Intervju

V Lombardijo prvič po epidemiji: Slovenka doživela presenečenje

P.K.
1. 8. 2020, 19.30
Deli članek:

Bi se vi po vsem tem, kar se je pretekle mesece dogajalo tam, odpravili v Italijo, ki je ena najhuje prizadetih držav Evrope zaradi koronavirusa? Nina Simić iz Ljubljane ni videla razloga, da ne bi storila prav tega.

Osebni arhiv
Nina Simić na trgu v starem delu mesta Bergamo.

Povedala nam je, kako je doživela kraje in ljudi, ki so spomladi prestajali pekel, kako se je tam počutila in ali se je življenje že vrnilo v ustaljene tirnice.Med drugim je dejala, da se je v sosednji državi počutila res dobro in varno ter da se ji je v Lombardiji, najhuje prizadeti pokrajini, kar malo ježila koža.

Zakaj vas je zamikalo iti prav v Italijo? Resda zdaj spada med varne države za obisk, a vseeno.

Odločitev je bila dokaj preprosta. Rada imam njihovo hrano, jezik, mesta, kulturo. Tam se dobro počutim. Pomembno vlogo je igrala tudi bližina te države naši. Moj cilj je bil, da poleg svojega avta ne uporabim drugih prevoznih sredstev, sploh ne javnih. Ne toliko zaradi strahu pred okužbo kot iz praktičnih razlogov. Če bi se denimo v Torino, ki je bila ena od mojih destinacij za obisk, odpravila z avtobusom, bi vožnja do tja s postanki, morda še kakšno zamenjavo linije, trajala od 10 do 12 ur, pri čemer bi morala ves čas potovanja nositi masko. Zavedala sem se tudi, da se lahko kaj zaplete, če se zanesem le na javni prevoz ali prevoz kakšne druge oblike, saj linije »odpadajo«, tako da je bila izbira, da grem z avtom, logična. Jasno je bilo tudi, da se mi bo z lastnim vozilom najlažje hitro vrniti v Slovenijo, če bi se pojavila potreba po tem. Ena od ključnih stvari pa je bila, da sem bila ravno en vikend prej že v Italiji, in ko sem videla, kako dobre ukrepe, ki jim pomagajo obvladovati koronavirus, imajo in kako jim sledijo, me je to samo še dodatno spodbudilo. No, saj zdaj je Italija že kar nekaj časa na seznamu varnih držav, tako da pomislekov res ni bilo. V resnici je ta trenutek celo bolj varna kot Hrvaška, kjer letuje ogromno Slovencev, v Italiji pa nisem srečala praktično nikogar. Tudi drugih tujcev ni bilo. Turizem je, sploh na območjih, kjer je bilo največ okuženih, »mrtev«. In prav tja sem se odpravila jaz.

Kakšna je bila vaša izkušnja, sploh na območju Bergama, ki je bilo eno najhuje prizadetih?

V južneje predele sem se res odpravila prek Lombardije, najhuje prizadete italijanske pokrajine. Tam sem se ustavila tudi v Bergamu in Brescii. V teh krajih se dejansko res čuti nekaj v zraku, je drugačen občutek, morda je med domačini še vedno prisotnega malo strahu. Zelo pazijo na uresničevanje ukrepov, od mask do razkuževanja. Tam je tudi najmanj ali nič turistov, nad čimer se tudi potožijo. In so kar malo navdušeni, ko vidijo turistko – in to celo iz Slovenije. (smeh) Je pa res, da sem se na poti srečala z območji, ki so bila različno prizadeta, kar je seveda vplivalo na ukrepe in to, kako se jih ljudje držijo. Začela sem v Brescii in Bergamu, kjer je bilo do pred kratkim res hudo in je še vse zelo strogo, malo južneje, okoli Torina, pa je bilo že bolj sproščeno.

Osebni arhiv
Naprava za avtomatsko merjenje telesne temperature v turističnoinformacijskem centru v Torinu.

Ste na območju Lombardije sploh srečali kaj turistov, morda Slovencev?

Ta del je mogoče že v osnovi malo manj turističen kot kateri drug, denimo Firence in Pisa, kjer sem se tudi ustavila. Tam je bilo turistov več, pa še to bolj domačih. Je pa tako, da v Bergamu in Brescii morda srečaš avtomobile s švicarskimi tablicami, vozil s slovenskimi sploh ni, edino v kakšnem vodnem parku. Še najbolj so prisotni domači turisti, se pravi, da se bolj Italijani »pretakajo« po svoji državi. Niti Nemcev in Avstrijcev ni bilo. Ko v Brescii in Bergamu vprašaš, kako je s turizmom, te vsi čudno gledajo, saj je jasno, da je sezona slaba. Ko sem bila v Torinu in sem obiskala muzeje, so mi povedali, da sem v tistem dnevu šele deseta obiskovalka, kar je dober dan. Devet jih je bilo samo pred mano, pa tisti dan niso imeli vstopnine. In ko sem jim povedala, da sem iz Slovenije, so bili vsi presenečeni. Tudi ko sem si po toskanskih gričkih privoščila vožnjo s kultnim fičkom, kar je bil eden od razlogov, da sem sploh prišla v ta konec, mi je vodnica, ki me je usmerjala po trasi vožnje, povedala, da so imeli lani ob tem času ogromno rezervacij za ture s fičkom. V enem dnevu so sprejeli vsaj tri skupine po 15 do 20 ljudi, jaz pa sem bila letos v tistem tednu edina turistka. Turizem je res prizadet. Muzeji v Torinu so čez teden bolj ali manj zaprti. Odpirajo se ob koncih tedna, pa še to po skrajšanih delovnih urnikih. Nekatere muzeje bodo odprli šele jeseni ali celo prihodnje leto. Tudi kakšne terme še ne obratujejo. Edino pri barih in gostilnah se to ne pozna tako. Mislim, da je kultura iti kaj ven pojest ali se s kom družiti v lokalu zanje tako pomembna, da se v tem delu ne pozna, da bari, restavracije ne bi obratovali.

Ste se pogovarjali z domačini, kako so preživljali zdravstveno krizo? Jih je močno zaznamovala? Kakšne so njihove zgodbe, kako ste jih doživeli?

Govorila sem z različnimi ljudmi, domačini seveda, zaposlenimi na recepciji, v hotelih, trgovinah, ker me je res zanimalo, kako so. Povedali so mi, da je bila zanje še najtežja karantena, saj so imeli na območju Bergama najdaljšo, gledano na celotno Italijo. Trajala je kar tri mesece. Tisti, s katerimi sem klepetala, so dejali, da so jim mediji naredili precej škode, ker so vseeno nekoliko izkrivljeno, morda malo prenapihnjeno poročali. Niso zombiji, normalno živijo naprej, maske so obvezne le v notranjosti in trenutno stanje v Italiji je celo boljše kot v Sloveniji. Zaščito za obraz pogosto uporabljajo celo zunaj in situacijo jemljejo veliko bolj resno kot pri nas. Razen skoraj trimesečne karantene, ki jo označujejo za mučno, ni bilo večje panike, saj so se zavedali, da je treba vesti o (pre)napolnjenih bolnišnicah in številu mrtvih razumeti v kontekstu. V Lombardiji so bile statistike tako črne, ker so v njihove bolnišnice vozili bolnike s celotnega severa ali še celo širše, kar je veliko območje. Zdaj jih bolj težijo ekonomske izgube. Se pa opazi, da je še vedno prisotnega malo strahu ali neka podobna čustva. Morda se ta še najbolj izkazujejo v previdnosti in striktnem držanju vseh protokolov. Ker oni, morda v nasprotju z nami, ko nekateri nad maskami še vedno oklevajo ali pa jih imajo nameščene nepravilno, pod nosom, tega ne počnejo. Res so disciplinirani. Skrajno previdni so in si razkužilo na roke pršijo ves čas, tudi ko to sploh ne bi bilo treba. Mask denimo ne uporabljajo samo v zaprtih javnih prostorih, ampak tudi na ulici, na prostem. Na praznem trgu jih imajo. Tudi v tej vročini, sopari, ko niti zvečer ni bilo pod 25, 26 stopinjami Celzija. Na takih stvareh vidiš, kako močna lekcija, izkušnja je bil koronavirus, ker so tako previdni, spoštljivi do ukrepov.

Osebni arhiv
Eden od preostalih transparentov »vse bo v redu«, s katerimi so se bodrili Italijani že od začetka karantene.

Kaj pa Italijani, bodo dopustovali zunaj države? Kaj so vam povedali, kako bodo izkoristili svoj dopust?

Mislim, da letos – njihov dopustniški mesec, avgust, se šele začenja – ne bodo letovali v tujini, ampak se bodo bolj držali Italije. No, saj v resnici imajo ogromno obale in drugih lepot za raziskati, doživeti. Preverila sem ponudbo turističnih agencij in ugotovila, da so na voljo aranžmaji, ki ponujajo predvsem doživetja znotraj države, ne zunaj. Morda je od tujine edino še Grčija prisotna, sicer pa res kar domača država. Zelo promovirajo, da ostaneš znotraj meja, saj imaš kaj videti in doživeti. Res je veliko možnosti.

S kakšnimi ukrepi ste se srečevali na poti?

Začela sem pri Gardskem jezeru, potem sta sledila Brescia in Bergamo v Lombardiji, nato sem se usmerila proti Torinu in Genovi, po Ligurski obali sem šla še do Livorna in okolice, tam pa sem se počasi obrnila nazaj, v smeri severa – proti Pisi, Firencam in Bologni. Kar zadeva spoštovanje ukrepov, je bilo od pokrajine do pokrajine različno. Na ligurski obali v kraju Sestri Levante so imeli na kopališču neke vrste varnostnico, ki me je opozorila, da se ne smem sprehajati po plaži, ampak naj se samo nekam namestim in tam ostanem, brez premikanja. V Lido di Jesolu, kjer sem tudi obiskala plažo, pa je bilo drugače, vse bolj sproščeno. Presenetilo me je, da bolj ko greš proti naši meji, kjer z okužbami ni bilo tako zelo hudo, intenzivneje se držijo ukrepov. Torej bolj kot marsikje, kjer je bilo stanje bolj resno. Tako ti denimo v Vilešu v nakupovalnem središču, še preden v center sploh stopiš, izmerijo telesno temperaturo. No, to so naredili tudi v nekaj muzejih, ki sem jih obiskala, na primer v Guccijevem muzeju v Firencah. Najbrž merjenje ni zapovedano, je pa verjetno zaželeno. V določenih trgovinah po vseh mestih in predvsem v nakupovalnih vaseh (outlet), kot je bližnja v Palmanovi, imajo tudi števce ljudi. Gre za nekakšne avtomatske naprave na vhodih, ki štejejo, koliko oseb vstopi, tako da se ne more zgoditi, da bi bila v trgovini prevelika gneča, da bi bili ljudje preveč skupaj. Res odvisno od območja; v nekaterih hotelih v Torinu vidiš ljudi brez mask, v Brescii pa tega ni bilo. Tudi hrana za zajtrk je bila v Brescii zaradi varnosti zapakirana v plastične vrečke, v Torinu pa ne, živila si jemal kar s skupnih krožnikov. Seveda sta območji v različnih pokrajinah, a med njima je »samo« okoli 100 kilometrov, tako da me je presenetilo, kako se protokoli razlikujejo na ne tako zelo oddaljenih območjih.

Osebni arhiv
Nina Simić

Ste na poti imeli kakšno neprijetno izkušnjo?

Da bi rekla, da sem se česa bala, vključno s tem, da bi se okužila, to ne. Edino, kar je bilo malo bolj neprijetno, je bilo v pristaniškem mestu Genovi. Večerni obisk tega mesta je predstavljal mini pustolovščino, saj je polna ozkih ulic z visokimi stavbami, med katerimi se potika ogromno postopačev. Trenutno je v namreč pristanišču zasidranih okrog deset križark; so torej v mirovanju, kar verjetno prispeva k večjemu številu brezdelnežev v mestu, na katere so me sicer opozorili tudi v nastanitvi. Verjetno gre večinoma za tujce, ki čakajo, da spet začnejo delati, ali pa so tu ostali, da si poiščejo kakšno drugo delo, vprašanje je, kakšno. Nočem soditi, vendar se lahko kdo, da bi preživel, loti tudi kakšnih bolj nečednih praks in krade. Skratka, nimajo kaj početi sami s sabo.

Nam lahko za konec strnete svoje občutke ob doživljanju Italije po epidemiji?

V Lombardiji se vsekakor pozna, da se je tam dogajalo res nekaj hudega. Na tem območju so še vedno prisotni zastave in transparenti z bodrilnimi napisi. To vse so ostanki, pričevalci težkega časa, skozi katerega so morali. Moram reči, da je ozračje še vedno kar nasičeno z nečim in se te vse skupaj kar malo dotakne. Ko zapustiš mesto, s tabo ostane neki občutek, zaradi katerega se ti malo ježi koža. Drugače pa so ljudje »normalni«, ni bilo drame. Morda zaradi dogajanja, ki so ga prestali, vse skupaj dobi neko globljo zgodbo, tako da sem res s spoštovanjem in občudovanje zrla v te hrabre ljudi. Bi pa rekla, da nas Italijani zdaj potrebujejo. Jokajo, ker ni turistov. Zaradi medijev so ljudje dobili slabo predstavo o tej državi. Drži se jih neka stigma. A zdaj je varna in ne vidim razloga, da ne bi spet tudi Slovenci odpotovali tja.