Turistična patrulja

Idrija - kraj, ki navdušuje z bogato zgodovino in prijaznimi domačini

Zoran Franc
14. 6. 2017, 21.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Mihai prihaja iz Romunije in je v Sloveniji na študijski izmenjavi že drugič. Študira geografijo, zato mu je spoznavanje slovenskih krajev s tako raznoliko geološko sestavo, že v razdalji nekaj kilometrov, posebej zanimivo.

Osebni arhiv
Bogdan in Mihai na dvorišču gradu.

Mihaia najprej vprašamo, kako se počuti pri nas. Pove, da mu je Slovenija všeč, ker je mirna in zelena dežela, ki ponuja neskončno možnosti za raziskovanje, uživanje in pobege v popolnoma drugačno kulturo in način življenja. Deželo opiše kot prepredeno z sredozemskim, »odprtim« temperamentom, ki v sebi skriva balkanske korenine in avstro-ogrska načela, ki se odražajo na ljudeh. »Idrijci so prijazni, srčni in nasmejani ljudje, veseli turistov. Počutil sem se zelo domače. V vasici, od koder prihajam, namreč vsak pozna vsakogar in ljudje so si pripravljeni pomagati med seboj,« pravi Mihai.

Osebni arhiv
Rudnik živega srebra ju je navdušil.

Na pot z avtobusom

Mihai je Idrijo obiskal s prijateljem Bogdanom, ki študira v Avstriji in je tudi na študijski izmenjavi. Fanta sta na pot krenila v soboto zjutraj iz Ljubljane. Za prevoz sta izbrala avtobus, ki je bil poleg najema avtomobila edina izbira. Vožnja je trajala uro in dvajset minut, kot povesta, sta v tem času uživala ob pogledu na naravne lepote. Ob prihodu sta najprej poiskala turističnoinformacijski center. »Informator je bil vesel najinega obiska in nama je veliko svetoval ter pomagal pri odločanju. Pred odhodom sva sicer že sama preverila spletno stran in se že deloma odločila, kaj si bova ogledala, vendar sva glede na priporočila nekoliko spremenila najin načrt. Informator nama je ponudil tudi številne brošure in zemljevide, ki so nama precej olajšali raziskovanje. Prav tako nama je priporočal, kje naj pokusiva lokalne dobrote,« pripoveduje Mihai. Opremljena s podatki in pripravljena na raziskovanje sta fanta nato najprej odšla do Gostišča Barbara, kjer sta rezervirala nočitev. Osebje ju je lepo sprejelo, soba je bila prijetno domača, preprosto opremljena in čista.

Osebni arhiv
Obiskala sta tudi muzej in čipkarsko šolo.

Učna ura v rudniku

Po nastanitvi sta se fanta odločila, da najprej obiščeta kulturni park in drugi največji rudnik živega srebra na svetu. »Ogled rudnika je bil zelo poučen, zanimiv in vznemirljiv. Vodič nama je predstavil težko delo rudarjev, pokazal edinstveno podzemno kapelo, razložil, kakšen je bil način odkopavanja, predstavil orodje …« Po ogledu sta se Mihai in Bogdan odpravila na kosilo. Obiskala sta Gostilno pri Škafarju, kjer sta si privoščila pico. Ker pa je bil dan sončen in vroč, sta še z užitkom popila pivo, nato pa nadaljevala raziskovanje. Sprehodila sta se do gradu ter si ogledala pročelje in dvorišče. Posnela sta nekaj čudovitih fotografij doline, ki se spušča pod gradom. Sprehodila sta se tudi mimo stare mestne realke in pot nadaljevala do cerkve svetega Antona na griču. Občudovala sta zeleno naravo, ki obkroža mestece, se podala po postajah križevega pota, ki se vzpenja na bližnjem bregu, ter si Idrijo tako ogledala še z drugega hriba. »Izkoristila sva čudovit dan. Pokrajina je očarljivo mirna, in kamorkoli pogledaš, je polno zelenja, travnikov, gozdov,« izpostavi Mihai.

OSEBNI ARHIV
Bogdan je bil nad rudnikom navdušen.

Žlikrofi in tortica rezi

Dan se je že prevešal v večer, ko sta Mihai in Bogdan spet postala lačna. Odpravila sta se na večerjo v že preverjeno Gostilno pri Škafarju. »Odločila sva se, da pokusiva lokalno hrano. Ponudili so nama žlikrofe z jurčki in tortico rezi. Priznati moram, da me je poln okus žlikrofov navdušil. Odlično se povežejo z jurčkovo omako. Navdušila me je tudi moderna sladica rezi, ki je dobila ime po hčerki legendarnega Škafarja, ki je v Idriji pred več kot pol tisočletja našel živo srebro. Krasi jo skrbno oblikovana zasnova idrijske čipke, ki prikazuje kapljico živega srebra, ki pade v škaf in se razlije. Ideja je zelo zanimiva in dodelana, tortica pa zelo okusna in sveža,« pove Mihai. Po odlični večerji sta se fanta počasi odpravila do gostišča s prenočišči in legla k počitku.

OSEBNI ARHIV
Idrijski žlikrofi so jima zelo teknili.

Idrijska kamšt, Divje jezero, hiša rudarjev …

Nedeljsko jutro je bilo sončno. Fanta sta se uredila in odšla na zajtrk, nato pa nadaljevala ogled Idrije. Odpravila sta se do idrijske kamšti, leseno-jeklene črpalne naprave na vodni pogon. »Bogdan je inženir, zato ga je delovanje črpalke še posebej zanimalo. Vodič mu je precej nazorno in podrobno razložil delovanje, pa tudi kako se črpa voda iz rudnika ter kako sta objekta povezana. Ogledala sva si še talilnico in rudarsko hišo. Za oba so bili ogledi zelo poučni in zanimivi. Poudarim lahko, da so bili vodiči zelo potrpežljivi z nama in so odgovorili na številna vprašanja, ki sva jih imela. Presenetile so me njihova razgledanost, razlage in vnema. Tudi muzej je dobro organiziran, zbirka pa zelo bogata. Predstavljeni so orodje rudarjev, čipkarska dejavnost, predmeti iz druge svetovne vojne … V hiši rudarjev je na ogled oprema iz 19. stoletja. Gre za eno zadnjih ohranjenih rudarskih hiš, saj jih je bila večina uničenih med drugo svetovno vojno. Pogrešal sem le boljšo organiziranost pri ogledu Geoparka, ki je pod Unescovo zaščito. Kot geografu bi mi bil ta del še posebej zanimiv. Žal za zdaj ne ponujajo izposoje koles, kar pa je za ogled skorajda nujno,« razlaga Mihai. Na krajšo pot sta zato krenila peš. Ogledala sta si Divje jezero, ki je od mesta oddaljeno dobre štiri kilometre.

Osebni arhiv
Bogdan in Mihai pred vhodom v rudnik.

Mihai pove, da je v Idriji veliko doživel. Navdušili so ga predvsem rudnik živega srebra ter sinergija in naklonjenost, ki jo ljudje še danes izkazujejo do te obrti in do narave. Izpostavi tudi čipkarsko dejavnost, ki se mu zdi zanimiva zato, ker še danes skrbijo za prenašanje te tradicije na mlade. »Bilo je poučno; veliko so nama uspeli predstaviti v dveh dneh. Polno zgodovine in kulture, ki se je oblikovala v tem kraju, bilo pa je tudi zelo okusno. (smeh) Nikakor ne smem pozabiti omeniti prijaznih in gostoljubnih ljudi, ki so me spomnili na domačo vas. Ja, lepo sem se imel in z veseljem bi Idrijo predstavil še komu,« sklene Mihai.