Barbara Riman
osebni arhiv
Barbara Riman

V zvezo slovenskih društev je vključenih 20 slovenskih društev, zadnje leto sta se oblikovali celo dve novi, ravnokar se dogovarjajo o ustanovitvi še enega. Zgodba Barbarine družine na Hrvaškem se je začela, ko sta se na Sušak, to je del Reke, ki je pred drugo svetovno vojno spadal pod Kraljevino Jugoslavijo, preselila njena stara starša. »Vsak je prišel iz svojih razlogov, spoznala sta se šele tam in se poročila. V družini se je govorilo slovensko in nemško, otroci so zunaj hiše govorili med sabo hrvaško, saj so jim pogosto drugi otroci ter tudi domačini govorili, da so furešti, tujci,« je zgodovino družine opisala Barbara.

Njen oče je iz Vojvodine in je na Reko prišel študirat medicino: »Njegov oče, se pravi moj ded, je bil Nemec in sebe je vedno opredeljeval kot Švaba. Moja babica pa je bila Šokica, hrvaška Slavonka. Tudi v očetovi družini se je govorilo več jezikov: nemško, madžarsko in hrvaško.«

Barbara s svojo mamo nikoli ni spregovorila slovensko. Pravi, da se še danes pogovarjata v hrvaščini, čeprav se z vsemi drugimi sorodniki v Sloveniji pogovarjata slovensko: »Slovensko kulturo je bilo vedno čutiti v naši družini. Tudi svoje otroke poskušam vzgajati v duhu različnosti, saj menim, da je različnost velikansko bogastvo. Hvaležna sem, da tudi mož podpira mojo željo, da bi svoje tri otroke naučila slovenščine. Oba na to gledava kot na dediščino naše družine in dobro priložnost za kasneje, saj je izjemno pomembno, da poznamo jezik sosedov.«

Barbara je ponosna na svoje slovenske korenine in s ponosom tudi vedno pove, da so Slovenci pravi veseljaki. »Če slišiš, da se kje glasno igra in poje, se skoraj po pravilu vedno izkaže, da so to Slovenci. Tudi harmoniko zelo dobro poznamo. Brez nje tudi pri nas ni prave veselice,« pravi 40-letna predsednica zveze društev, ki upa, da se kmalu vrnemo v normalne tirnice in spet organiziramo tako pravo veselico.