Mariborčanka Ana Tasič nam prinaša zanimivo zgodbo o svojem stiku z deželo v delu sveta, do katerega smo Slovenci nekoliko zadržani. Predstavila nam je Afganistan in življenje v njem, predvsem pa njegove ljudi. Poskuša nas prepričati, da je ta država mnogo več oziroma nekaj povsem drugega, kot nam o njej uspe izvedeti iz medijev. Tasičeva je spregovorila tudi o tem, kako je pomagala na varno evakuirati 70 Afganistancev.
Slovenci smo do dežel Bližnjega vzhoda in prebivalcev držav tega območja malo zadržani, kar se jasno pokaže tudi zdaj, ko je govor o tem, da bi tudi Slovenija morala sprejeti begunce iz Afganistana, pa marsikdo nad tem ni navdušen.
Ampak to so zelo prijazni, gostoljubni ljudje! Meni so strašno prirasli k srcu. Imajo pa veliko nesrečo, saj zadnjih 40 let živijo v primežu konflikta. Imajo enake želje in pričakovanja kot mi. Sploh mladi, s katerimi sem imela več stika. Oni bi samo radi živeli v miru, v normalnih razmerah. Radi bi se šolali, potovali – želijo si običajno mladostniško življenje. To pa je zaradi nedavnih dogodkov – poslabšanja razmer v državi – zdaj od njih še bolj oddaljeno. Sicer pa je Afganistan velika, raznolika in očarljiva država s skoraj 40 milijoni prebivalcev.
Kakšen je vaš stik s to državo? Kako je »pristala« v vašem življenju?
Zaradi športa. Sem smučarka in smučarska trenerka. Verjeli ali ne, v Afganistan sem šla, da bi domačine učila smučanja. Tako sem vsako zimo od leta 2016 do vključno lani nekaj tednov preživela v Bamyanu. Potem sem postala še turistična vodnica in sem turiste vodila po tej deželi, tako da sem kar nekaj časa preživela tam. Sicer sem si od vedno želela v ta del sveta, potem pa se je stik z Afganistanom zame zgodil preko Švice. V tej državi sem namreč delala kot smučarska učiteljica za neki švicarski klub. Tam sta trenirala tudi dva Afganistanca, Ališa Farhang in Sadžad Huseini. Njun cilj je bil, da postaneta prva Afganistanca, ki bi se udeležila zimskih olimpijskih iger. Takrat so bile to OI v Južni Koreji, šlo je za leto 2018. Med nami so se ustvarile prijateljske vezi. Potem pa je bilo tako, da je ta švicarski smučarski klub iskal učiteljico smučanja, ki bi bila voljna iti v Afganistan in te športne discipline učiti tamkajšnja dekleta. In tako sem šla, prvič leta 2016, in od takrat se vsako leto vračam.
Nisem vedela, da Afganistance zanima smučanje. Sploh pa, da so v njem dejavna tudi dekleta.
Pa saj je to bolj novo zanje. Šele okoli leta 2010 so se v Afganistanu pojavili prvi smučarji. Za smučanje so tam sicer dobri pogoji, saj ima Bamyan, osrednji predel države, zelo visoke nadmorske višine, in sicer od 2500 vse do 5000 metrov, kar pomeni, da je snega veliko. V času ameriške okupacije je v ta atraktivni predel prišlo kar precej turistov, ki so se navduševali nad njim. Za Bamyan so si prizadevali, da bi postal mesto trajnostnega turizma. Če bi bila to običajna država, bi se to tudi zgodilo. Prepričana sem, da bi o Bamyanu danes govorili kot o svetovno priljubljeni turistični destinaciji, ki bi ponujala vse od smučanja, kolesarjenja, trekinga do raznovrstnih znamenitosti. Varnostne razmere so se z leti slabšale in ta kraj, no, pravzaprav ta država ni nikoli doživela svojega potenciala.
Kateri predel te države pa vas je najbolj navdušil in zakaj?
Vsak del Afganistana, ki sem ga videla, ima svoje zanimivosti in svoj čar. Največ časa sem preživela v dolini Bamyan, ki mi je tako najbolj domač in tudi najljubši del države. Pokrajina je tam zelo zanimiva – ker leži na visoki nadmorski višini (nad 2500 metrov), je tam v dobrih zimah precej snega, ki naredi to sicer bolj suho pokrajino izjemno fotogenično. Dolino obdajajo visoke gore, najvišja v okolici je Šah Foladi z več kot 5000 metri. Poleg fantastične narave je tam veliko zgodovinskih znamenitosti, saj je bil Bamyan pred 1500 leti najbolj zahodna točka budistične civilizacije in pomembno mesto na svilni poti. Pa seveda prijazni, radovedni ljudje.
Kako so se torej mladi tako navdušili nad smučanjem?
Pozimi imajo počitnice, in ker so v tem času želeli nekaj početi, so se začeli usmerjati v razne aktivnosti, med njimi tudi šport. Sicer je bilo lokalne voditelje kar težko prepričati, da smučanje ni v neskladju z islamom. Na smuči so potem prvi stopili fantje, po nekaj letih pa so se jim priključila še dekleta. No, da so se dekleta lahko lotila te discipline, je bilo potrebnega še nekaj dodatnega truda, da smo lokalne voditelje prepričali, da dovolijo smučati tudi njim. Tudi nekatere družine teh punc so bile do tega športa na začetku precej zadržane. Ampak je šlo. Do lanskega leta sem ta dekleta trenirala jaz, letos se mi žal ni uspelo vrniti.
Iz vaših besed je jasno, da so vam Afganistanci prirasli k srcu. Zakaj? Kaj vas je tako pritegnilo? Katere njihove kvalitete bi izpostavili?
Najprej še enkrat poudarjam, da se od njih nisem počutila kaj posebno drugačne. Večja razlika je seveda to, da je v njihovih življenjih vera bolj prisotna kot v naših. Ena stvar, ki bi jo morda vseeno izpostavila, je, da so precej manj individualistični kot mi. Njim je skupnost, družina na prvem mestu. Med sabo si zelo pomagajo. To je tudi v teh kriznih časih prišlo zelo do izraza. Večinoma si vsi želijo iz svoje domovine zaradi razmer, ki vladajo. Bojijo se. Izjemno jih skrbi, kako bodo (pre)živeli. So v vedno težji finančni situaciji. Ne vedo, ali bodo sploh imeli hrano. Naj pa poudarim, da to, kar preostali svet sliši iz medijev o dogajanju v tej državi, ne odraža realnosti.
Kaj hočete reči s tem?
Pred talibskim prevzemom oblasti so mediji o Afganistanu poročali samo, kadar se je zgodilo kaj slabega. Zdaj je bil Afganistan nekaj časa glavna novica, ampak počasi že izginja iz medijev, kljub temu da naj bi se tam zdaj dogajali izvensodni poboji, da talibi izsiljujejo ljudi za denar, da ženske izginjajo iz javnega prostora. Velik del prebivalstva je v še precej težjem položaju, kot ga prikazujejo mediji, oziroma se talibi obnašajo precej bolj grdo, in ne kot »novi, izboljšani talibi«, kot jih prikazujejo mediji. Torej – mediji so poročali samo o slabem takrat, ko je bilo v državi tudi veliko dobrega, zdaj pa na neki način poročajo, kot da je položaj boljši, kot je v resnici.
Povejte nam še kaj.
Pojavljajo se že govorice, da naj bi talibi ponekod po državi ugrabljali mlada dekleta za žene svojim pripadnikom. To je grozno! Sicer vsakič znova, ko govorim o tej državi, povem, da Afganistan niso samo burke, talibani in bombe, ampak vsej prej kot to. Je pa tudi to. Ampak ta »normalni« del je splošni javnosti nepoznan. Na naslovnice svetovnih medijev, od koder javnost srka informacije, pride ta dežela samo, ko se zgodi nekaj slabega.
Kaj bi rekli Slovencem, ki imajo zadržke do Afganistancev in si ne želijo, da bi jih naša država sprejela kot begunce?
Na to vprašanje bom odgovorila tako: naj se poskušajo postaviti v kožo družine ene od smučark, ki sem jih trenirala. Do nedavnega je bila njena družina, živeča v Bamyanu, še skupaj, združena. Ko so talibi začeli zavzemati državo, pa je moral njen brat pobegniti v Iran, kjer je brez dokumentov, ena od njenih sester je zbežala v Pakistan, kjer ji bo vsak hip potekla viza, še ena od sester je bila evakuirana v Italijo, medtem ko sta starša s tremi mlajšimi brati ostala v Kabulu. Dekleti sta morali oditi, ker sta bili zelo aktivni v ženskem športu in promociji pravic žensk, kar bi njiju in njuno družino v Bamyanu lahko zdaj spravilo v veliko nevarnost. Da ne omenjam, da je dekle, ki je po sili razmer pristalo v Pakistanu, zaradi vsega na robu živčnega zloma, enako ena od sester v Italiji. No, zdaj naj se Slovenci postavijo v njihovo kožo in razmislijo, kako bi se počutili v taki situaciji, ko nate preti nevarnost z vseh strani, ko se ti družina razsuje. Kaj bi si želeli zase in za svoje, če bi se jim to zgodilo, naj se vprašajo.
Vas se je situacija tako dotaknila, da ste pomagali pri evakuaciji Afganistancev.
Ko je Kabul padel, smo se v krogu ljudi, ki jih poznam in ki so bili kakorkoli povezani z Afganistanom, začeli povezovati in skupaj smo nemudoma začeli razmišljati, kako bi domačinom lahko pomagali. V bistvu je bilo naravno, da nekaj storimo. Ko se je začelo dogajati, kar se je, sem najprej pomislila na svoje prijatelje. Vedela sem, da jim želim pomagati, nisem pa vedela, kako. Treba je imeti vpliv, dobre stike z na primer vladami in drugimi vplivnimi institucijami, da lahko kaj storiš. Jaz pa tega nisem imela. Zato sem lahko drugače doprinesla. V procesu evakuacije sem pomagala s komunikacijo in zbiranjem dokumentacije, ki so jo potrebovali. Bili smo skupina, v kateri je vsak nekaj prevzel, in je šlo – uspešno smo s skupnimi močmi evakuirali 70 Afganistancev. Najbolj zahtevno in nevarno nalogo so sicer opravili evakuiranci sami, ko so na primer v Afganistanu poskušali na letalo, so nanje streljali … Mi smo jim pomagali z organizacijskega, birokratskega stališča, a glavni del so naredili sami. Najbolj fascinantno v tej zgodi je, da se niso aktivirale vlade, ampak civilna družba, ki je pomagala tem ljudem.
Humanitarno društvo Državljani sveta, ki ga vodi Brežičan Jure Poglajen, zdaj zbira donacije za pomoč Afganistancem. Denar bodo potem predali organizaciji Free to Run, s katero pa ste vi zelo dobro povezani.
Name, kar me izredno veseli in gane, se obrača kar nekaj Slovencev in preverja, kako bi lahko pomagali ljudem v Afganistanu. Predlagala bi, da se obrnejo na Juretovo društvo Državljani sveta in mu predajo donacijo. Na tekočem računu društva namreč prejemajo finančna sredstva, ki jih bodo potem poslali organizaciji Free to Run, organizaciji, preko katere sem delala kot prostovoljka, in povsem zaupam, da bo pomoč šla v prave roke. Free to Run je majhna organizacija, ki preko športa dekleta uči različnih življenjskih veščin in medsebojnega sodelovanja. Jure Poglajen je lepo rekel: »Ker gre za organizacijo za ženske, ki so veliko sodelovale s tujci, so te zdaj v veliki nevarnosti. Nekatere so v Kabulu in upajo na evakuacijo, druge se skrivajo po domovih ali v gorah Bamyana. Ženskam, vključenim v organizacijo Free to Run, moramo pomagati hitro in jih podpreti, kjerkoli bodo – v Afganistanu, tretjih državah, kjer bodo čakale na relokacijo, ali v njihovih novih domovih. Ta dekleta so v nevarnosti zaradi številnih razlogov – ker so ženske, ker so delale s tujci, ker so športnice, ker se zavzemajo za ženske pravice in ker jih veliko pripada etnični manjšini Hazarov. V življenju so pri športu že veliko pretekle, tokrat pa tečejo za življenje.« Želim si, da bi te njegove besede slišalo čim več ljudi in bi jih nagovorile, da donirajo: Državljani sveta,
Ulica Stanka Škalerja 29, 8250 Brežice, je: SI56 2900 0005 2601 308, namen: Afganistan. Hvala vsem!
Kako pa je s turizmom v Afganistanu, pravite, da ste tam za tujce izvajali tudi turistično vodenje? Je turizem sploh obstajal?
O, ja, je. Seveda ne množični. Ampak nekaj podjetij, ki so se ukvarjala s turizmom v Afganistanu, je kar dobro živelo. Dalo se je obiskati Herat, Bamyan, Mazar-i Šarif, Kabul, Kandahar, pa dolino Panjshir, o kateri smo zadnje čase precej slišali, ker so bili v njej zadnji uporniki proti talibom. Tam naj bi se dogajali poboji. Afganistan ima ogromno za ponuditi, verjamem, da se bomo nekega dne spet vrnili tja. Tudi sama si to želim. Se bo pa po vsem skupaj težko spet soočiti s temi ljudmi, saj bi nam utegnili zameriti, ker smo nekaterim pomagali iz države, njim pa ne. Si ne predstavljam, kako bo pogledati v oči nekomu, ki te bo vprašal: »Zakaj pa mene nisi rešil?« To bo težko.
