Čipka in čevljarji, poroka in sprejem novega duhovnika

Obiskali smo že sedmo mesto v naši poletni Turistični patrulji, v kateri tujce, ki so za daljši ali krajši čas obiskali ta majhni košček sveta pod Alpami.

Tokrat smo Japonca Šogoja poslali v Žiri. Šogo je v Sloveniji na študijski izmenjavi, študira ekonomijo in pove, da je tam edini japonski študent na izmenjavi. Pojasni, da tudi sicer ne srečuje veliko japonskih študentov, ki bi bili na izmenjavi na kateri drugi fakulteti, zato je presenečen, saj Slovenijo kljub majhnosti obišče veliko japonskih turistov. Šogo sicer prihaja iz manjšega japonskega mesta, v Sloveniji pa živi pet mesecev. »Obiskal sem že več turistično bolj prepoznavnih krajev v Sloveniji. Všeč mi je tukaj in dobro se počutim. Sodelovanje v vaši akciji pa mi je omogočilo še eno priložnost, da raziščem skriti dragulj, ki med tujimi turisti ni poznan,« pove Šogo, ki se je potovanja zelo veselil.

Pregledna spletna stran

Na pot je krenil v soboto iz Ljubljane z avtobusom. »Pot je hitro minila, pa tudi sicer mi je bilo prijetno opazovati vasice, zelene hribe in okolico. Med potjo sem moral tudi prestopiti. S prvim avtobusom sem prišel do Škofje Loke, tam sem nato prestopil na drugi avtobus, ki me je pripeljal v Žiri. Med vožnjo, pa tudi pred odhodom, sem preveril, kaj vse lahko v Žireh doživim. Priznati moram, da imajo dobro in turistom primerno urejeno spletno stran. Ponuja informacije o številnih znamenitostih, ki si jih je mogoče ogledati, dodani so zemljevidi in kratka pojasnila. Na uradni spletni strani sem našel tudi informacije o gostišču, kjer sem bil kasneje nastanjen. Pohvaliti moram še koledar prireditev, kjer si lahko vsakdo pred obiskom ogleda, kaj lahko doživi,« izpostavi Šogo.

Nepozabni domačini

»Med najbolj nepozabnimi so zagotovo ljudje. Precej zanimivih zgodb imam za povedati svojim prijateljem in družini. Ljudje v Žireh so sproščeni, prijazni in topli. Ne bojijo se tujcev. Na začetku le z zanimanjem opazujejo in se nasmihajo, nato pa že hitijo z besedo na dan,« razlaga.

Prijazni natakar

Ko je Šogo prispel v mesto, se je najprej odpravil na kosilo. Prijazen natakar je z njim poklepetal, mu svetoval, kaj obiskati in si ogledati v Žireh, mu povedal številne zanimive zgodbe, pomagal pri izbiri lokalne hrane in ga usmeril do turističnoinformacijskega centra (Tic). Šogo pove, da mu je ob odhodu pripravil številne brošure in steklenico lokalnega piva. »Vse to se je zgodilo le uro zatem, ko sem prispel v Žiri. Kako mi takšno mestece ne bi bilo všeč?« se nasmehne.

V muzeju je srečal župana

Tic opiše kot majhno prodajalno, kjer si lahko turisti, poleg tega, da dobijo brošure in nasvete, izposodijo kolesa ter si izberejo katerega izmed številnih spominkov. Prizna, da drugih trgovinic s spominki v mestecu ni našel, a meni, da morda zato, ker je bil vikend. Po obisku Tica se je odločil, da se odpravi do muzeja. Ob njegovem prihodu je tam potekala poročna ceremonija, ki jo je od daleč opazoval, ob tem pa spoznal tudi župana mesta.

osebni arhiv

»Ko sem se odpravil na ogled muzeja, se mi je pridružil župan in tako sem imel priložnost z njim spregovoriti nekaj besed. Prijazno me je pozdravil, me vprašal, od kod prihajam in kako se počutim v Žireh. Nekaj časa sva klepetala, nato pa mi je zaželel prijetno raziskovanje in mi podaril spominček iz čipke. Zelo presenečen sem bil nad prijaznostjo in gostoljubnostjo. Nato sem si ogledal muzej in spoznal veliko novega o čevljarstvu in čipkarski tradiciji. Večina razlag ob predmetih, ki so razstavljeni v muzeju, je bila v angleščini, zato z razumevanjem nisem imel težav,« pojasnjuje Šogo.

Dobrodošlica novemu duhovniku

»Skoraj sem pozabil omeniti, da sem ob prihodu v Žiri pred cerkvijo opazil napise, ki so izrekali dobrodošlico novemu duhovniku.

Seveda sem si pobližje ogledal cerkev, tam pa je bil tudi duhovnik, ki mi je pokazal, kako potekajo priprave na večerno praznovanje, in me povabil, da se zvečer pridružim praznovanju. Počutil sem se izjemno počaščenega,« pravi.

Čevljarska obrt

Šogo je v Žireh obiskal tudi domačijo enega od čevljarjev, ki se ukvarja z izdelavo čevljev na tradicionalni način. Ta mu je povedal, da je izdelava obutve na tradicionalni način skoraj izumrla, zato se trudi prenašati tradicijo na mlajše. Dodal je, da se s poslom ne ukvarja samo zato, da bi s tem privabil turiste, temveč da ohranja tradicijo in del njihove kulture. »V veliko veselje mi je bilo, da sem lahko videl, koliko truda je potrebnega za izdelavo enih čevljev,« poudari Šogo.

Ogled Rupnikove linije

Po tem obisku se je odpravil do Gostišča pr' Zet, kjer je tudi prenočil. »Gostišče z nočitvami sem našel na spletni strani. Povedati moram, da je bila cena nočitve ugodna, soba pa velika in izjemno čista. Imela je tudi kopalnico. Ker sem bil precej utrujen, sem si večerjo privoščil kar v gostišču in bil več kot presenečen nad nizkimi cenami. Za večerjo sem odštel le šest evrov, za kozarec vina pa le 0,80 evra. Vse je bilo izjemno okusno.«

Po večerji je vzel v roke brošure in zemljevide ter jih malce prelistal. Ob tem se je navdušil nad Rupnikovo linijo, a ugotovil, da je lokacija precej oddaljena od središča mesta, kjer je prenočeval. »Za možnost ogleda Rupnikove linije sem povprašal na recepciji, od tam pa so poklicali vodičko. Vse so uredili in vodička me je naslednje jutro z avtomobilom že čakala pred restavracijo. Verjetno bi se na pot lahko odpravil tudi s kolesom, a Žiri so obkrožene s številnimi hribi, kar pomeni veliko vzpenjanja, in če nisi v najboljši kondiciji, je to zagotovo težava. Za obisk poti, če se boste zanjo odločili, pa priporočam vodiča. Vodička sicer ni govorila angleško, a sva imela s seboj tudi spremljevalca, ki mi je prevajal, kar je povedala. Notranjost utrdb je zelo hladna in temna. Med potjo smo srečevali veliko športnikov in obiskovalcev, ki so si hiteli ogledoval Rupnikovo linijo, med njimi je bilo tudi nekaj kolesarjev. Videl sem tudi nekaj gorskih hišk in cerkva, a žal nam čas ni dopuščal, da bi si lahko katero ogledali,« opisuje Šogo.

Več, kot je pričakoval

»Če mi bo čas dopuščal, se bom v Žiri še vrnil in si mestece ter čudovito pokrajino ogledal s kolesom. Mesto je zelo majhno in na prvi pogled nima veliko ponuditi turistu. Prenočišč in restavracij je malo, a doživel sem skoraj vse, kar se je doživeti dalo. Resda s pomočjo vodiča, ki mi je predstavil tudi številne znamenitosti med potjo in v družbi katerega sem zelo užival. Iskreno povedano, od majhnega mesta nisem pričakoval tako veliko, kot sem na koncu dobil. Hvala!«