Po krvavem strmoglavljenju nekdanjega libijskega voditelja Moamerja Gadafija leta 2011 – ki ga je z vojaško intervencijo omogočilo štirinajst držav članic zveze NATO, tri bližnjevzhodne države in Švedska – je to severnoafriško državo zajel val nasilja. V intervenciji, ki jo je odobril Varnostni svet Združenih narodov, je bilo uporabljenih 260 vojnih letal in 21 vojnih ladij.

Gadafi, ki je Libiji vladal 42 let, je bil 20. oktobra 2011 umorjen v javnem linču, potem ko so zračne sile Združenih držav Amerike uničile njegov konvoj in ga nemočnega pustile v nemilosti libijskih upornikov.

Po strmoglavljenju, kaos

Po porazu Gadafijevih lojalistov je Libija padla v največjo krizo v sodobni zgodovini. Proizvodnja nafte se je skoraj popolnoma ustavila, nadzor nad ozemljem pa so prevzele različne milice, mnoge izmed njih sestavljene iz religijskih skrajnežev. Do leta 2014 so se konflikti med njimi zaostrili do te mere, da so Libijo pahnili v novo državljansko vojno.

Na pogorišču sta se po letih konfliktov in mnogih pretendentov za vodenje tega, kar je ostalo, izoblikovali dve sili. Na zahodu države, v nekdanji prestolnici Tripoli, je zrasla tako imenovana "Vlada narodne enotnosti", ki jo priznavajo Združeni narodi, vodi pa jo Fajez al Saradž. Na vzhodu, v mestu Tobruk, pa se sestaja libijski parlament imenovan "Predstavniški dom", ki je bolj naklonjen Libijski narodni vojski pod vodstvom generala Kalife Haftarja.

sergej lavrov, mevlut cavusoglu
Reuters
Ruski zunanji minister Sergej Lavrov in njegov turški kolega Mevlut Cavusoglu.

Haftar je aprila lani vojsko poslal nad Tripoli. Kljub veliki vojaški premoči je šele v začetku letošnjega leta uspel zavzeti prvo večje mesto na poti – Sirto. Haftarjeve sile podpirajo Rusija, ki mu je namenila tudi nekaj plačancev, sosednji Egipt, Saudova Arabija, Združeni arabski emirati, naklonjeni pa so jim tudi v Jordaniji in Franciji. Na drugi strani se Saradž ponaša z nazivom "mednarodno priznani" predsednik vlade, vojaško pomoč pa je uspel zagotoviti od Turčije, ki je v Tripoli že poslala nekaj vojakov in opreme.

Rusija iz rokava potegnila diplomatskega asa, a ta ni bil dovolj

Tako sta si tudi v Libiji, kakor v Siriji, nasproti stopili zgodovinski tekmici Rusija in Turčija, ki pa, zaradi podobnih gospodarskih interesov in uporniške drže proti Združenim državam Amerike, zadnja leta večkrat stojita na isti strani. In kakor v Siriji tudi tukaj obe sili kažeta svoj diplomatski bravado, z morda najbolj učinkovitim poskusom izpogajanja miru v razklani Libiji.

Fajez al Saradž
Profimedia
Fajez al Saradž

V ponedeljek sta v Moskvo prispela oba – general Haftar in premier Saradž. Čeprav se nista srečala iz oči v oči – Saraž bi naj to možnost zavrnil – sta oba govorila tako z ruskimi kot turškimi diplomati, vključno z voditeljema diplomacij teh držav Sergejem Lavrovom in Mevlutom Cavusoglujem.

A se je zapletlo. V ponedeljek zvečer je bil dokument za premirje pripravljen, pregledali sta ga obe strani in Saradž ga je tudi podpisal. Haftar se za podpis ni mogel odločiti in je zaprosil za podaljšanje roka do danes zjutraj. Vendar je uporniški general navsezgodaj sedel v letalo in odpotoval nazaj domov. Dokument je ostal brez njegovega podpisa.

Kaj točno je bil kamen spotike, zaradi katerega sta se oba libijska voditelja domov vrnila praznih rok, ni znano, ruska televizija RT pa poroča, da naj bi Haftar zahteval razorožitev sil, zvestih vladi v Tripoliju, kar ni bilo vključeno v sporazum. Ostaja tudi vprašanje, ali bi Saradž tovrstno premirje sploh podpisal.

halif haftar, kalifa haftar
Profimedia
General Kalifa Haftar.

"Nadaljujemo pogovor z obema stranema," so medtem sporočili z ruskega zunanjega ministrstva. Lavrov pa je dopoldan poudaril, da je "nek napredek bil storjen". Po njegovih besedah trenutno "v Libiji ni državnosti", ta je bila območju odvzeta z Natovim napadom leta 2011. Obe strani je tudi pozval naj še naprej iščeta rešitev skozi dialog.

Ruska prizadevanja k miru v Libiji so medtem podprli nekateri tuji državniki, med njimi tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. "Gre za prvi korak v pravo smer," je dejala Nemka in dodala, da vse vpletene čaka še "dolga pot".