Doma v Odesi, velikem pristanišču ob Črnem morju in pred ruskim napadom na Ukrajino milijonskem mestu, je v njihovem trisobnem stanovanju, ki ga je Bohdana podedovala po starših, ostal le 58-letni Sergej, njen mož in oče otrok. Vsi ga strašno pogrešajo in tudi on je izgubljen brez njih. Na srečo se za zdaj lahko z njim še pogovarjajo po Skypu. Sicer pa je v njihovi stolpnici 36 stanovanj in samo v petih še živijo stanovalci. Vsi drugi so pred vojno pobegnili v tujino. 

Njen mož, ki je invalidsko upokojen, je moral ostati doma, ker še nima šestdeset let. Morda ga bodo pri obrambi domovine še potrebovali, saj je bil nekoč zaposlen v vojski. »Samo mlajši od 18 in starejši od 60 let lahko zapustijo Ukrajino. Vsi drugi morajo biti pripravljeni na obrambo,« nam najprej pove 46-letna Bohdana Fylypenko, sicer profesorica angleščine in angleške literature ter dolgoletna direktorica uspešne turistične agencije. Za tuje in domače turiste je urejala predvsem letalske prevoze in križarjenja z večjimi ladjami po Črnem morju in drugih morjih sveta. »Strašno rada sem imela svoje delo. Agencija še dela, čeprav turistov domala ni. Kdo pa hoče v vojni potovati,« reče in nam med solzami zaupa, da je njeno srce še vedno v Ukrajini. Ponosna je na vse, ki se tako odločno upirajo ruski agresiji, tudi ženske so med njimi.

Se to res dogaja nam? 

»Naši mediji so že od začetka letošnjega leta poročali o napovedih britanske obveščevalne službe, da bo Rusija napadla Ukrajino. Pa tega preprosto nismo verjeli. Nismo verjeli, da nas lahko napade država, s katero smo nekoč sobivali.«

A se je zgodilo prav to. 24. februarja so začeli Rusi uničevati ukrajinska mesta, njihove tovarne, šole, vrtce, bolnišnice, domove … Ranjenih in mrtvih je na obeh straneh ogromno, ubitih je bilo tudi veliko otrok. »Čeprav Odese še niso silovito napadli, so bili od začetka vojne v mestu vsak dan alarmi in v daljavi so se slišale eksplozije. Se je pa vse treslo, ko so bombardirali vojaško letališče v našem mestu. Mimogrede so porušili še nekaj stanovanjskih hiš.«

Po televiziji sta z možem spremljala krvavo dogajanje na fronti in brezsramno rusko uničevanje Ukrajine. Ob pogledu na preštevilne grozote sta se spraševala, ali se jim res dogaja vojna, ali ni to morda le kakšna filmska grozljivka. »Bilo nas je strah.«

Odhod in srečen razplet

2. marca, ko sta šla otroka spat, sta z možem sedla za kuhinjsko mizo in se odločila, da bo Bohdana z njima zapustila Ukrajino. »Tako sva se odločila zaradi sina in hčerke, saj nisva želela, da bi bila vse življenje zaznamovana z vojno, da bi morda postala siroti ali celo nedolžni žrtvi tega klanja.«

Že naslednji dan so vsi trije sedli na vlak in se odpeljali proti Nemčiji, kjer stanuje nemški sodelavec turistične agencije. A kmalu potem ko je Bohdana pripotovala tja, je ugotovila, da v njegovem majhnem stanovanju ne more ostati. Ni vedela, kakšen bo njen naslednji korak. »Potem sem po naključju našla na Facebooku zapis, da bo Živa Ploj Peršuh, dirigentka v SNG Opera in balet Ljubljana, ki vodi tudi Slovenski mladinski orkester, skušala v Slovenijo pripeljati člane in članice Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine s spremljevalci.«

To se je tudi zgodilo. S prvim avtobusom jih je k nam pripeljala 70, nato še 35 skupaj s spremljevalci. Poskrbela je za namestitev vseh in kasneje še za vso pomoč. »Prav Živi Ploj Peršuh in Mladinskemu simfoničnemu orkestru, ki ga vodi, se moram zahvaliti, da nam pomagajo z donatorskimi sredstvi, ki jih zbirajo za nas. In to ne le za našo nastanitev, temveč tudi za koncerte naših otrok ter njihovo brezplačno glasbeno izobraževanje. Hvala tudi, da pomagajo pri vpisovanju naših otrok v osnovne in srednje šole ter za možnost, da bodo opravljali sprejemne izpite za vpis na univerzo,« pravi.

Živa Ploj Prešuh se je odzvala tudi na Bohdanino prošnjo po sprejemu v Sloveniji, in tako je Bohdana 9. marca z otrokoma iz Nemčije pripotovala v Ljubljano. »Bila sem navdušena, saj se lahko moja hčerka brezplačno še naprej glasbeno izobražuje.« Igrala je tudi že z orkestrom Škofijske klasične gimnazije – Zavoda sv. Stanislava in z njimi nastopila v Cankarjevem domu, ko so ukrajinski glasbeniki pomagali zbirati denar za preživetje pri nas.

Kam se bomo vrnili? 

Sprva so prebivali v enem od hostlov v Ljubljani, potem pa s pomočjo Žive Ploj Peršuh dobili v najem enosobno stanovanje. Presrečna je, da imajo svojo streho nad glavo in da je v Sloveniji mir. »Kadar gledam ukrajinsko televizijo, sem pa vedno čisto iz sebe,« priznava in pove, da doma govorijo rusko. »In prav zato, ker mnogi Ukrajinci doma govorimo rusko, ker je to naš materni jezik, je Putin mislil, da se imamo za Ruse in da bomo njegovo vojsko sprejeli odprtih rok. Pa je nismo. Smo Ukrajinci! In ljubimo svojo državo ter nočemo biti ruske lutke.« Seveda govorijo tudi ukrajinsko. Sogovornica zelo spoštuje ukrajinskega predsednika Zelenskega in je ponosna na odpor. »Rusi so mislili, da nas bodo okupirali v nekaj dneh. Pa so se hudo zmotili.« Jo je pa strah, da bodo velik del Ukrajine porušili do tal in se milijoni begunk z otroki ne bodo imeli kam vrniti, ko se bo enkrat vojna končala. »Bojim se, da bo Ukrajina postala druga Koreja, razdeljena v dve državi, rusko in ukrajinsko.«

Naj ostane v Sloveniji? 

In ker je vojna v Ukrajini čedalje silovitejša, se vse pogosteje sprašuje, ali ne bi ostala v Sloveniji. »Vaša država mi je strašno všeč in ljudje so tako zelo prijazni. Vsi nam želijo pomagati.« S seboj ima nekaj prihrankov, od slovenske države pa ne dobi nič, dokler ji ne bodo izročili odločbe o začasni zaščiti. »No, z ukrajinskim potnim listom imamo vsi brezplačen mestni prevoz po Ljubljani.«

Z beguncem, ki v času pred odločbo o začasni zaščiti živi pri prostovoljcu, država nima nobenih izdatkov, saj mu ne plača niti treh obrokov na dan, kot jih dobijo tisti, ki živijo v eni od državnih nastanitvenih kapacitet za begunce, ki jih v Sloveniji sicer ni dovolj. V vmesnem času jim pomagajo s hrano, oblačili, obutvijo ter z vsem, kar potrebujejo, predvsem Slovenski mladinski orkester, pa Rdeči križ in Karitas; s pravnimi nasveti, konkretno pomočjo in učenjem jezika jim pomaga Slovenska filantropija. Šele ko bo naša sogovornica dobila odločbo, bo imela pravico do denarne pomoči ali žepnine, otroškega dodatka, pomoči pri plačevanju najemnine itd. »Nad čakanjem se ne pritožujem, vem, da nas je veliko.« 

Zaupa pa nam, da ni navajena biti odvisna od drugih, zato bi se rada čim prej zaposlila. Morda v turistični agenciji, saj ima to delo rada in ga pozna. Zato se pospešeno uči slovenščine in že veliko razume. Ve, da bo le z znanjem jezika dobila delo, ki bi ga rada opravljala. »Doma z otrokoma ponavljamo nove slovenske besede, ki smo se jih tisti dan naučili.« Sicer se trudi, da bi ji v Sloveniji čim prej potrdili diplomo, otrokoma pa spričevala. »Sin bi se rad vpisal na Vegovo gimnazijo. Upam, da bo sprejet, saj ima dobre ocene.« Sin in hčerka zdaj obiskujeta še ukrajinsko šolo po spletu, hčerka pa hodi poleg tega v četrti razred na OŠ Toneta Čufarja v Ljubljani. »Tudi tam so jo nadvse lepo sprejeli. V njenih očeh je spet sonce,« sklene.