Na reki, ki je vir pitne vode za 150.000 ljudi. Aktivistka, srčna borka, nezaposlena mati samohranilka in dobrovoljno vaško dekle je tudi ekonomistka, ki je pred številke postavila pravico, pravičnost in čisto okolje. Bitka za bosanske reke traja že deset let. In Maida Bilal se ne slepi, da je konec. Prepričana je, da se moramo povezovati, saj se to, kar se dogaja pri njih, tiče vseh nas.

Najprej čestitke za Goldmanovo nagrado. Kaj vam pomeni?

Še vedno sem navdušena in ne morem popolnoma opisati tega občutka v srcu. Pomeni mi mnogo, saj dokazuje, da je našo borbo prepoznal svet. Skoraj štiri leta mukotrpnega boja v tako čudnem stanju države, družbe, skupnosti, ko so ljudje na robu življenja, razumevanja, izobraževanja. Poleg uspeha pomeni tudi veliko odgovornost, nagrada mi je dala zagon, da nadaljujem boj še siloviteje – proti cilju, ki sem mu posvetila ves svoj aktivistični duh. Včasih, ko se spravljam spat, razmišljam, ali sem to res jaz.

Nam lahko morda razložite, zakaj se sprašujete to?

Že pred aktivizmom sem bila ljudem v svojem okolišu poznana kot nekdo, ki zagovarja pravico in pravičnost. Že v rani mladosti, pri 16 letih, sem obiskovala krožke, kjer sem se lahko učila o tem, kako prispevati skupnosti. Moje življenje so oblikovali sami dobri ljudje – od profesorjev in profesoric do krasne ženske, pri kateri sem med šolanjem bivala kot najemnica, prekrasni starši, ki so vame vsadili mnoge od pomembnih življenjskih vrednot. To je ta moja izbira, kako gledam na življenje, da zasledujem pravico in pravičnost. In da se tako tudi vedem. Nisem si mislila, da bo nekdo v svetu nagradil takšne boje, takšna prizadevanja. Še posebej pa mi je pri srcu to, da lahko tako moj način življenja delim širom sveta. Posebej tukaj na Balkanu, kjer sem odrasla in kjer si želim v svoji Kruščici tudi živeti, se želim še naprej razdajati nesebično, da se nas združi čim več ljudi, ki bomo v svoji skupnosti delali dobro.

Kakšno dekletce ste bili?

Zelo nemirna in trmasta. Nisem se dobro vključevala v sistem, ki vnaprej določa razmišljanje, te ukaluplja v za to predvidene programe. Staršem pri vzgoji ni bilo najlažje, a so bili zame ne samo starši, ampak bolj prijatelji. Zelo hitro so mi omogočili, da grem od doma – ko se je zaključila ta nesrečna vojna, sem imela 12 let; brez mene so se odločili, da si me ne bodo dovolili vzgajati z nekim bremenom predsodkov in v duhu enosmerne izobrazbe. Žal moja osnovnošolska učiteljica ne živi več, saj bi najbolje opisala moje začetke, kako sem bila trmasta, uporna – kadar si zastavim cilj, ne neham, dokler ga ne dosežem. Danes sem ponosna, da so me prekrasni profesorji z ekonomske fakultete v Sarajevu, od katerih sem se mnogo naučila, kontaktirali in tako velikodušno in ponosno izjavili, da sem tudi njihov otrok.

Po izobrazbi ste ekonomistka.

Tako je, moja neuresničena ljubezen pa je medicina, a me je življenje vodilo proti ekonomiji, znotraj katere sem se usmerila v menedžment in organizacijo. Dokazala sem, da sem to znanje uspela izkoristiti za dobre namene – za ekologijo, upravljanje človeških virov, postavljanje temeljev za izobraževanje ljudi o vsebinah, ki bodo njihova podlaga za pravilno odločanje o javnih dobrinah.  

Kakšne akcije, poteze vas čakajo v prihodnosti in koliko sodelavcev šteje vaš ožji krog?

Naš boj za reko Kruščico še ni končan. Naša ugovora čakata na vrhovnem sodišču Bosne in Hercegovine. Moram priznati, da je moj sodelavec pravzaprav cela Bosna in Hercegovina – model obrambe pitnih rek v Bosni je zelo pomemben za vse skupnosti. Sem tudi članica Koalicije za zaščito rek Bosne in Hercegovine, ki je regionalno gibanje za obrambo naše vode. Četudi mi zmanjkuje časa, zelo dobro spremljam, kaj se dogaja v regiji, Evropi in svetu, zato menim, da mora postati borba za tako nujen in nenadomestljiv vir za celotno človeštvo skupna. Posebej v tem času, ko podnebne spremembe terjajo človeška življenja. Ne danes, temveč bi morali vstati že včeraj oziroma pred dvema letoma, tako, kot smo to storile pogumne ženske Kruščice.

Uspelo vam je obraniti reko Kruščico. Ali to pomeni, da so se ustavila dela na reki za dve mali hidroelektrarni?

S svojimi telesi in 503-dnevno stražo smo uspeli doseči, da se hidroelektrarna ne zgradi. Ampak preteklo leto smo si s civilno iniciativo prizadevali, da v naši občini Vitez, upoštevajoč pravno in prostorsko analizo, umaknejo hidroelektrarne iz občinskega prostorskega načrta. Ko jih bodo iz prostorskega načrta izbrisali, potem bo šele obstajala možnost, da moja hčerka ne bo doživela tega, kar sem jaz – zatiranja in mučenja, napada na pogumne ženske. Poleg teh dveh malih hidroelektrarn, ki smo se jim zoperstavili, jih je na tej reki načrtovanih še šest. To je reka, ki že od šestdesetih let prejšnjega stoletja po koncesijski pogodbi s pitno vodo napaja mesti Vitez, Zenico in še nekatere zaselke. Reko moramo zaščititi kot vir pitne vode, prav tako pa bi se morala zaščititi celotna planina Kruščica, saj je pomembna tako zgodovinsko kot za biotsko raznovrstnost. Skupina mladih raziskovalcev je našla prekrasne stvari, kot so izredno redki netopirji, potočni rak, ki je na svetovnem seznamu zaščitenih živalskih vrst, potočna postrv, ki ji ta reka omogoča življenje vsaj do tistega dela, kjer je prebivalstvo svoje odpadne vode (po vojni) speljalo v reko. Občina pa ni poskrbela za sanacijo oziroma ustrezne filtre. Kakorkoli so že stvari urejene v Bosni in Hercegovini, pa je naša država podpisnica mnogih konvencij, članica skladov – zato ljudi, ki delajo na področju razvoja in napredka te države, pozivam, da v resnici skrbijo za zdravje in življenje svojih državljanov. Mislim, da bom svoje življenje posvetila prav temu.

Reka Kruščica je vir pitne za 150.000 prebivalcev! To je najpomembnejše, kar bi moralo skrbeti tudi odgovorne.

To je najpomembnejše vprašanje in temelj celotnega boja – tako pri nas, na ravni države in vsega sveta. To je osnova za vse naše bisere, kot so Neretvica, Sana, Una … Štejem se med srečnice, ki po ceveh do pipe prejemajo planinsko vodo iz Kruščice. Ker je ta reka vir pitne vode za toliko ljudi, bi morali celoten pas ob njej zaščititi.

Koliko rekam v Bosni in Hercegovini grozi betoniranje oziroma izgradnja hidroelektrarn?

Vsem rekam, verjemite mi, čisto vsem. Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da napadajo vse reke s pitno vodo, pri miru ne puste niti tistih malih potočkov, za katere si niti zamisliti ne morete, kaj bi se zgodilo, če jih spravite v cev ali na njih zgradite betonski objekt, prepreko … Vse reke v Bosni in Hercegovini so napadane.

Je odgovornim, politikom v resnici vseeno?

V Koaliciji za reševanje rek – vključeni so tudi strokovnjaki, ljudje, ki imajo argumente in dokaze o škodljivosti tega početja – smo sprejeli deklaracijo in jo predali oblasti, parlamentu. V njej smo zapisali, da je nujno sprejeti moratorij na tovrstne škodljive projekte, hkrati pa je treba opraviti revizijo onih, ki so bili že uresničeni. Politika tega preprosto ne sprejema.

Na naših računih za elektriko je tudi postavka za obnovljive vire energije in meščani pravzaprav preko tega financiramo take škodljive objekte, kot so hidroelektrarne. Torej mi dajemo denar posameznikom, da uničujejo naše reke. Jaz osebno tega ne želim! Izgovori, da nam to diktira EU, niso točni! Obstajajo namreč druge rešitve za pridobivanje električne energije, kot sta veter in sonce, ki pitnih rek ne ogrožajo. Tudi odgovora, češ da mi nimamo tehnologije za tovrstne objekte, ne sprejemam, saj imamo pametne, izobražene in sposobne mlade ljudi, vendar se mora oblast potruditi, da se bo vse to spremenilo.

Verjetno pa lahko potrdite, da vaš boj kot nujen prepoznava vedno več ljudi in se mu pridružuje?

Ko so ljudje videli, da so ženske, ta krhka, nežna bitja, zmogle nekaj takega, je bila to zanje spodbuda, zakaj ne bi tega zmogli tudi oni. Končno dojemajo, kaj se dogaja, saj na terenu opažajo šokantne stvari. Fotografije suhih rečnih korit vas lahko dokončno prepričajo o tem. Investitorji ali tisti, ki gledajo samo na svoje koristi, prepričujejo ljudi, da se s hidroelektrarnami odpirajo nova delovna mesta. Predvsem izobraženim pa je jasno, da so danes procesi v energetskih objektih avtomatizirani, da od eno do tri hidroelektrarne lahko upravlja zgolj ena oseba. Na koncu bo škoda zaradi posledic gradnje (suha korita, zakonsko neustrezne in neprimerne ribje steze, poškodovani gozdovi, biotska pestrost …) nepopravljiva in zavedajo se, da nam lažejo. Hkrati pa je razumljivo, zakaj investitorji to razlagajo ljudem iz majhnih skupnosti, saj so to ljudje na robu revščine. Vse več ljudi spoznava, da so to laži, in na gradnjo hidroelektrarn ne pristaja.

Vas obtožujejo, da ste nasprotniki razvoja in da škodite energetski neodvisnosti lastne države.

Na takšne izjave se sploh ne odzivam. Vsi borci za vodo imamo argumente, dokaze in dejstva na naši strani, če pa oni tako mislijo, je to njihov problem. Lobiji hidroelektrarne povsod predstavljajo kot razvoj, ampak kaj ima od tega mestna skupnost? Vi ste investitor, ki v tem okolju sploh ne živite, a služite od tega javnega vira ljudi, domačinov, pri čemer vas ne zanima, koliko življenj s tem ogrožate. To je kraja javnih virov. O tem bi morali odločati vsi, nacija.

Vaše protestiranje je bilo tudi nevarno, napadali so vas, vam grozili. Kaj vse se je v teh 500 dneh dogajalo?

Toliko težkih trenutkov in scen je bilo, da bi o tem lahko govorila dva dni. Na mostu smo stale v dogovoru z našimi moškimi, saj jim v izogib incidentom preprosto nismo pustile na protest. Ljudje, ki poznajo zakon, vedo, da so z njim ženske zaščitene kot nežnejši spol. Brez besed, tiho smo stale na mostu, da bi težki mehanizaciji preprečile uničenje naše reke. Policijski specialci, še danes ne vemo, kdo jih je poslal, pa so nas tepli in obtoževali dejanj, ki jih nismo zakrivile. Da kršimo javni red in mir. Poslali so jih, da branijo kapital in zasebni interes in da pri tem pokažejo vso silo in moč zasebnega nad javnim. In nad narodom.

Moram vam priznati, da sem zelo družabna, da se rada šalim, da imam prijatelje od Slovenije, Hrvaške do Srbije in po svetu, kjer so razkropljeni moji sošolci – vzdržujemo stike in me podpirajo, ampak me je zelo prizadelo, ko so se ljudje, s katerimi sem poprej hodila na kavo, začeli obračati stran od mene – od tistega trenutka, ko sem se skupaj z mnogimi ženskami začela preglasno oglašati. Težko je, če si izobčen iz družbe. Samo zato, ker si stal na mostu. Ne morem vam opisati, kakšne verbalne napade sem doživljala, podla podtikanja, napade po družbenih omrežjih … Enako je pri mnogih mojih soborkah, in to je tisto, kar te boli, a s tem moraš živeti. Teh 500 dni nas je naredilo samo še močnejše. In ko je kantonalno sodišče v primeru nezakonito pridobljenih dovoljenj razsodilo v našo korist, smo proslavljali in se veselili. Takrat smo podrli šotor in se zavezali, da bomo kot posamezniki preko mestne skupnosti in na vse druge načine nadaljevali boj. Naš odvetnik je tudi danes tu za nas in borimo se naprej.

Ampak večina ljudi v vašem kraju je zdaj na vaši strani?

Da, to je res. Na ravni celotne občine smo zbrali že 2319 podpisov podpore. To nam daje moč in podpornikov je res vse več. Sem samo enaka med enakimi. Vredno se je angažirati za nekaj takšnega, kar predstavlja prihodnost za nove generacije.

Zgodba o Kruščici je zgodba o prepletenih (tudi kriminalnih) interesih, zaslužkih, pohlepu, oddaljevanju ljudi, rušenju medosebnih vezi, kratenju človekovih pravic, sem lahko vključite še psihologijo – kako smo zdržali 500 dni upora, sociologijo, »mojo« ekonomijo … Kot ekonomistka bi namreč vse to morala gledati preko številk. One bi mi morale narekovati, ali naj se borim ali ne. Kot ekonomistko naj bi me zanimal samo denar – ali je nekaj rentabilno ali ne – v mojem primeru pa sem izračunala, da bo svobodno tekoča reka več vredna in da bo betonirana propadla investicija.

V Bosni in Hercegovini zakonsko ni dovoljeno graditi v 15-metrskem pasu ob reki, vendar so nedavno rušili betonske objekte ob Uni, recimo. Kaj je bilo tam zgrajeno?

Naši zakoni so krasno napisani, ampak jih je treba spoštovati. Prav tako je treba težiti k temu, da vse več navadnih ljudi pozna zakone, da bodo seznanjeni s svojimi pravicami in se bodo lahko škodljivim postopkom uprli. 

Naša reka Una je čudežna, opevana in tudi jaz bi najraje o njej pisala pesmi in zgodbe, a zgodil se je škodljiv projekt – na fotografijah sem videla, kot da gre za temelje nekega gostinskega objekta. Gibanje za odstranitev so začeli ravno ljudje, ki so jim zakoni poznani in vedo, da mora občina delovati v skladu z njimi. Hitro je stekla akcija in porušili so betonski objekt. To naj bo opomnik vsem, ki mislijo na tak način kršiti zakon in uničevati naše naravne bisere na zaščitenih območjih.

Zakaj stremeti k izgradnji skoraj 200 hidroelektrarn, ko pa po nekaterih podatkih Bosna in Hercegovina razpolaga z dovolj električne energije?

Res je, BiH ima dovolj električne energije. Vedeti pa je tudi treba, da imamo tri elektroenergetska podjetja, med drugim je naše Buško jezero vir za električno energijo, ki jo distribuira in prodaja hrvaško elektro podjetje – ampak to so že problemi za reševanje na višjih ravneh.

Poudariti moram tudi izgube pri dobavi električne energije. Naša država se je iz primeža vojne izvila pred 25 leti, ampak koliko je potem vlagala v obnavljanje omrežja, ne vemo. Zato tudi ne vemo, koliko električne energije se izgubi zaradi dotrajanega omrežja. Elektro podjetja morda res delajo, ampak treba je izkoristiti svoje že vzpostavljene vire električne energije in jih primerno vzdrževati ter izboljševati. Prav tako bi morali omejiti izkoriščanje naših virov drugim državam. Naše javno dobro je treba zaščititi – od Une do Drine, od Sane do morja – edino tako izkazujete ljubezen do svoje države in pripomorete k napredku v državi.

Če bi pogledali resnici v oči in postavili probleme na pravo mesto, bi ugotovili, da ima BiH dovolj električne energije, zato bi morali zaščititi vse naše reke s pitno vodo. Če izgubimo to, kar imamo, ni več vrnitve. Ko uničite tla, potrebujete več desetletij, da jih rehabilitirate, ko uničite mali potoček, potrebujete sto let, ogromno finančnih sredstev, moči, znanja, da bi ponovno zaživel. Pa še se ne bo nikoli vrnil v prvotno stanje. Namesto da se bomo potem sto let ukvarjali s tem, kar bomo v nekaj dneh uničili, je jasno, kaj se mora vsak posameznik odločiti – da zaščiti življenje. Za generacije.

Imate bosanske ženske neko posebno moč?

To je ljubezen. Ta ima to neverjetno moč, da lahko poveže mene Bosanko in vas Slovenko – to je ljubezen ženske, ki je rojena in ki rojeva, ki vzgaja in boža, to je ta moč, da se borite za življenje. Ker to v resnici je borba za življenje!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.