Po projekcijah naj bi se volitev na evropski ravni udeležilo slabih 51 odstotkov vseh volilcev. Največjo, 89-odstotno udeležbo so zabeležili v Belgiji, kjer so volitve sicer obvezne, najnižjo na Slovaškem, kjer je na volišča prišlo le 23 odstotkov volilcev. Predzadnje mesto z 28 odstotki zaseda Slovenija.

Desnosredinska Evropska ljudska stranka je bila največja poraženka volitev, saj je prvič po letu 1989 padla pod 25 odstotkov glasov. Socialisti in demokrati bodo skupno osvojili okoli 20 odstotkov glasov, kar je prav tako velik poraz in najslabši rezultat po leti 1979, ko so se začele volitve v Evropski parlament.

Zelene stranke so se na 'stopničke' prebile v Nemčiji, Franciji, Finski in Luksemburgu in skupaj osvojile najboljši rezultat v zgodovini. V južni in vzhodni Evropi pa jim ni uspelo osvojiti niti enega stolčka.

Evroskeptične stranke so v grobem izboljšale rezultat, a je njihov potencialen vpliv zaenkrat še vprašljiv. So namreč članice več političnih grupacij v Evropskem parlamentu, kar pomeni da lahko ene, denimo madžarski Fidesz, zanese bolj proti sredini, druge, denimo italijansko Ligo pa bolj v desno.

Liberalci so po zaslugi francoske stranke En Marche predsednika Emmanuela Macrona ter britanskih Liberalnih demokratov, močno izboljšali svoj rezultat in bodo v tej sestavi imeli kar 108 sedežev.

Razmerje moči bi se sicer utegnilo spremeniti po izstopu združenega kraljestva iz unije, saj bo največ stolčkov zato izgubila leva sredina ter izraziti evroskeptiki.

Zmagovalka po državah članicah je bila sicer Evropska ljudska stranka, ki je na prvem mestu zaključila v kar 14 državah članicah. Stranke, ki se uvrščajo k Liberalcem so slavile v petih državah, prav tako tiste, ki se uvrščajo k Socialistom, Evropski konservativci v dveh, ostali evroskeptiki pa v treh. Izenačenje je bilo tokrat le na Slovaškem, kjer so po dva sedeža dobili tako progresivci predsednice Zuzane Čaputove kot desnosredinska SPOLU (Skupaj).

Liberalci, ki so jih letošnje volitve najbolj okrepile, bodo pri oblikovanju prihodnje evropske komisije imeli večjo pogajalsko moč, ki jo bodo najbrž izkoristili za povečan obrat k federalizaciji unije. Spomnimo, tako vodja evropskih liberalcev Guy Verhofstadt kot francoski predsednik Macron, čigar stranka En Marche je prav tako članica ALDE, sta velika zagovornika bolj povezane Evrope, ki počasi ukinja suverenost držav in jo prenaša na trans-državni, evropski nivo. Centristični koaliciji bi se tokrat utegnili pridružiti tudi Zeleni, h katerim bi se centristične stranke lahko obrnile v primeru prešibke večine v parlamentu. V tem primeru si lahko denimo obetamo obuditev ideje o evropskem davku na transakcije.

Štrene bi utegnile premešati proti-migracijsko usmerjene desničarske stranke, ki sicer po številu stolčkov niso veliko napredovale, a so osvojile pomembne zmage v Franciji, Italiji in na Madžarskem. Prav madžarski premier Viktor Orban je še posebna neznanka, saj je njegova stranka Fidesz bila nedavno v EPP suspendirana. Več kot 50-odstotna zmaga Fidesza doma pa bi lahko Orbana zbližala z italijanskim premierjem Matteom Salvinijem, ki je prav tako slavil v Italiji, in EPP odvzela še več pomembnih glasov v Evropskem parlamentu.