Franca di Blasio

Učiteljica z brazgotino

S. M./Revija Zarja
29. 12. 2018, 14.01
Posodobljeno: 8. 1. 2019, 14.03
Deli članek:

Žensko leta izbirajo tudi v sosednji Italiji. Letos je naslov med tridesetimi kandidatkami prejela učiteljica, ki je dijakovo nasilje ni odvrnilo od tega, da se ne bi vrnila v razred, čeprav jo je, kot pravi, po grozljivem dogodku še vedno zelo strah. Ob podpori dijakov, ki so jo toplo sprejeli, in javnosti, ki jo je večkrat nagradila, je ta vse manjši.

Revija Zarja
Franca di Blasio

Tudi v sosednji Italiji se zavedajo, kako pomembna je vloga žensk v sodobni družbi, polni nasprotij, ki jih ni mogoče reševati le z močjo in kapitalom, temveč pogosto le z žensko senzibilnostjo in odločnostjo. Dnevnik La Repubblica je 15. decembra letos s glasovanjem bralcev razglasil žensko leta 2018. To je po nakladi drugi največji časopis v državi, vsak dan ga natisnejo okrog 300.000 izvodov in ima močno spletno izdajo.

Italijanski časopis se ni zgledoval pri nas in mi ne pri njem, čeprav sta si naša izbora v marsičem podobna. Tudi njegove nominiranke so izstopile iz povprečja zaradi svojega poguma, izjemnih dosežkov v svojem okolju ali odločenosti, da pomagajo drugim. Med letošnjimi so bile športnice, znanstvenice, učiteljici, aktivistke, novinarka in humanitarna delavka, pa tudi umetnica in podjetnice, mnoge med njimi s pomembnimi mednarodnimi karierami. Vsaka od njihovih zgodb je lahko nekomu navdih in vsaka kandidatka si zasluži, da zanjo izve čim več ljudi.  

Marsikaj povedo imena nekaterih nominirank, ki niso slišati italijansko. Po poreklu so iz drugih delov sveta, a so kljub temu postale del tamkajšnje sodobne družbe in prispevale k njenemu napredku. Bralci so letos izbirali med tridesetimi kandidatkami, podelitev naziva ženska leta je bila 15. decembra v Milanu pred uglednimi gosti. Naziv so podelili učiteljici Franci di Blasio iz bližine Neaplja. Prejela je največje število glasov bralcev.

Učiteljica, zgled odločnosti

Santa Maria a Vico je manjši kraj 30 kilometrov severno od Neaplja s približno 14.000 prebivalci. 1. februarja se je na tamkajšnji srednji šoli zgodil incident in pretresel vso državo. Franca di Blasio, profesorica italijanščine, je prišla v razred in začela spraševati, saj se je približeval konec ocenjevalnega obdobja. 17-letni Rosario je bil eden od dijakov, ki še ni imel ocene in bi moral biti vprašan, saj se je že v preteklih dneh večkrat opravičil, vedno z drugačnim izgovorom, ki so bili zapisani v dnevniku. Ko je profesorica tokrat želela preveriti njegovo znanje, je fant spet dejal, da ne more odgovarjati, ker ga boli glava. Prepričati ga je želela, da potrebuje oceno.

Takrat je vstal izza šolske klopi in se približal profesorici. Zamahnil je z ostrim zložljivim nožem proti njej in ji zarezal dolgo rano po obrazu. V razredu je nastala panika, kri je brizgala po katedru in tleh. Takrat je bil v razredu tudi pomočnik, edini odrasli poleg profesorice, in je želel posredovati, a mu je fant z nožem zagrozil, da bo porezal tudi njega. Nato je zbežal iz razreda. Sošolci so bili v šoku. Vse je nenadoma postalo strah. Nihče od Rosaria ni pričakoval tako nasilnega vedenja. Profesorico so odpeljali na urgenco in ji zašili več kot deset centimetrov dolgo rano na levem licu. Fant se je po dejanju zmeden in v šoku zatekel v bližnji lokal ter tam počakal, da so ga policisti odpeljali na zaslišanje in pridržali.

Revija Zarja
La Donna Dell' Anno

Že v naslednjih urah so o incidentu v šoli poročali tako rekoč vsi mediji v državi. Se bodo profesorji morali bati dijakov? Je postalo nevarno hoditi v šolo? In predvsem: kaj se je zgodilo v glavi mladoletnika, da je tako kruto obračunal s priljubljeno profesorico? Pozneje so starši v zagovor povedali, da je bil fant v hudem stresu zaradi umirajoče babice, na katero je bil zelo navezan. Nikoli prej ni bil nasilen, nič ni kazalo na tako hud izbruh. Nihče mu ne bi pripisal, da bi zmogel narediti kaj tako nasilnega.

Dejanje mu je oprostila

Profesorica Franca di Blasio je ostala nekaj dni v bolnišnici, nato se je z zašito rano na levem licu vrnila v domačo oskrbo. Že v prvih izjavah, ko vse okoliščine še niso bile niti pojasnjene, se je zavzela za to, da mladoletnika ne bi kaznovali ter ga javno in medijsko linčali. Povedala je, da mu je dejanje odpustila in da mu želi, da bi premagal svoje težave.

Sprva je razmišljala, da bi prosila za premestitev, saj si ni predstavljala, da bi še kdaj lahko stopila v razred. A njen čut, kakršnega imajo le pravi pedagogi po duši in ne zgolj šolski uslužbenci, ji je narekoval, da premaga tudi občutek strahu, ki jo je od napada naprej spremljal vsak trenutek. Spat hodi s strahom in spominom na napad in zbudi se z isto mislijo, je povedala ob podelitvi naslova ženska leta. Odločila se je, da se vrne na staro šolo, k svojim dijakom, opravljati delo, ki jo veseli in izpolnjuje, ne glede na težko preizkušnjo.

Ko se je vrnila v razred, kjer se je zgodil napad, so jo dijaki navdušeno sprejeli in objeli. Profesorica je povedala, da se niso veliko pogovarjali o tem, kar se je zgodilo, saj je bilo treba zbrati pogum in iti naprej. Preizkušnja je bila težka za vse. Tudi dijaki so bili prizadeti. Poudarjali so, da njihove šole nikakor ne smejo ocenjevati po nasilnem dogodku.

Javnost je ocenila, da je Franca di Blasio pokazala pogum in predanost svojemu poklicu, ker se je vrnila v šolo, zato ji je z največ glasovi podelila naslov ženska leta. Takšnih pedagogov bi potrebovali več, so poudarili v obrazložitvi, še posebej v času, ko mladi niso obremenjeni le s šolskim delom, temveč, kar je mnogo huje, s pritiski vseh vrst glede prihodnosti, službe, tekmovalnosti in ocenjevanja. O nasilju je treba govoriti in ga preprečevati, da ne postane samoumevno.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.