Predstavljajte si, da relativni zmagovalec volitev nujno postane premier države, tudi če mu ne uspe sestaviti koalicije. Pravkar ste osvojili koncept za vodilnim kandidatom, kot sta si ga zamislila Jean-Claude Juncker (EPP) in Martin Schulz (S&D) ter si leta 2014 segla v roke.

Na srečo do tega ne more priti, saj institut vodilnih kandidatov ni nikjer zapisan, tako tudi ni nobene garancije, da bo kandidat postal prvi komisar. A vendar tudi letošnje evropske volitve potekajo v tej luči – zakaj? Nihče ne ve natanko, veliko pa je govora o zviševanju demokratske legitimnosti evropskih volitev, saj da volivci lahko tako volijo obraz in ne brezosebne liste, čeprav pri tem nimajo nobenega zagotovila, da bo ta obraz postal komisar. Ob tem volilna udeležba leta 2014 ni bila nič višja kot leta 2009, pravzaprav je bila še za pol odstotne točke nižja.

weber
Reuters
Manfred Weber (EPP) naj bi imel najboljše možnosti postati predsednik Evropske komisije, a gre za račun brez krčmarja.

Evropski poslanci so pred dobrim letom razpravljali, kaj po prihajajočih volitvah storiti z izpraznjenimi sedeži britanskih poslancev, pojavil se je tudi predlog naddržavnih volilnih seznamov – da bi torej lahko neposredno volili politične skupine, vendar so predlog zavrnili poslanci največje politične skupine EPP. 

Promocija za politične skupine

Vendar politične skupine Evropskega parlamenta vztrajajo pri vodilnih kandidatih. Svojega sta izbrali največji politični skupini – EPP ga je našla v Nemcu Manfredu Webru, S&D pa v Nizozemcu Fransu Timmermansu. To sta hkrati edini stranki, ki imata teoretično možnost predlagati predsednika komisije.

Ostale so zadevo vzele manj resno, kar je razvidno tudi iz velikega števila kandidatov, ki so bili predlagani kot vrhovni. Evropska levica je tako poleg Violete Tomić predlagala še Belgijca Nica Cuéja. Kateri od njiju bi prevzel vodenje komisije, ni jasno, a v končni fazi ni pomembno, saj se to nikoli ne bo zgodilo.

Še bolj sproščeno so zadevo vzeli evropski liberalci iz politične skupine Alde, ki nastopajo kar s seznamom sedmih ljudi. Na prvem mestu je Guy Verhofstadt, na seznamu pa je tudi evropska komisarka Violeta Bulc.

Zraslo na zelniku Junckerja in Schulza

Da je argument demokratičnosti iz trte izvit, menijo tudi visoki diplomatski viri, ki v Bruslju zastopajo interese Slovenije. Ideja naj bi zrasla na zelniku Junckerja in Schulza, pri čemer je temu nasprotoval Svet Evrope – sestavljen iz premierjev oziroma predsednikov vseh članic EU. Najglasnejša med temi je bila Nemčija, konkretno nemška kanclerka Angela Merkel, ki pa se je po besedah našega vira ideji vrhovnih kandidatov uklonila, ko je nanjo v Berlinu pritisnil koalicijski partner – SPD, katerega vodstvo je tri leta kasneje prevzel Schulz.

Naddržavne liste torpedirala EPP

Tudi v stranki EPP niso brez greha. Naš vir nadalje izpostavlja, da bi bila ideja vodilnih kandidatov smiselna, če bi bili ti izvoljeni na nadnacionalnih listah. »Imena Manfreda Webra ni na lističu, ki ga bomo Slovenci odvrgli v skrinjico,« je bil nazoren in pri tem poudaril, da je minilo že leto dni, odkar so poslanci Evropskega parlamenta zavrnili predlog naddržavnih list, kar pa so torpedirali prav poslanci stranke EPP.

Evropska unija, za mnoge nosilec ideje demokratičnosti, nima dogovorjenega in uzakonjenega procesa iskanja svojega najmočnejšega uradnika – predsednika Evropske komisije.

Svet Evrope proti avtomatizmu

Prav vsi, s katerimi smo govorili na evropski ravni, ali nasprotujejo ideji vodilnih kandidatov ali poudarjajo, da je to le ideja brez pravne podlage. Še najglasneje in najočitneje temu nasprotujejo v Svetu Evrope, ki ga sestavljajo aktualni državniki članic. Tam poudarjajo, da je vloga Evropske komisije v usklajevanju interesov članic – tako pa bi moral biti izbran tudi njen predsednik. Evropske pogodbe namreč določajo, da predsednika komisije nominira Svet Evrope, pri čemer vzame v obzir rezultate volitev v Evropski parlament. Čeprav se zdi drugače, volivcev tudi letos nihče ne sprašuje, kaj si o tem mislimo.