Kevin je prijazen in nasmejan študent. Povedal je, da je Kolumbijec, ki že pol življenja živi v Kanadi. V Slovenijo je prišel septembra, na 10-mesečno študijsko izmenjavo. V tem času bo na fakulteti za družbene vede dokončal tudi magistrski študij.

Kevin je dejal, da se pri nas dobro počuti. »Takoj sem se počutil sprejetega. Zanimivo je tudi to, da ste izjemno ustrežljivi in pripravljeni priskočiti na pomoč. Navdušilo in presenetilo me je tudi, da večina slovenskih študijskih kolegov govori špansko. Na vprašanje, kje so se učili španščine, pa povedo, da so se največ naučili iz telenovel. Po svoje bizarno, a ekstremno 'kul'.«

+- dobrova
Osebni arhiv
Plusi in minusi.

Uporabna spletna brošura

Na izlet do Polhovega Gradca je Kevin povabil svojega študijskega kolega iz Helsinkov, Joonasa. Povedala sta, da se na pot nista posebej pripravljala. Dan prej sta le preverila uradno spletno stran, na kateri sta prelistala izjemno slikovito brošuro, namenjeno tujcem, in si naredila načrt, kaj bosta obiskala.

Prijazni domačini

Za pot do Polhovega Gradca sta najela avtomobil. »Pot je bila izjemno kratka, a prijetna. Veliko je bilo za videti, pa tudi za doživeti. (smeh) No, ja. V primerjavi s kanadskimi cestami so bile te na odsekih izjemno ozke in vijugaste. Na poti domov sta naju zajeli še megla in tema, zato so bile vozne razmere precej ekstremne,« je pripovedoval Kevin. Čeprav sta imela okviren načrt, kaj vse si želita v Dobrovi in Polhovem Gradcu ogledati, sta za nasvete vprašala tudi domačine in prijaznega lastnika, kjer sta prenočila. Nekaj informacij sta dobila tudi v turističnoinformacijskem centru (Tic), a do tja še pridemo.

7
ARHIV
Fanta sta si ogledala lepo urejen Muzej pošte in telekomunikacij.

Nebo, posejano z zvezdami

»No, takole se je vse skupaj začelo. Precej zgodaj sva krenila na pot. Najprej do Babne Gore, kjer sva prenočila. Babna Gora je med obema krajema, torej med Dobrovo in Polhovim Gradcem. Svetujem, da vsi, ki kraja še niste obiskali, to nemudoma storite. Čudovito je. Nastanila sva se in lastnika prosila za nekaj nasvetov, kaj si ogledati in kam iti. Bil je izjemno prijazen. Kljub delu si je vzel čas in nama svetoval, kaj naj obiščeva. Najprej sva se odpravila do Polhovega Gradca. Za sabo sva puščala čudovito pokrajino. Ko sva prispela v mesto, sva si najprej ogledala cerkev in pokopališče. Imela sva nekaj težav, kako najti Tic, in tudi navigacija naju je pustila na cedilu,« je razložil Kevin. A sta Tic vendarle našla.

tabela dobrova
Arhiv
Ocene

»V Ticu sva spoznala lokalnega vodiča. Povedal nama je zgodbo o grofu Rihardu Ursiniju Blagaju. Grof je bil po pripovedovanju izjemno pomemben za mesto. Po njem se imenuje celo roža in vrsta čaja. Odločili smo se, da se odpravimo na mini pohod in med potjo poiščemo kak blagajev volčin. Povzpeli smo se na bližnjo planino, a do vrha nismo prišli, saj se je začelo temniti. Vodič nama je svetoval, da kdaj obiščeva Polhograjsko Grmado, od koder je čudovit razgled na dolino in okoliške hribe. Ko smo se vrnili, sva se zahvalila za prijazno pomoč in razlago, nato pa se odpeljala do Dobrove. Med potjo sva se malce izgubila, a po vztrajnem iskanju vendarle našla kraj. Prispela sva do cerkve, ki je bila na žalost zaprta. V bližini sva opazila športni kompleks z igrišči. Nekateri so kljub mrazu igrali nogomet. Lepo je bilo videti, da mraz ne prežene ljudi z igrišča,« je pripovedoval Kevin.

17
ARHIV
Stari mobilniki so Kevina spomnili na otroštvo.

Odpeljala sta se do Muzeja pošte in telekomunikacij. Povedala sta, da je zbirka čudovita in izredno zanimiva, saj predstavlja razvoj in zgodovino pošte na Slovenskem, razvoj telekomunikacij, telefonije in telegrafije. Priskrbela sta si še nekaj brošur z informacijami o kraju, nato pa se odpravila na večerjo. Po nasvetu vodiča sta obiskala gostilno Podraški dom, kjer so ju prijazno sprejeli in jima ponudili odlično večerjo. »Privoščil sem si gobovo juho, ocvrtega piščanca in pražen krompir, Joonas pa si je privoščil krožnik govejega golaža s kruhovim cmokom. Hrana je bila odlična, tudi postrežba in celotno vzdušje v gostilni sta bila domača in sproščena,« je povedal Kevin. Utrujena od celodnevnega raziskovanja in odlične večerje sta se vrnila do Babne Gore. »Še nikoli nisem videl toliko zvezd. Niti v Ontariu, kjer sem bil nekoč na taborjenju, jih ni bilo toliko. Najina soba pa je imela čudovit razgled na gore,« je navdušeno dejal Kevin. Fanta sta legla k počitku in kmalu zaspala. Naslednje jutro sta si privoščila odličen zajtrk, nato pa sta se odpravila novim doživetjem naproti. Še enkrat sta se vrnila do Muzeja pošte in telekomunikacij. »Muzej me je vrnil v otroštvo. Stari telefonski aparati, mobilnik znamke Nokia, ki je bil prav tak, kot sem ga imel jaz ... Precej dolgo sva se zadržala.

nagrajenci dobrova
ARHIV
nagrajenci dobrova

Po ogledu muzeja sva se sprehodila še po okolici, nato pa se pozno popoldne vrnila proti Ljubljani. Prijetno je bilo. Povem lahko, da so naju obkrožali izjemno prijazni ljudje. Kraj je miren in le streljaj stran od Ljubljane, obdan s čudovitimi razgledi. Upam, da mi bo v času obiska pri vas uspelo obiskati čim več manjših mest in spoznati še več zanimivih zgodb. Aja, tudi to zgodbo sem spoznal (smeh), da se kraj pravzaprav imenuje po glodavcu, polhu,« je zaključil Kevin.