V Novi Zelandiji se je po začetni paniki zaradi razmaha novega koronavirusa po svetu življenje že vrnilo v ustaljene tirnice. Otoška država na jugu Tihega oceana s slabimi petimi milijoni prebivalcev je ena redkih svetlih točk na planetu, ki v zadnjih mesecih igra po notah covida-19. Kot poroča tiskovna agencija AP, so tribune na stadionih med tekmami ragbija polne, ljudje pa po restavracijah in lokalih posedajo brez bojazni pred okužbo. 

Novi Zelandiji je virus uspelo izkoreniniti s strogo karanteno, ki so jo uvedli že konec marca, ko je bilo v državi okuženih približno 100 ljudi. Poteze vlade pod vodstvom premierke Jacinde Ardern, ki je med karanteno prebivalce v dnevnih nagovorih mirila ter jim polagala na dušo, da se morajo z epidemijo spoprijeti hitro in odločno, so na sploh požele veliko pohval. V državi so skupno zabeležili nekaj več kot 1500 primerov okužbe, umrlo pa je 22 oseb. 

V zadnjih treh mesecih so okužbo potrdili le še pri peščici potnikov, ki so se v državo vrnili iz tujine, ti pa so morali karanteno preživeti na meji. Epidemiolog z Univerze v Otagu Michael Baker uspeh pripisuje kombinaciji »dobre znanosti in izvrstnega političnega vodstva.« Kot je pojasnil, je bila njihova strategija že od vsega začetka, da virus izkoreninijo, ne pa zgolj preprečijo njegovega širjenja. »Celoten zahodni svet se je na to grožnjo odzval izredno slabo in zdaj to spoznavajo,« je še poudaril ter dodal, da so številni voditelji zmotno oklevali med reševanjem življenj in reševanjem gospodarstva, ko pa »podjetja dejansko najbolj cvetijo v času, ko glede zadev, kot so bolezni, ni negotovosti.« Veliko je najverjetneje prispevala tudi geografska lega. 

Pa je res vse tako rožnato? 

Novozelandsko gospodarstvo je po navedbah AP sicer v boljšem stanju, kot so mu kazale napovedi, brezposelnost pa jim je uspelo ohraniti pri štirih odstotkih, a številni ekonomisti opozarjajo, da ta delež ne vključuje zadnjih številk, te pa naj bi se še poslabšale, ko se bo naslednji mesec končala vladna pomoč v obliki subvencij plače. Hkrati poudarjajo, da je povsem propadel njihov mednarodni turizem, država pa je zaradi tesno zaprtih meja postala še bolj »izolirana od zunanjega sveta.« 

Kljub siceršnjemu uspehu v boju z epidemijo so nekateri v državi zaskrbljeni, da voditelji in državljani do grožnje postajajo preveč ravnodušni ter da predvsem vlada stori premalo za preprečevanje morebitnih prihodnjih izbruhov, saj izkušnje drugih držav, kot sta Vietnam in Avstralija, kažejo, kako hitro lahko stvari znova uidejo izpod nadzora. Kot poudarja Baker, mora država čim prej ustanoviti nacionalno agencijo za javno zdravje in povečati finančno pomoč znanstvenikom, ki proučujejo širjenje novega koronavirusa.