanosila. Tako verjamejo, da je k njeni plodnosti pripomoglo 'čudežno vino', ki ga strežejo na turistični kmetiji,« v smehu pripoveduje Dunja.

Hiša družine Ipavec razpolaga s številnimi avtentičnimi kosi.

Za konec ogled cerkve svetega Jerneja

Po obilnem kosilu so se odpravili do Slivniškega jezera, v bližini katerega je tudi kavarna Ramna. Zaradi slabega vremena se niso sprehodili okoli jezera, pa tudi ljudi ni bilo veliko v okolici. Privoščili so si kavo, nato pa se vrnili v Šentjur. Župan se je prijazno poslovil, Dunja in vodič pa sta obiskala še cerkev svetega Jurija. Pove, da ji je bila cerkev kljub preprosti zasnovi všeč. Velik vtis pa je nanjo naredila slika za oltarjem, ki je prikazovala svetega Jurija, ki je ubil zmaja. Po ogledu sta se Dunja in vodič vrnila v gostišče Bohorč po prtljago. Še vedno je precej deževalo, zato je prijazni vodič Dunji ponudil prevoz do železniške postaje. »Počutila sem se izjemno domače. Priznati moram, da zaradi zime veliko turističnih točk ni bilo odprtih, a sem se kljub temu imela izjemno lepo. Kdo ve, morda se vrnem celo v poletnem času!«