Anila in Kamran, ki prihajata iz Pakistana, sta se v Slovenijo preselila pred tremi leti. Anila pri nas dokončuje magisterij, Kamran pa je podjetnik. V Radeče ob Savi sta se odpravila skupaj z Anilino sestro Sonilo in njenima otrokoma. Na poti so zelo uživali, največja dogodivščina pa je bila vožnja s splavom.

ocene radeče
ARHIV

Anila in Kamran sta prej rezervirala prenočišče v počitniški hiši Baron, ki sta jo našla na spletni strani Booking.com, dan pred odhodom pa sta rezervirala tudi vozovnice za vlak iz Ljubljane. Povesta, da sta nekaj informacij o kraju samem, preden so se odpravili na pot, poiskala tudi na spletu. »Največ uporabnih informacij sva s Kamranom našla na spletni strani Kulturno-turističnega rekreacijskega centra Radeče (www.ktrc.si) in si tako že pred samim potovanjem zastavila cilj, kaj vse si želiva ogledati,« priprave na avanturistično potovanje opiše Anila. Dan preden so se odpravili na pot, je Kamrana in Anilo lastnik apartmajske hiške, ki sta jo rezervirala, tudi poklical. »Prijazni gospod Aleksander nama je opisal pot do apartmaja. Priznati moram, da nama je ta informacija zelo pomagala, saj bi sicer pri iskanju verjetno imela precejšnje težave. Hiška je namreč od Radeč oddaljena dobrih osem kilometrov in se skriva med nasadi vinske trte,« pojasni Kamran.

rajanje na splavu
osebni arhiv

Na splavu se je pilo in pelo

V Radeče ob Savi so se odpravili okoli enajste ure in prispeli v dobri uri in pol. Od tam so krenili čez most do turističnoinformacijskega centra (Tic), ki je od železniške postaje oddaljen dobrih 20 minut hoda. V Ticu sta jih sprejeli prijazni informatorki in jim povedali, da je stari železni most, ki so ga prečkali, še iz časa Avstro-Ogrske. Povezoval je deželi Kranjsko in Štajersko, izdelal pa ga je češki arhitekt Jan Vladimir Hrasky. »Bilo je zelo zanimivo in poučno. A za otroka je bilo sprehajanje precej naporno, saj je bilo vroče, zato smo rezervirali vožnjo s splavom. Osebje nam je dejalo, da smo imeli veliko srečo, saj smo prišli le nekaj minut pred izplutjem. Potovali smo s skupino iz Švice.

Zidani most
osebni arhiv

Pluli smo vse od Radeč do Zidanega Mostu in nazaj. Uživali smo.Obdajala nas je čudovita narava, medtem ko se je na splavu razvil pravi živžav. Z nami na pot je krenila tudi 'posadka' žena in mož v narodnih nošah, ki so ob harmoniki zaplesali in zapeli. Prikazali so nekaj starih obrti in nam predstavili zgodovino mesta. Pogostili so nas tudi s pijačo dobrodošlice. Dve uri in pol, kolikor je trajala vožnja, sta minili, kot bi mignil,« razlaga Kamran. Anila še doda, da je bilo osebje zelo prijazno in dobro razpoloženo, vožnja pa udobna in zelo poučna. »'Kapitan' splava je poskrbel tudi za nekaj vicev, ki so se nanašali na splavarjenje. Veselo je bilo. Sicer nam je povedal še, da na reki trenirajo z rafti, in nam pokazal progo. Postregli so nam z domačim golažem in borovničevim žganjem. Priznam, da je bilo zelo okusno, tako eno kot drugo,« v smehu opiše Anila. Okoli 16. ure se je »križarjenje« s splavom zaključilo. Domačini so obiskovalcem v slovo še enkrat zaplesali ob zvokih harmonike, medtem ko je prijazna vodička razložila, da so splave na tem območju uporabljali že pred 500 leti, za prevoz hlodovine. »Bil sem popolnoma očaran,« pravi Kamran.

sladoled
osebni arhiv

V mestu na kepico ali dve sladoleda

»S kraja, kjer smo zapustili splav, smo se sprehodili v središče mesta in tam poiskali trgovino, saj smo bili precej žejni, pot namreč ni bila tako kratka. Nekoliko smo se odpočili, nato pa se sprehodili še do župnijske cerkve svetega Petra, ki je bila zgrajena leta 1911, na temeljih prejšnje gotske cerkve, katere ostanki so vidni tudi v poznejši arhitekturi,« z informacijami drug drugega dopolnjujeta Kamran in Anila.

+- radeče
ARHIV

Po ogledu cerkve se je četica izgubila med mestnimi uličicami. Med drugim so si ogledali mestno hišo in med sprehodom uzrli prenovljeno tovarno papirne industrije. »Menim, da ima občina bogato kulturno dediščino, ki bi jo lahko sicer, po mojem mnenju, še bolj povezali z neokrnjeno naravo,« skromno dodaja Anila. Med sprehodom so obiskali tudi slaščičarno, kjer so si skupaj z otroki privoščili sladoled.

Idilična hiška

Dan se je počasi že prevešal v večer in rahlo utrujeni so se odpravili v apartma, ki sta ga Kamran in Anila rezervirala minuli teden. »Iz središča mesta do apartmaja smo se pripeljali s taksijem, tam pa nas je že čakal gospod Aleksander Markovič, ki nam je apartma razkazal. Hiška je bila zelo ozka, a zelo lepa, skorajda idilična, si upam trditi. Notranjost je bila skrbno urejena in premišljena, razgled pa prav fascinanten. Hiška stoji nekoliko v hribu, med vinogradi, zato se je pred nami razprostiral pogled na vso dolino in sosednji breg. Ko nam je uspelo razpakirati, smo z Anilo in Sonilo za nekaj časa obsedeli na terasi in uživali v naravi, tišini in neverjetni spokojnosti, ki je obdajala hišo in s trto posejane griče. Vse, kar je bilo slišati, so bili črički in nočne živali. Apartma tako priporočam tudi drugim družinam, ki se bodo odločile obiskati ta majhni, a prav idilični kraj,« pohvali Kamran.

Otroci so po prihodu hitro zaspali, medtem ko je trojica še nekaj časa uživala v prijetnem, skorajda poletnem večeru, nato pa se okoli polnoči odpravila k počitku.

Na poti rabutali češnje

Druščina se je prebudila v sončno sobotno jutro. Pospravili so postelje in si pripravili zajtrk, ki so si ga kupili dan prej v eni izmed radeških trgovin. Privoščili so si žemljice, razžvrkljana jajčka, slanino, maslo in marmelado ter pomarančni sok in kavo. Nekoliko so se še odpočili, nato pa se odpravili na raziskovalno avanturo. »Na pot smo odšli okoli 10. ure. Odločili smo se, da si ogledamo območje kraja Zagrad, kjer se je nahajala tudi naša hiška. Bilo je čudovito. Med potjo smo našli divjo češnjo, ki je bila tako polna, da je imela več plodov kot listja. Otroka sta uživala ob rabutanju in se sladkala. Seveda drugi nismo veliko zaostajali za njima. Pohod smo nadaljevali, a po dveh urah je postalo tako vroče, da je osemletni Saim začel krvaveti iz nosu. Pohod smo potem končali in se s taksijem odpeljali do Radeč ter se ob 13.50 vkrcali na vlak za Ljubljano. Pot je bila naporna, sploh za otroka, saj je bilo vroče, a sta kljub temu uživala, vključno z nami,« zaključi opis popotovanja Kamran. »Radeče ob Savi so nas prepričale predvsem z naravo in vožnjo s splavom po Savi. Tudi za otroke je bila to čudovita izkušnja, zato obisk kraja priporočam vsem družinam z otroki,« doda Anila, ki je v raziskovanju zelo uživala.

razgled iz hiške
osebni arhiv