Prvi odzivi
Iz sporočila za javnost, ki ga je objavilo sodišče, izhaja, da je pravobranilec očitno drugače interpretiral zahtevek Slovenije oziroma celo šel mimo njega in je štel, da Slovenija od sodišča pričakuje določitev meje, ker po njegovem mnenju zaradi hrvaške neizvršitve arbitražne razsodbe meja naj ne bi bila določena, kar seveda ni res, je v prvem odzivu na mnenje pravobranilca v Luksemburgu poudarila slovenska agentka Maja Menard.
O prvih vtisih je po besedah Menardove težko govoriti, dokler ne vidijo celotnih sklepov pravobranilca. Ko jih prejmejo, se bodo vanje podrobno poglobili, je povedala agentka.
Generalni pravobranilec Priit Pikamäe je pri preučitvi slovenske tožbe proti Hrvaški glede arbitraže presodil, da Sodišče EU ni pristojno za odločanje o mednarodnem mejnem sporu, ki ne sodi v pravo Unije. Očitane kršitve so "akcesorne v razmerju do vprašanja določitve meje med državama, ki spada pod mednarodno javno pravo", je zapisal.
Na podlagi mnenja pravobranilca sicer še ni mogoče sklepati o sodbi Sodišča EU, saj mu sodniki lahko sledijo, lahko pa tudi ne. Po razpoložljivih statističnih podatkih namreč v zadevah, ki jih obravnava veliki senat in med katere sodi tudi slovenska tožba, sodba sledi mnenju pravobranilca v približno polovici primerov. Generalni pravobranilec je tako z današnjimi sklepnimi predlogi sodišču predlagal, naj se izreče za nepristojno za preučitev tožbe, ki jo je vložila Slovenija.
Ne gre za vprašanje meje, pravi slovenska stran
Slovenija namreč Hrvaški očita kršenje načel vladavine prava in lojalnega sodelovanja v EU ter kršenje uredbe o skupni ribiški politiki, schengenskih pravil in direktive glede pomorskega prostorskega načrtovanja. Na slovenski strani izpostavljajo, da pri tožbi ne gre za vprašanje meje, saj da je to rešeno z arbitražno razsodbo, ki je dokončna in pravnomočna.
Pikamäe je opozoril, da je namen tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti po 259. členu pogodbe o delovanju EU ugotoviti ravnanje države članice, ki je v nasprotju s pravom EU, in doseči, da se to ravnanje konča.
Mednarodno pravo zavezuje EU v natančno določenih primerih, razmejitev državnega ozemlja pa ne spada na področje pristojnosti Unije in torej Sodišča EU, je izpostavil generalni pravobranilec. Ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU je opozoril, "da ozemeljsko področje uporabe pogodb ustreza objektivnemu podatku, ki ga vnaprej določijo države članice in ki ga mora Unija upoštevati".
Zakaj sodišče ni pristojno?
Najprej bi bilo treba po njegovem mnenju preučiti razmerje med arbitražnim sporazumom, arbitražno razsodbo in pravom EU ter preveriti, ali sporazum in razsodba Unijo zavezujeta. Kot je v zvezi s tem razmerjem ugotovil sam, "to ne spada pod nobenega od navedenih primerov, v katerih mednarodno pravo zavezuje Unijo". EU namreč "zavezujejo mednarodne konvencije, ki jih je sklenila na podlagi določb pogodb, mednarodne konvencije, za katere je prevzela pristojnosti, ki so jih prej izvajale države članice, in običajna pravila mednarodnega prava, kadar izvaja svoje pristojnosti". "Mednarodne konvencije, ki s temi primeri niso zajete, niso akti Unije niti Unije ne zavezujejo," je poudaril v povzetku mnenja, ki je objavljeno na spletnih straneh sodišča.
V skladu s tem je Pikamäe glede očitka kršitve vrednot pravne države in načela lojalnega sodelovanja menil, da sta ti problematiki "le akcesorni v razmerju do vprašanja določitve meje med zadevnima državama članicama na kopnem in na morju ter da Sodišče EU zato ni pristojno za odločanje o teh očitkih".
V skladu s sodno prakso sodišča je načelo lojalnega sodelovanja samostojna podlaga za obveznosti v primerih, v katerih je EU pogodbenica mešanega sporazuma, ali v primeru izvajanja obveznosti, ki izhajajo iz pogodb EU. "Očitano ravnanje pa ni zajeto z nobenim od teh dveh primerov," meni generalni pravobranilec.
Ker ni bila izvršena, ni bila določena, meni Pikamäe
Na MZZ verjamejo v dopustnost tožbe
Sodišče EU na mnenje generalnega pravobranilca ni vezano, poudarjajo na zunanjem ministrstvu. To je eden od korakov v postopku pred sodiščem, ki začenja posvetovanje o zadevi in na MZZ verjamejo, da bo prisluhnilo pravnim argumentom Slovenije in ne bo sledilo mnenju Pikamäeja.Tožba Slovenije se neposredno ne nanaša na mednarodno zavezujočo sodbo arbitražnega sodišča o meji, temveč se nanaša na kršitev prava Evropske unije s strani Hrvaške, poudarjajo na MZZ.
Postopek pred Sodiščem EU ne vpliva na dejstvo, da arbitražna odločba o določitvi meje na kopnem in morju med Slovenijo in Hrvaško velja in je za obe državi zavezujoča. Slovenija kot država, ki spoštuje vladavino prava in sodbe mednarodnih sodišč, je s sprejetjem zakonodaje izvedla ukrepe za uveljavitev arbitražne razsodbe. Hrvaška mora to svojo obveznost še izvršiti, so še ponovili v sporočilu za javnost.
Glede očitkov neizpolnjevanja obveznosti iz skupne ribiške politike, nadzora meja in pomorskega prostorskega načrtovanja je generalni pravobranilec ugotovil, "da se Slovenija opira na premiso, da je bila meja določena z arbitražno razsodbo (...) vendar ta razsodba v odnosih med državama članicama ni bila izvršena". Na podlagi tega Pikamäe sklepa, da "z vidika prava EU meja med tema državama članicama ni bila določena".
Generalni pravobranilec je iz tega izpeljal, "da želi tako Slovenija implicitno doseči izvršitev arbitražne razsodbe, kar ne spada na področje pristojnosti EU". Iz tega je zaključil, "da so domnevne kršitve prava EU akcesorne v razmerju do vprašanja določitve meje med Hrvaško in Slovenijo, taka določitev pa po svojem bistvu pomeni vprašanje mednarodnega javnega prava, za katero Sodišče EU ni pristojno", še piše v sporočilu za javnost, ki je objavljeno na spletnih straneh Sodišča EU.
Njegovo mnenje ni zavezujoče
Sodišče EU je v tem sporočilu tudi posebej izpostavilo, da sklepni predlogi generalnega pravobranilca za sodišče niso zavezujoči. "Naloga generalnih pravobranilcev je, da sodišču popolnoma neodvisno predlagajo pravno rešitev zadeve, ki jo obravnavajo," pojasnjujejo.
Zdaj bodo o dopustnosti slovenske tožbe proti Hrvaški zaradi kršenja evropskega pravnega reda kot posledice nespoštovanja arbitražne razsodbe začeli razsojati sodniki. Sodba bo, kot so zapisali, "razglašena pozneje". To se sicer pričakuje že v nekaj mesecih, neuradno v prvem četrtletju prihodnjega leta.
Če bo sodišče potrdilo mnenje pravobranilca in torej ugotovilo, da za primer ni pristojno, se bo postopek s tem končal. Če pa se bodo sodniki odločili, da je tožba dopustna ali delno dopustna, pa bo sledila obravnava o vsebini ter nato še drugo mnenje pravobranilca in druga sodba.
