Danes Kurdi in njihovi številni zavezniki nadzorujejo skoraj tretjino sirskega ozemlja, ki so ga ob pomoči letalstva Združenih držav Amerike osvobodili izpod primeža najštevilčnejše islamistične vojske v sodobni zgodovini. S sabo pa niso prinesli le orožja, temveč tudi nov način političnega organiziranja. Kako je nekdaj najbolj zatirano ljudstvo na Bližnjem vzhodu postalo veliki osvoboditelj prebivalcev Sirije, smo spregovorili z Ercanom Aybogo, kurdskim aktivistom, javnim uslužbencem kurdskega mesta Diyarbakir v Turčiji in enim izmed avtorjev knjige "Revolucija v Rožavi: Demokratična avtonomija in osvoboditev žensk v sirskem Kurdistanu", ki je bila pri založbi Časopis za kritiko znanosti nedavno izdana tudi v slovenskem jeziku.

- Da lahko danes govorimo denimo o osvobojeni Raki, nekdaj glavnem mestu Islamske države v Siriji, gre zasluga izjemni organizaciji in pripravljenosti sirskih Kurdov. Od kod ta organizacija izvira? Kdaj in zakaj so se Kurdi začeli organizirati? Kakšni so bili problemi v začetku kurdskega gibanja in kakšni so problemi danes?

Po študentskih gibanjih leta 1968 so se v Turčiji vzpostavila mnoga kurdska gibanja. Eno izmed njih je vodil Abdullah Öcalan [kurdski vodja in ustanovitelj Delavske stranke Kurdistana (PKK)] Razlika med njegovo skupino, ki je bila vzpostavljena leta 1973, in ostalimi je bila v tem, da je v njegovi PKK prevladoval delavski razred. V ostalih strankah in skupinah so prevladovali predstavniki srednjega in višjega razreda, a PKK je bila že od začetka dominantno delavska in je takšna še danes, čeprav je postala množično gibanje. PKK je bila tudi bolj radikalna od ostalih skupin po tem, da je turški del Kurdistana označila za turško kolonijo in spodbujala oborožen upor.

- Vendar so se Kurdi po etničnih linijah organizirali že pred tem?

Ne. Pred tem v Turčiji ni bilo kurdskih organizacij. Po vzpostavitvi Turške republike [po prvi svetovni vojni] je bilo sicer nekaj uporov, a so bili vsi zatrti. Umorjenih je bilo več deset tisoč ljudi, več sto tisoč je bilo razseljenih. Trideseta in štirideseta leta preteklega stoletja so bila za Kurde čas velike fašistične represije. Tudi po drugi svetovni vojni prostora za organiziranje v Turčiji ni bilo. Pritisk je bil ekstremen. Represija nad Kurdi je bila v Turčiji večja celo od represije nad levičarji in ostalimi manjšinami.

Abdullah Öcalan, Abdulah Öcalan
Wikipedia
Kurdski vodja Abdulah Öcalan je v turškem zaporu že od leta 1999. Turške oblasti mu le redko dovolijo stik z drugimi ljudmi.

Kurdsko organiziranje se je torej začelo v sedemdestih letih, najprej v sklopu levičarskih, komunističnih in radikalnih organizacij, kasneje pa so se Kurdi odcepili, saj je bila večina teh organizacij do kurdskega vprašanja zelo nacionalističnih. Po tretjem vojaškem udaru v Turčiji leta 1980 je pritisk znova narasel in razbita je bila vsa opozicija. PKK je takrat pobegnila v druge predele Bližnjega vzhoda, predvsem v Libanon in Sirijo. Ostale skupine so večinoma bežale v Evropo, a v PKK so želeli ostati blizu svojim ljudem in tako organizirati upor. V osemdesetih letih je PKK organizirala gverilsko vojsko v gorah blizu Iraka, kjer ni bilo industrije, družba pa je bila zelo konservativna in še vedno klansko organizirana. Tam so se prebivalci še vedno imeli za Kurde, medtem ko so v mestih začeli govoriti turško in se prenehali identificirati kot Kurdi. PKK je z oboroženim uporom počasi pridobivala na moči in priljubljenosti. V devetdesetih letih so začeli pridobivati masovno podporo, ki je kulminirala leta 1992 v masovnih demonstracijah. Z njimi je simpatiziralo okoli dva milijona ljudi. To jim je uspelo tudi zaradi drugačnega pristopa do religije – Kurdi so namreč večinsko sunitski muslimani, a je med njimi tudi mnogo predstavnikov drugih religij, predvsem alevitov in jazidov. PKK je zato analizirala religijski diskurz in prišla do zaključka, da je potrebno iz vseh religij pobrati pozitivne, demokratične principe. Še vedno niso bili religijsko gibanje, a so zagovarjali svobodo religije. S tem so dobili tudi podporo konservativnih Kurdov in v demonstracijah leta 1992 so sodelovali celo lokalni imami [islamski verski poglavarji]. Mnogo je bilo tudi žensk.

Kot rečeno, je PKK pridobila na moči zaradi uspešnega oboroženega upora. V začetku devetdesetih let je imela več kot 10.000 oboroženih pripadnikov. Ljudje so se masovno včlanjevali. A odziv turške države je bil zelo močan. Uničili so 4.000 vasi. Razseljenih je bilo okoli tri milijone Kurdov.

- Kam so šli?

Največ jih je šlo v velika mesta, kurdska in turška. Istanbul, Izmir in tako dalje. Več sto tisoč jih je pobegnilo v Evropo. Največ v Nemčijo in Francijo, a tudi drugam.

- Pa gverila?

ERCAN AYBOGA (1)
B.K.
Ercan Ayboga

V gore. Tako so dosegli ravnovesje moči s turško vojsko. Nihče ni mogel zmagati. Vojska je lahko nadzorovala mesta, partizani pa okolico. Če so zasedli mesta, jih je turška vojska bombardirala. Civilisti so umirali, to ni imelo smisla. Gibanje se je torej na vseh nivojih lahko upiralo napadom turške vojske, a ni moglo postati močnejše. Leta 1999 so ugrabili Öcalana. Ugrabitev je organizirala [ameriška obveščevalna služba] CIA. Pritisnili so na države, ki so ga gostile. Bil je v Rusiji, Italiji ... a pritisk je bil premočan. Skušal je pobegniti v Republiko Južno Afriko, a ni uspelo. Ko je bil v Keniji, so ga zajeli, in sicer pod pretvezo, da mu bo tamkajšnja grška ambasada pomagala v Južno Afriko. Nekaj kurdskih podpornikov je obkolilo ambasado, a Öcalan je videl, da bi boj tamkaj vodil v smrt vseh, zato je rekel, da se tam ne bodo borili. Po tem so ga odvedli v turški zapor.

- In od takrat je v zaporu?

Da. Nobena država na svetu ga ni hotela sprejeti. Navadno lahko voditelji kam gredo, a očitno ne kurdski. Z nami je drugače. Niti ena država nas ni podpirala. Turčija je namreč vse napadala – ekonomsko, politično ... in imela je močno podporo zveze NATO. Nobena država ni hotela imeti problemov.

- Kaj se je nato zgodilo s PKK?

PKK se je že leta 1998 preselila v Libanon [ki je bil takrat pod sirsko okupacijo]. A niso ga uporabljali samo za bazo, temveč so organizirali tudi tamkajšnje Kurde. Mnogo sirskih kurdov se je včlanilo v PKK. Okoli 3.000 ljudi iz Rožave [regija na severu Sirije] je svoja življenja izgubilo v bitkah v turškem Kurdistanu. PKK je takrat v Rožavi in Alepu ustanovila nekaj tajnih organizacij. Sirska država ni kaj dosti intervenirala. To so postali temelji današnje organizacije v Rožavi.

- V Siriji smo danes priča izjemno zapleteni situaciji. Kurdi nadzorujejo sever in severovzhod države, Turčija okupira območje Afrin na skrajnem severozahodu, sirska vlada drži nadzor nad ostalim delom ozemlja, območje v okolici zahodnega mesta Idlib pa je še vedno pod nadzorom uporniških skupin. Ob tem se kurdske sile opirajo na podporo Združenih držav Amerike, sirska vlada na podporo Rusije, uporniške skupine pa na podporo Turčije. Mnogi se sprašujejo, ali je kurdski interes resnično njihov, ali pa gre za vazalski odnos do ZDA. Kakšen je odnos kurdskih sil do ZDA in kakšen do sirske vlade?

Ko se je v Siriji začela vojna in revolucija, so se Kurdi v Rožavi začeli samoorganizirati. Prav nihče jih ni podpiral. Mnogi člani PKK so takrat odpotovali v Rožavo in pomagali vzpostaviti milici YPG in YPJ [Ljudske zaščitne enote in Ženske zaščitne enote]. Tamkajšnji Kurdi so takrat imeli zdrav odnos z režimom [sirskega predsednika] Bašarja al Asada. Rekli so: v redu, ne bomo sodelovali v oboroženem uporu proti režimu, ne bomo vas napadli, ampak tudi vi ne napadajte nas. To je bilo tudi v interesu Sirije, zato je to ravnovesje obstalo.

ypg, ypj, jazidi, kamišli,
Reuters
Hrbtenica kurdske revolucionarne ideologije je močna vloga žensk. Na sliki vidimo kurdsko poveljnico med usposabljanjem skupine Jazidov v mestu Kamišli za boj proti Islamski državi.

- Kurdi torej že na začetku niso sodelovali v množičnih uporih in demonstracijah?

So. Šli so na ulice [leta 2011], sodelovali so v petkovih protestih, a ko so ti prerasli v oborožene spopade, pri tem niso sodelovali. Oboroženi uporniki, znani kot FSA [Svobodna sirska vojska], so bili na začetku zelo povezani s Turčijo. In leta 2012 je Turčija pritisnila na sirske Kurde, naj se pridružijo FSA. Če bi to storili, naj bi jim turčija v zameno za to zagotovila nekaj pravic v Siriji, ko bi padel Asadov režim. A kurdsko Gibanje za demokratično družbo TEV-DEM [del katerega sta tudi obe milici] je zelo hitro začelo organizirati družbo in vzpostavljati ljudske skupščine po mestnih četrteh in po vaseh, mirovne svete, ženske pisarne in jezikovne tečaje. Ostale kurdske stranke in skupine [ki niso bile del TEV-DEM] so čakale na zunanjo intervencijo in izgubljale na moči, medtem ko je gibanje TEV-DEM prevzelo pobudo in močno zraslo.

- A kasneje Asadu niso nasprotovali?

Imeli so dogovor, da se eden drugega ne dotikajo. Asad je zato lahko vse svoje sile usmeril drugam, Kurdi pa so čakali. Ne Asad ne Kurdi o tem javno niso veliko govorili. Ta čas so porabili za organiziranje. Vedeli so, da bo vojna prej ali slej prišla tudi k njim in da bodo takrat morali biti pripravljeni. To je bil njihov pristop.

- In res je prišla.

Islamska država je [v začetku septembra 2014] z veliko silo napadla Kobane [kurdsko mesto ob severni meji s Turčijo]. Kurdi so se močno upirali, a so bili preplavljeni. Tik pred zdajci [konec septembra] so z zračnimi napadi intervenirale Združene države Amerike in če ne bi, bi Kurdi najverjetneje izgubili. Podpora kurdskih borcev iz regij Džazira in Afrin je bila namreč onemogočena. Morda bi jim uspelo mesto obraniti z njihovo podporo, a ta ni mogla priti. Šlo je torej za kritično situacijo. ZDA so čakale, in ko so videle, da se Kurdi dobro branijo, so ponudile pomoč. Kurdi so jo sprejeli in tako se je začelo sodelovanje. Takrat še ni bilo jasno, ali gre za enkratno zadevo ali ne.

- Zakaj so se ZDA takrat odločile za intervencijo?

Zanje je bil to popoln moment, da se vrnejo na Bližnji vzhod kot osvobajajoča sila. Za intervencijo jih je že prosil Irak, predvsem pa nobena država ni nasprotovala. Celo Iran in Rusija sta takrat bila tiho. To je bila priložnost, da znova dobijo legitimnost za svojo prisotnost. Drug razlog pa je ta, da je Islamska država takrat postala resnično močna. Če jih ne bi ustavili takrat, bi se lahko zelo razširili. Že od začetka so ZDA vedele, da Turčija, Saudova Arabija in Katar podpirajo Islamsko državo, a niso nič rekle. Takrat pa so ugotovile, da je šlo predaleč. Tudi zato, ker je Turčija v tistem času začela uveljavljati lastne interese na Bližnjem vzhodu in ni več sledila ameriškim, FSA in ostale oborožene skupine pa kljub ogromni ameriški pomoči v denarju in orožju niso bile uspešne. Kurdi so bili zanje nova sila, ki jo lahko izkoristijo, hkrati pa so s svojo pomočjo preprečili, da bi se Kurdi nagnili bližje Iranu. Imeli so dolgoročne strateške interese. Ni šlo le za zmago nad Islamsko državo. Tudi prisotnost Irana in Rusije je igrala vlogo pri tej odločitvi.

kurdi, sdf, raka,
Reuters
V spopadih z Islamsko državo je življenja izgubilo vsaj 11.000 pripadnikov kurdskih milic. V Raki, kjer je bila posneta ta fotografija, jih je mnogo končalo pod streli islamističnih ostrostrelcev.

Sčasoma se je torej vzpostavilo sodelovanje, ki pa ni enostransko. Kurdi so sprejeli pomoč ZDA, a so postavili nekaj omejitev in načel. Ameriška pomoč pa je samo vojaška in ne politična. Gibanje TEV-DEM je namreč politično v skladju z linijo PKK in Öcalana, ZDA pa so vedno delovale proti njej in so celo ugrabile Öcalana. Doslej niso izrekle še niti ene pozitivne izjave glede političnega boja in interesov Kurdov v Siriji. Rekli so – podpreti moramo Kurde v boju proti Islamski državi; ne pa denimo – podpreti moramo Kurde pri njihovemu boju za avtonomijo.

- Gre torej za taktično zavezništvo?

Ja, ni ravno strateško, a vseeno je nekaj več kot zgolj taktično. Zapleteno je. Vedno ko sodelujeta močna in šibka sila, obstaja možnost, da šibkejša sila postane odvisna od pomoči dominantne velesile, kar vpliva na politične odločitve šibkejšega partnerja. Ta odvisnost se razvije sčasoma in ZDA so upale, da se bo tudi tukaj. A se ni. Demokratično organizirani družbi v Rožavi je bilo namreč popolnoma jasno, da lahko ZDA kadarkoli odidejo, zato so bili osredotočeni na gradnjo lastne politične, ekonomske in vojaške moči, dokler ne pride do določene politične rešitve, v kateri bi lahko dobili avtonomen status. Na koncu je potrebno najti rešitev v okviru sirske države. S tem režimom ali katerim drugim. Ljudje tam so Sirci in hočejo rešitev najti znotraj Sirije. Zato se pogajanja z Asadom niso nikoli zaključila.

- Če beremo novice, se zdi, da Asad ne bo pristal na kurdsko avtonomijo v državi. Mislite, da je možno, da bo prišlo do dogovora, ali pa bo dinamika med Sirijo in Kurdi prerasla v oborožen konflikt?

Oboje je možno. Pogajanja potekajo. ZDA ni v interesu, da pride do rešitve, saj lahko v trenutni situaciji legitimirajo svojo vojaško prisotnost na Bližnjem vzhodu. Ob tem se je Rožava ozemeljsko razširila. Najprej je postala Demokratična federacija severne Sirije, zdaj severovzhodne Sirije. Ne gre več za zgolj kurdsko etnično zadevo, postala je ideja o načinu alternativnega političnega organiziranja, ki ga imenujemo demokratična avtonomija in ki je bolj demokratičen, bolj vključujoč, z močnejšo vlogo žensk. To je to, kar skušajo [TEV-DEM] doseči. Družbo skušajo organizirati kolikor se da. Sploh zdaj, ko na osvobojenih ozemljih živi več Arabcev kot Kurdov. Danes je polovica pripadnikov YPG Arabcev. Mnogo se jih je vključilo v ta način organiziranja. Vzpostavili so lastne demokratične strukture. Pravijo, da imajo sedaj sistem, ki ni diktatorski. Obstaja svoboda, resnična svoboda, ki je ni v regijah pod nadzorom Asada in v drugih sirskih regijah.

sirija, manbidž, kurdi, ypg, sdf,
Reuters
Kurdske sile so izpod okupacije Islamske države osvobodile več sirskih mest. Junija 2016 tudi Manbiž (na sliki).

- Je ta način uspešen?

Je delno uspešen. Ni velike večinske podpore, je pa močna manjšinska. Več kot štiri milijone ljudi podpira to demokratično federacijo, predvsem v mestih Manbiž in Tabka. V Raki je podpora mešana, a povsod velika večina priznava, da so jih Sirske demokratične sile (SDF) [skupna vojaška organizacija kurdskih, arabskih in ostalih severnosirskih milic, ki nadzoruje severovzhod Sirije] osvobodile in jih ne zatirajo. Ne intervenirajo v njihov vsakdan. Vidijo tudi, da jim je mar glede vode, elektrike, infrastrukture in tako dalje. Vidijo, da investirajo tudi v arabska ozemlja, ne le v kurdska. Manjši del družbe sicer še vedno podpira Islamsko državo, a njihovi napadi so sedaj omejeni. Če bi bila podpora večja, bi bili njihovi napadi številčnejši.

- Kakšne so torej možnosti za prihodnost?

Interesa za boj proti Asadu ni. Nima namreč nobenega smisla. Cilj je ohranitev ozemlja in ponovna osvoboditev Afrina [ki je od januarja 2018 pod turško okupacijo]. Brez Afrina nobena rešitev ni možna. Sirski režim je sicer pred tremi leti Kurdom ponudil sporazum, po katerem bi kurdski jezik bil uraden na lokalnem nivoju, učili bi ga v šolah, dovoljene bi bile kurdske institucije, celo manjše varnostne enote na področju mest. To je bil predlog leta 2015. Po osvoboditvi Rake [oktobra 2017] in Deir ez Zora [februarja 2019] je danes predlog drugačen. Režim je na mizo dal močno, ustavno zagotovljeno avtonomijo za tri regije v Rožavi – Kobane, Džazira in Afrin – a hoče nazaj Rako in Deir ez Zor. V avtonomno območje sirska vojska ne bi vstopala, razen za potrebe nadzora nad severno mejo, ki bi jo nadzirali skupaj s tamkajšnjimi varnostnimi silami. Pogajanja so na tej točki, a kakšna bo rešitev, ne vemo. Asad in Rusija upajo, da bodo ZDA odšle s sirskega ozemlja, s čimer bi lažje izsilili rešitev po lastnih željah. Po drugi strani se igrajo tudi ZDA. Vsi se igrajo, grozijo tudi s tem, da bodo pustili, da Turčija napade osvobojena ozemlja v Siriji. Združeni narodi pa se obnašajo, kot da ta regija ne obstaja. O Idlibu govorijo veliko, zanje je to pomembna zadeva, o severni Siriji pa nič. Nikogar ne zanima.

A morda ste zasledili, da so nedavno popravili jez v mestu Tabka na reki Evfrat. Prišli so režimski inženirji in popravili turbine. Te so spet popolnoma operativne, elektriko pa si sedaj delijo. Polovica gre za Rako in Tabko, polovica za Alepo. To je dobro, to je pravično. Režim je torej pripravljen na takšne rešitve.

kurdi, roke, zmaga,
Reuters
Kurdske barve: rumena, rdeča in zelena.