kraja otrok

Mame, ki nikoli več ne bodo objele svojih otrok

J.S. / Revija Zarja Jana
9. 1. 2021, 21.00
Deli članek:

Preiskava je trajala več kot leto dni. Raziskovalni novinarji BBC-jevega afriškega oddelka Africa Eye so preiskovali kraje dojenčkov in majhnih otrok v Nairobiju ter odkrili grozljive zgodbe. Zgodbe o mamah ukradenih otrok, ki parajo srce. Pa take, ki obrnejo želodec – zgodbe o ljudeh, ki bi morali te otroke zaščititi, pa jih prodajajo. V Keniji izgine nekaj sto otrok na leto. Vsako leto.

shutterstock
Fotografija je simbolična.

To je kenijska nacionalna tragedija, na koncu pravi novinarka, ki pripoveduje zgodbo.

Na dan, ko je bilo razkritje objavljeno, je imela nenadoma prebujena kenijska vlada nujno sejo. Naslednji dan so že aretirali tri ljudi in jih zvlekli na sodišče. In dan zatem še štiri. Prezgodaj je še, da bi ugibali, ali bodo sploh obsojeni. A karkoli se bo z njimi zgodilo, možnosti mam, da bi še kdaj videle svoje ukradene otroke, ocenjujejo na ena proti milijon.

Otroka je vzela noč

Najpogostejše žrtve so mlade brezdomke. Ženske, kot Rebecca, ki se je pri petnajstih znašla na cesti, ko je mama ni mogla več vzdrževati in ji plačevati šolnine. Zapletla se je z moškim, a jo je zapustil, ko je zanosila. Pri šestnajstih je rodila sina, njen je bil le dobro leto dni. Čez dan je beračila, zvečer se je, izgubljena na ulicah velemesta, omamljala z vohanjem robca, namočenega v kerozin, da je laže prenašala svoje žalostno življenje. Sina je zadnjič videla neke marčevske noči leta 2011, tik preden je omamljena zaspala. Od tega je že skoraj deset let. Zdaj ima tri hčerke, prvorojenca pa ni videla nikoli več. Še vedno ga ni nehala iskati, čeprav se zaveda, da je morda mrtev. Govorice o tem, da otroke prodajajo za žrtvovanje v mračnih ritualih, poznajo vsi.

Morda je njenega sina ukradel nekdo, kot je Anita, pijanka in odvisnica, ki se preživlja s krajo otrok. Izbire je veliko – ocenjujejo, da pod milim nebom na ulicah Nairobija spi 60.000 otrok. Anitine žrtve so brezdomke, ranljive, naivne, ki imajo dojenčka ali do tri leta starega otročiča. Veliko načinov pozna, kako ukrasti otroka – včasih mamo omami, včasih si pridobi njeno zaupanje, se igra z otrokom ... in ga odpelje. Nekateri otroke kupijo zase, pravi, »torej je to neke vrste posvojitev, drugi jih uporabijo za žrtvovanje«.

A v resnici Anita ne ve, kaj se zgodi z otroki, ko jih proda – in ji je tudi čisto vseeno. Ona jih prodaja ženski, ki jih nato proda naprej. Pri vsaki preprodaji cena malce poskoči. Anitine storitve so poceni – punčka ji prinese okrog 400 evrov, fantek nekaj več kot 600. Končna cena, ki jo plačajo novi »starši«, je veliko višja.

Vrh ledene gore

Nevladna organizacija Missing Child Kenya, ki išče ukradene otroke, je v štirih letih od svoje ustanovitve obravnavala okrog 600 primerov, večinoma iz Nairobija – a to še zdaleč niso vsi otroci, ki so jih ukradli mamam. Natančnega števila ne pozna niti država – poročil ali raziskav o kenijski umazani skrivnosti preprosto ni. Nihče jih ni naročil, nihče jih ne zbira. »Mi smo komaj malo popraskali po površju,« pravijo pri Missing Child Kenya.

Vseh ugrabitev mame niti ne prijavijo – to so revne ženske z ulice. Ženske brez glasu in družbenega vpliva. Ženske, ki niti ne vedo, kako naj sploh ukrepajo.

Na drugi strani so ženske, največkrat iz srednjega razreda, ki ukradene otroke kupujejo. Razlog je neplodnost – za afriško žensko je velika sramota, če možu ne more roditi otroka, po možnosti sina. Neplodno ženo lahko mož celo napodi. In tako si ona raje poišče preprodajalca, kakršna je ženska, za katero Anita krade otroke.

A obstajajo še druge poti, so odkrili novinarji – otroka lahko kupiš v več državnih bolnišnicah v Nairobiju. V eni od teh dela Fred Leparan, socialni delavec, odgovoren za to, da zaščiti najranljivejše otroke, ki se rodijo v bolnišnici. A vsi otroci, ki bi jih moral Fred predati domu za otroke (kjer jim poiščejo dobro preverjene rejniške družine), ne pridejo do tja. Fred nosi belo haljo, ki vzbuja zaupanje. Novinarki, ki se je pretvarjala, da je ženska, ki hoče kupiti otroka, je priskrbel dojenčka, fantka, ki naj bi ga mama »zapustila«. Za (preračunano) 2240 evrov. In ga opremil s povsem legalnimi dokumenti.

To je bolnišnica, o kateri že več let šepetajo, da tam prodajajo otroke. Posamezni preiskovalci so zadevo raziskali in ugotovili, da navedbe držijo. Svoje izsledke so prijavili različnim ustanovam. Zgodilo se ni nič. Ko so tokrat Fredu povedali, da so novinarji pod krinko in da so vse posneli, ni hotel komentirati. Obvestili so tudi bolnišnico. Zgodilo se ni nič. Fred je obdržal službo.

Zagrožena kazen za preprodajo otroka je do trideset let zapora. A kaj pomagajo visoke kazni, če vsi gledajo stran?

»Na varnem«

Tretji vir otrok za nairobijski črni trg so ilegalne ulične klinike v slumih Nairobija, kamor prihajajo revne ženske rojevat nezaželene otroke in jih v zameno za nekaj drobiža puščajo tam. Takoj po porodu jim plačajo in jih vržejo nazaj na cesto. Lastnica je povezana z ljudmi v bolnišnicah, ki ji priskrbijo papirje – na njih piše, da je otroka rodila ženska, ki ga je v resnici kupila.

Ženski, ki je prišla kupit komaj rojenega otroka, so povedali ceno, 350 evrov. Mati naj bi jih od tega dobila slabih 80. Da je bila klinika – vodi jo ženska, ki trdi, da je bolniška sestra – zanikrna in umazana, je pozneje novinarjem povedala ženska, ki je hotela prodati svojega otroka. »A bila sem obupana in nisem imela druge izbire.« Ko je zanosila, je izgubila službo in potem še sobo, ki je ni mogla več plačevati. Porod je bil umetno sprožen, lastnici klinike se je mudilo, ker je imela kupca za otroka, pa je materi dala tablete – ne da bi ji povedala, za kaj so – in te so sprožile popadke.

Mati si je pozneje premislila in sina odnesla v državno otroško bolnišnico – ne tisto, kjer dela Fred Leparan – kjer bo počakal na rejnike in na boljše življenje, tako upa. Tam ji za otroka niso nič plačali. Še vedno misli nanj, pravi, vendar ji ni žal. Da je pomirjena, ker je sina izročila v varstvo državi. »Vem, da je na varnem.«

Tudi lastnico ilegalne klinike so prijavili policiji. Zgodilo se ni nič. Klinika je nemoteno delala naprej. Tatica otrok Anita, ki so jo tudi hoteli prijaviti, se je pogreznila v tla.

Enako boli

Rebecca je pred kratkim izvedela, da so v nekem oddaljenem koncu Nairobija videli fanta, ki je bil na las podoben njeni najstarejši hčerki, a je prerevna, da bi odšla tja in preverila. Pa tudi če bi lahko šla, kje naj začne iskati? Je pa odšla na policijo, a so rekli, da ne morejo nič narediti.

Možnosti, da bodo ženske, kot je Rebecca, še kdaj lahko objele svoje otroke, so ena proti milijon, ocenjuje Maryana Munyendo, ustanoviteljica Missing Child Kenya. Nihče ne sočustvuje z njimi. »Toda nihče ne sme domnevati, da ljudje s ceste nimajo čustev in da si ne zaslužijo pravice. Imajo čustva. Če živiš v predmestju, otroka enako pogrešaš, kot če živiš na cesti.«

Kako to, da nismo vedeli?

Zadeve so se začele razpletati po tistem, ko je BBC v petdesetminutni oddaji The Baby Stealers, Tatovi otrok, objavil ugotovitve svojih novinarjev. Po nujni seji vlade še isti dan je šef policije naznanil preiskavo bolnišnic in otroških domov v Nairobiju. Sedem ljudi je za zapahi, a še nobeden ni uradno obtožen in še nobeden se ni izjasnil o svoji krivdi. Med aretiranimi je tudi Fred Leparan.

Minister za delo in socialo je napovedal, da bodo zlikovci krepko občutili »vso moč zakona« – in s stisnjenimi zobmi priznal, ja, v službah, ki jim je naložena skrb za otroke, bo res treba nekaj spremeniti. Notranji minister se je BBC zahvalil za »razkritje gnilobe« in dodal, da sta trgovini z ljudmi in z mamili največji glavobol notranjega ministrstva. Policija pravi, da so odkrili mrežo prekupčevalcev z otroki.

Kenijci pa so zgroženi in predvsem besni. Se to res dogaja na naših ulicah, se sprašujejo. A tole je tisto, kar jih najbolj zanima: kako to, da je morala policija počakati, da je stvar namesto njih raziskal BBC?

In stotine revnih mam ima še vedno prazna naročja.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Nova številka revije Zarja Jana