Leto in pol po ugrabitvi v Keniji je Silvia Romano, mlada sodelavka človekoljubne organizacije, spet stopila na domača, italijanska tla ter objela starše in sestro. Tako se je končala dolgotrajna reševalna akcija, v katero so bili vključeni najvišji predstavniki države. Konec drame je prinesel veliko olajšanje, a povzročil tudi val polemik. Del javnosti in politikov namreč, žal, ni povsem zadovoljen z razpletom.

Posiljena, ugrabljena, ubita? 

Usodo danes 25-letne aktivistke so seveda dobro poznali; mediji so obširno poročali o njeni ugrabitvi. Ta se je zgodila 20. novembra 2018 v kenijski vasici Čakama. Ko je delala v tamkajšnji sirotišnici kot prostovoljka italijanske nevladne organizacije Africa Milele, jo je skupina oboroženih moških odpeljala v neznano. Za njo se je izgubila vsaka sled.

Kasneje, natančneje za božič istega leta, se je izvedelo, da je še živa, a samo to. Vrstila so se ugibanja o možnostih v nemirnih afriških razmerah, kaosu in brezvladju: so jo ugrabitelji ubili, morda zlorabili ali pa jo bodo uporabili za izsiljevanje? V Keniji delujejo različne do zob oborožene tolpe, povezane z Al Kaido in sovražne do vsega, kar prihaja iz zahodnega sveta. Vse pa so bila le ugibanja, pravih novic o usodi ugrabljene humanitarke ni dobil nihče. 

Silvia Romano
Profimedia
... in nekoč.

Vse do prejšnjega petka, ko je italijanski premier Conte prvi rojakom posredoval veselo novico. Silvia Romano je na varnem in se bo lahko vrnila v domovino po zaslugi tajnih in vojaških služb, po posredovanju izurjenih komandosov in sodelovanju italijanskih obveščevalcev s turškimi. Tajne službe so jo osvobodile v Somaliji, v bližini glavnega mesta Mogadiša, in ne v Keniji, kjer so jo ugrabili. Premier je še sporočil, da je z njenim počutjem in zdravjem vse v redu ter da jo doma željno pričakujejo. 

Presenečenje na letališču

Vladno letalo je poletelo v Afriko, kjer je Silvia Romano na italijanskem veleposlaništvu čakala na povratek domov. Ko je falcon pristal na rimskem letališču, so jo tam pričakali njeni domači, premier in zunanji minister, ki sta želela pozdraviti rojakinjo in obenem požeti zasluge za uspešno operacijo.  

Silvia Romano je stopila iz letala, oblečena v tradicionalno muslimansko oblačilo zelene barve in seveda z obvezno zaščitno opremo proti virusu. Za nekaj trenutkov je snela masko, da je bilo mogoče videti njen prisrčni in zadovoljni nasmeh, nato si je masko spet nadela, ko se je po dolgem času spet objela z domačimi ter pozdravila s premierjem in ministrom. Oprava je bila presenečenje za vse, prav tako kot izjava, da se je spreobrnila v islam. Njeno novo ime je Ajša. Počuti se dobro, telesno in duševno, je zatrdila. Ni noseča, kot so nekateri mislili, prav nasprotno, vse dolgo ujetništvo ni bila deležna nikakršnega nasilja. Ugrabitelji so z njo ravnali spoštljivo.

Po obveznem virološkem testiranju je sledil večurni pogovor pri državnem tožilcu, ta je želel izvedeti vse podrobnosti o dogajanju v zadnjih mesecih, saj bo morda treba sprožiti mednarodno preiskavo ali sodni postopek. Tako je javnost izvedela nekaj več podrobnosti o potovanju po nemirnih krajih v zadnjem letu in pol. 

Meseci z oboroženimi moškimi

Takoj po ugrabitvi, izvedlo jo je sedem ali osem oboroženih mladeničev, ki so vdrli v prostore sirotišnice in se usmerili samo na Silvio Romano, druge so pustili pri miru, so jo odpeljali v neznano z motorjem, nato pa z njo potovali po etapah do različnih skrivališč. Kasneje so nekaj ugrabiteljev aretirali, a Romanove niso našli, saj so jo prodali drugim tolpam, ki so morda ugrabitev celo naročile. Občasno so skrivališča zamenjali. V vsem času ni nikoli prišla v stik z nobeno drugo žensko, okoli nje so bili le oboroženi moški, a ti so ji zatrdili, da se ji ne bo zgodilo nič slabega in da je ne bodo umorili.

Kot je povedala, je bil najbolj naporen in nepredvidljiv prvi mesec, nato je dobila občutek, da ni v smrtni nevarnosti. Sredi ujetništva je prosila ugrabitelje, naj ji prinesejo Koran, začela ga je brati in se kmalu odločila, da prestopi v islam. Opravili so obred ter ji dali novo ime in opravo, kakršno nosijo njihove ženske. 

Od solz sreče do zmerljivk

Predel Milana, kjer živi Silvijina družina, se je evforično pripravljal na njen povratek. Prebivalci, še vedno večinoma v karanteni, so ploskali od navdušenja na balkonih. Veseli dogodek so pozdravili še cerkveni zvonovi domače župnije. Televizijske ekipe so zasedle prostor pred vhodom v zgradbo, da bi dokumentirale dogajanje. Mimoidoči so v solzah zatrjevali, da niso obupali in so čutili, da se bo drama srečno razpletla. Uspešna rešitev ugrabljene humanitarne delavke je obveljala za uspeh pogajalcev na najvišji državni ravni.  

Kljub vsesplošnemu veselju je bilo že v prvih odzivih na družabnih omrežjih čutiti nekaj, o čemer se prvi hip ni govorilo naglas. Povedano v milejši obliki, je to bilo nelagodje ob dejstvu, da je država z velikimi napori in stroški reševala italijansko rojakinjo, vrnila pa se je – muslimanka. 

Pravzaprav se Silvia Romano ni še niti vrnila v domače milansko stanovanje, ko se je že sprostil val komentarjev, v celoti znanih in značilnih za desničarsko nestrpnost do vsega tujega. Naslednjega dne »razočaranja« niso več skrivali niti mediji: naslovi so bili zelo cinični. Berlusconijev dnevnik je tako zapisal: Vesela in nehvaležna muslimanka Silvia. In utemeljil, da je rešena humanitarka s svojo opravo počastila ugrabitelje, ki so jo prodajali kot blago, ponižala pa kulturo, ki jo je rešila. 

Stockholmski sindrom? 

Še en kamen spotike: uradno ni bilo potrjeno, a neuradno se je v medijih usidrala številka štiri milijone evre. Toliko je bilo treba plačati džihadistom, da so izpustili Silvio. Sklepamo lahko, so zapisali, da se bo kmalu želela vrniti na pomoč v Afriko in Italija naj že zdaj pripravi nove milijone za odkupnino. Nazaj pa so nam poslali morda celo teroristko, so užaljeno komentirali nekateri. Evforija navdušenja nad narodno enotnostjo in uspešno osvobodilno akcijo se je spremenilo v sovražni govor. Takšna je resničnost v ideološko razdeljeni državi. 

Dodatne polemike je povzročilo dejstvo, da so pri reševanju sodelovale turške tajne službe. Zakaj je bilo to potrebno? Kakšen račun bo Turčija izstavila za pomoč na svojih interesnih območjih, kot je Libija, ki si jih želi deliti z Italijo? Svoje bodo verjetno morali povedati še strokovnjaki. Silvia se je v islam spreobrnila prostovoljno, kot pravi, in ima do tega ustavno pravico. Vendar ali ima takšno dejanje enako težo, če pa se je za to odločila v ujetništvu in sprejela vero ugrabiteljev? In še: psihiatri poznajo tako imenovani stockholmski sindrom, zaradi katerega lahko žrtev pod pritiskom okoliščin prevzame drugo identiteto in se tako zbliža z ugrabitelji. Novejša zgodovina pozna veliko podobnih primerov.

Svoboda, miru pa ne

Silvia Romano se je srečno vrnila v domovino. Zdaj si želi predvsem miru, da bi bila z družino. Če bi ji mediji s svojimi komentarji prizanesli ali jo pustili pri miru, bi ji naredili veliko uslugo. Država je svojo nalogo opravila. Zaščitila je svojo državljanko in ji pomagala. Podobne zgodbe so se končale tudi tragično, saj so rane lahko boleče in dolgoletne, okoliščine pa so ostale nepojasnjene. Silvia je pokazala odločnost in pogum, zato se bo o svoji usodi, zdaj, ko je svobodna, znala odločati sama, v skladu s prepričanjem, vero in izkušnjami. To je njena pravica. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_21 2
Zarja Jana
naslovnica