Koncentracija bogastva

Uganete, koliko korporacij je med prvimi stotimi svetovnimi gospodarstvi?

Božidar Kolar
10. 3. 2021, 06.58
Deli članek:

Multinacionalne korporacije krojijo usodo sveta. Mnoge so gospodarsko močnejše od večine svetovnih držav, vplivajo pa tudi na nacionalne politične odločitve in celo na človekov vsakdan.

Reuters
Danes multinacionalke zaposlujejo relativno malo ljudi pa imajo vseeno visoke dobičke. Tista podjetja, ki niso mogla oklestiti števila zaposlenih pa so oklestile plače. Gospodarski uspeh multinacionalk se ne prevaja v dobrobit njihovih zaposlenih. Na fotografiji: slum v Mumbaju, tik ob poslovnih stolpnicah.

V zadnjih treh desetletjih smo bili priča izjemnemu porastu števila multinacionalnih korporacij. S tem mislimo tista podjetja, ki imajo v lasti proizvodne dejavnosti v več kot eni državi. Multinacionalke so uspešna podjetja, ki so skozi leta zrasla v velike korporacije in se razširila preko meja matičnih držav. Posebna vrsta teh podjetij, ki izdelke proizvajajo v več kot eni državi, so tako imenovane velike multinacionalne korporacije, podjetja, ki ne le, da svojo proizvodnjo raztezajo mednarodno pač pa tudi operirajo z visokimi dohodki in so ocenjena kot izjemno vredna.

Ko dandanes govorimo o takšnih multinacionalkah, nam na misel najprej padejo velika podjetja v sektorju informacijske tehnologije, kot sta denimo Google in Facebook, ali pa veliki spletni trgovci kot sta Amazon in Alibaba. A multinacionalke so obstajale že pred pojavom svetovnega spleta. Mednje še vedno spada večina podjetij v avtomobilski industriji, mnogo ostalih visoko-tehnoloških podjetij pa tudi mnoge prehrambene verige.

Močnejše od držav

Velike multinacionalke so neke vrste temeljni kamni modernih družb, saj je njihov vpliv na razvoj industrije ogromen. Določajo namreč stopnjo produktivnosti v neki panogi, njen razvoj in razširjajo uporabo novih tehnologij. Zaradi vsega tega velike multinacionalke povzročajo znatne družbeno-ekonomske spremembe na globalni ravni, vplivajo pa celo na naše vsakodnevno življenje, saj narekujejo način mnogih vsakdanjih dejavnosti. Le pomislite, kako je način medsebojne komunikacije določil Facebook, kakšno komuniciranje dandanes zaradi pojava Twitterja pričakujemo od naših političnih predstavnikov ali kako je zloglasni Tinder na novo določil kaj šteje za romantiko. Tudi način potrošnje danes ni več enak kot včasih. Še pred nekaj leti so bile trgovine steber vse potrošnje, a te danes zaradi spletnih trgovcev kot sta Alibaba in Amazon izumirajo tako hitro, da postajajo trgovski centri vse bolj prazni. Tudi tehnološke inovacije so mnogokrat uspešne le, če jih uspejo uporabiti in vnovčiti multinacionalke. Električni avtomobili so nedvomno takšen primer, saj postajajo uporabni šele, ko so v tehnologijo začele vlagati velike avtomobilske firme. Na drugi strani multinacionalke določajo način na katerega delamo. Trgovske verige kot sta denimo Hofer in Lidl, imajo utečen način dela, ki ga preslikajo v vse poslovalnice ne glede na to v kateri državi stojijo.

Rast multinacionalnih korporacij je postala nesorazmerno hitra v devetdesetih letih preteklega stoletja, ko so s koncem hladne vojne padle meje med političnimi bloki, ki so pred tem zaustavljali nebrzdano rast trga. Hitri rasti pa je nedvomno pripomogel tudi razvoj informacijske tehnologije. Ekonomska moč se je tako začela koncentrirati v velikih firmah, ki so zaradi samega obsega postale politični faktor.

Še leta 1980 je 1000 največjih svetovnih multinacionalk imelo skupaj dobrih 900 milijard ameriških dolarjev premoženja, zaposlovale pa so 21 milijonov ljudi. Tri desetletja kasneje, leta 2012, pa je 1000 največjih multinacionalk skupno zaposlovalo 73 milijonov ljudi in imelo 28 bilijonov dolarjev premoženja, v raziskavi z leta 2019 ugotavlja profesor ekonomije na ameriški Univerzi Winona v Minnesoti Hamid Yeganeh. Rast je bila torej skoraj eksponentna. Temu pritrjuje tudi primerjava gospodarske velikosti korporacij in držav. Leta 2015 je izmed 100 največjih svetovnih gospodarstev kar 69 bilo korporacij in le 31 držav. Največjih 10 svetovnih podjetij ima skupne prihodke večje od prihodkov 180 držav skupaj, kar je skoraj tri četrtine mednarodno priznanih svetovnih držav.

Samo ameriška veriga trgovin Walmart, ki je 10 največja multinacionalka na svetu, je gospodarsko močnejša od gospodarstev Avstralije, Južne Koreje in Indije. Likvidna sredstva tehnološkega velikana Apple pa presegajo velikost skoraj dveh tretjin svetovnih držav. Facebook, ki obstaja šele dobrih 15 let, ima po podatkih portala statista.com več kot 2,7 milijarde aktivnih uporabnikov. To je več kot število prebivalstva držav članic Evropske unije, Združenih držav Amerike in Kitajske skupaj.

Grožnja nacionalni suverenosti?

Z rastjo teh gigantov se zato množijo tudi skrbi glede vpliva, ki ga imajo na družbo. V velikem delu človeške zgodovine so bili centri političnih odločitev v domeni vladarjev in cerkva. V moderni družbi so te odločitve postale domena državnih oblasti, a s krepitvijo gospodarske moči podjetij so tudi ta vse bolj začela postajati faktor v teh odločitvah. S pojavom sodobnega kapitalizma pa so korporacije, predvsem tiste, ki poslujejo preko državnih meja, začele postajati vedno pomembnejši politični akter.

Velike multinacionalke svojo gospodarsko moč v politično prevajajo s pomočjo lobiranja, s katerim posredno vplivajo na politične odločitve, ki se sprejemajo v različnih državah. Centri političnega odločanja so preplavljeni z lobisti. Samo v Bruslju bi jih naj po nekaterih podatkih delovalo 30.000. Njihova naloga je, da dnevno promovirajo korporativne interese in pritiskajo na zakonodajalce. Največji lobist v Bruslju je po podatkih konfederacije humanitarnih organizacij Oxfam spletni velikan Google, ki se že leta trudi blokirati prizadevanja evropskih zakonodajalcev po obdavčitvi njegovih dejavnosti.

Razmerja med nacionalnimi državami in multinacionalnimi korporacijami so zato mnogokrat konfliktna. Države v razvoju potrebujejo investicije tujega kapitala za nova delovna mesta in gospodarsko rast, zato z ugodnimi politikami k sebi privabljajo multinacionalke. A tukaj gre za svojevrstno past, opozarja Yeganeh. Ko multinacionalka vstopi v jurisdikcijo neke države, začne lobirati za spremembo nacionalne zakonodaje, ki bi bila njeni profitni aktivnosti bolj po godu. Tako pridejo na udar zakoni o delovnih razmerjih, davčne zakonodaje in pokojninske zakonodaje. Če se zakonodajalci tem pritiskom ne podredijo, imajo multinacionalke relativno lahko možnost, da proizvodnjo in dejavnosti preselijo v bolj ugodno jurisdikcijo. Ker države v razvoju potrebujejo tuji kapital, to njeno gospodarstvo prizadene bolj kot prizadene profit multinacionalke.

Nič kaj drugače ni z odnosom multinacionalk do njihovih matičnih držav. Ameriške multinacionalke denimo selijo proizvodnjo v države, kjer je delovna sila bolj poceni. To slabo vpliva na standard delavstva v matični državi, kar izzove nezadovoljstvo. Posledice takšnega nezadovoljstva smo lahko opazovali v preteklih štirih letih, ko je z obljubami po ponovni industrializaciji ZDA na oblast prišel populist Donald Trump.

Brez pozitivnih učinkov za delavce

A vse to bi lahko bile le manjše nevšečnosti, če bi velike multinacionalke s svojo rastjo zagotavljale tudi rast zaposlenosti in plač. vendar temu ni tako, ugotavlja Yeganeh. Tradicionalno so prihodki firm in njihova tržna vrednost res korelirali s številom zaposlenih. Firme, ki so imele velike prihodke, so navadno zaposlovale veliko delovne sile. V zadnjih nekaj desetletjih pa se je to močno spremenilo. Multinacionalne korporacije ustvarjajo vedno več prihodkov z vedno manj zaposlenimi. To je še posebej res v sektorju visoke tehnologije, a velja tudi v drugih sektorjih.

Danes imajo torej lahko korporacije zaposlenih relativno malo ljudi in delujejo z relativno nizkim kapitalom, pa imajo vseeno visoke prihodke in dobičke. V informacijski tehnologiji to velja še posebej. Facebook je imel tako po podatkih revije The Economist leta 2016 zaposlenih le okoli 17.000 ljudi, a je ustvaril več kot 27 milijard dolarjev letnega prihodka. Spletna televizija Netflix, ki je danes vredna okoli 40 milijard dolarjev pa zaposluje manj kot 10.000 ljudi.

Vendar ta trend ni omejen le na informacijsko-tehnološki sektor. Avtomatizacija je delovna mesta oklestila tudi v panogah, ki so tradicionalno zaposlovale velika števila ljudi. Tista podjetja, ki niso mogla oklestiti števila zaposlenih, so oklestile plače. Gospodarski uspeh multinacionalk se tako ne prevaja v uspeh njihovih zaposlenih. Velike mednarodne korporacije v ZDA po podatkih Oxfam zaposlujejo kar 66 odstotkov vseh nizko plačanih delavcev. Le 44 odstotkov nizko plačane delovne sile je v ZDA torej zaposlene v manjših in srednjih podjetjih.

Ja prihodnost korporativna?

Doslej so velika multinacionalna podjetja kot rečeno na politične odločitve vplivala neposredno, preko lobiranja in pritiskov. A tudi to se utegne spremeniti v njihovo dobro. Demokratski guverner ameriške zvezne države Nevada Steve Sisolak je prejšnji mesec javno predlagal spremembo zakonodaje zvezne države, ki bi velikim tehnološkim podjetjem omogočila vzpostavitev nekakšnih korporativnih vlad na območju zvezne države. Inovacijska območja, kot jih je poimenoval Sisolak, bi tehnološkim podjetjem omogočila, da bi vzpostavila vzporedne vlade, ki bi imele omejeno možnost sprejemanja lastne zakonodaje, ki bi bila veljavna na območju, ki si ga podjetje lasti. kako natanko bi ta ureditev delovala zaenkrat še ni jasno, a situacijo dobro opiše Yeganehovo opažanje izpred dveh let: "Svet vstopa v obdobje, ko najmočnejši zakon ni več zakon državne suverenosti, temveč zakon maksimizacije dobička. S tem, ko dajejo multinacionalne korporacije prednost interesom svojih delničarjev in širitvi svojih dejavnosti izven nacionalnih jurisdikcij, slabijo sam pojem državne suverenosti."