Moja mama mi je pripovedovala, kako so jo izdali in jo poslali v lager šele v dneh po očetovi smrti, 87-letni češki Jud Lale pa je spregovoril kmalu po slovesu od svoje ljubljene Gite. Kar nekaj zelo priletnih ljudi te dni nastopa po medijih in opozarja, kako daleč lahko zapeljejo cele nacije slabe razmere in populisti, in ne skoparijo s podrobnostmi o peklu, ki so ga doživljali na zemlji, obdani z žico. Ampak zakaj šele zdaj, ko mladi niti ne vedo več, kdaj se je začela in končala druga svetovna vojna in da je prva sploh bila?

Preprost odgovor je pravzaprav na dlani. Preživeli so svoje občutke in izkušnje iz vojne potisnili v najgloblje kotičke podzavesti in spomina, da bi naredili prostor za upanje in lepšo prihodnost. Šele hude preizkušnje, kot je smrt bližnjega, so povzročile, da je mešanica potlačenih čustev in izkušenj planila na dan. Vsaj mama mi je tako razložila in iz njenih predsmrtnih blodenj sem pozneje razbrala, da mi gotovo ni povedala vsega. Je bil povsem odkrit Lale?

Na delo, da reši družino

tetovator knjiga
tetovator knjiga
Knjiga Tetovator iz Auschwitza (Hiša knjig, Založba KMŠ)

Knjiga Tetovator iz Auschwitza (Hiša knjig, Založba KMŠ) je nedavno izšla in je pripoved o 26-letnem slovaškem Judu Ludwigu Eisenbergu, klicali so ga Lale, ki se je v začetku leta 1942 odzval pozivu okupatorja, da mora vsaka družina poslati polnoletnega otroka na delo v Nemčijo. Čeprav bi bil »na vrsti« njegov starejši brat, si je Lale mislil, da je morda on pravi, da reši družino – bil je izobražen in je govoril nekaj jezikov, takšne gotovo potrebujejo. Ko pa so moške stlačili v živinske vagone tako na tesno, da niso mogli niti sesti in so brodili po lastnih izločkih, se mu je začelo svitati, da to ne bo običajno delo. Na smrt izmučeni moški so po dnevih mučenja pristali pred vrati »tovarne«, na kateri je cinično pisalo Delo osvobaja. Nobene prijaznosti, samo lajež psov, kričanje, puškina kopita in streljanje, če kdo ni takoj razumel, kaj bi radi. Diamanti in denar, ki jih je skrival, so končali na kupu zaplenjenih oblek. Kmalu je imel obrito glavo, črtasto pižamo in vtetovirano številko 32407. Pojma ni imel, da so medtem, ko je čakal v Pragi na transport, odpeljali njegove starše in ju ubili kmalu po prihodu v Aushwitz. Da je bila njegova žrtev zaman. A če je ne bi bilo, ne bi spoznal Gite.

Ljubezen v času smrti

Auschwitz ni bilo delovno, ampak uničevalno taborišče, dovolj zdravi taboriščniki pa seveda so delali – gradili so barake za nove stanovalce pa tudi krematorije. Kmalu po prihodu je Lale videl, kako so nabutali v s pločevinastimi ploščami zaščiten avtobus gole jetnike, s strešnega okna zlili nanje nekakšno kislino, potem se je avtobus nekaj časa sunkovito majal, in ko so potem odprli vrata, so trupla popadala ven kot sardine. Ni potreboval veliko časa za spoznanje, da življenje tam ni vredno nič. Nadrejeni so preganjali slabo voljo ali pa se zabavali tako, da so streljali jetnike kar tako, brez razloga. 

Lale je kmalu spoznal, da celo v tako grozljivih okoliščinah človečnost ne ponikne in darvinizem ne prevlada. Eden od sojetnikov ga je potegnil z mrliškega voza, namenjenega v krematorij, ker je imel tifus. Skrivali so ga v baraki, dokler ni ozdravel. In postarani tetovator Aron ga je potem izbral za svojega pomočnika, Lale ni vedel, zakaj je prav njega doletela ta sreča. V taborišču so bili namreč tudi privilegirani jetniki in on je poslej spadal mednje, imel je lastno sobo in dostop do boljše hrane. Nekaj časa je še trpel, ko je moral ljudem boleče vtiskati številke, ki so jih zaznamovale za vse življenje, potem je otopel. Dokler ni zagrabil za nežno roko temnookega dekleta, pri njej je še posebno močno občutil, da jo skruni. Poslej je mislil samo še o njej, iskal jo je povsod in jo tudi našel. V prostih urah so namreč imeli jetniki skupno dvorišče, kjer so postopali in iskali sončne žarke in stike z drugimi. Kmalu je ugotovil, da ji je ime Gita, ni pa hotela povedati priimka in naslova, rekla je, da bo molčala do takrat, ko bodo taborišče osvobodili. Ukradeni trenutki drobnih nežnosti so obema pomenili močan motiv, da bi preživela, čeprav je bilo za to bolj malo možnosti.

Mengele in drugi izmečki

Laletov učitelj tetoviranja je kmalu izginil neznano kam, zato si je izprosil pomočnika in s tem enega od fantov rešil naporne tlake. Ko so prišli novi tovori ljudi, sta pri mizi na dvorišču sprejemala listke s številkami in jih vtisnila na tresoče roke prestrašenih jetnikov. Zmeraj je tam naokoli poskakoval v belo haljo oblečeni Mengele, doktor smrt, kot so mu rekli, in si z zanimanjem in med požvižgavanjem ogledoval prišleke, jih suval, obračal glavo, gledal v usta in potem odločal, kam naj gredo, na levo ali desno – v smrt ali v začasno življenje. Posebno zanimive »primerke« je izbral za svoje poskuse – da ne bo pomote, z nečloveškimi poskusi so se ukvarjali tudi drugi nemški vrhunski zdravniki. Recimo ginekolog, ki da bo z injekcijo povzročil sterilizacijo Slovank. Taborišče (s podružnico v bližnjem Birkenauu, ki je bila štirikrat večja od Auschwitza) je bilo za Mengeleja in drugo zdravniško zalego brez etike in morale eno samo gojišče poskusnih zajcev. Mengeleja so še posebno zanimali dvojčki, ki so jih sistematično iskali po vseh okupiranih ozemljih, in ko so januarja 1945 Rusi osvobodili taborišče, so mislili, da vidijo dvojno, saj so naleteli na celo vrsto enakih otrok, ki jih Mengeleju še ni uspelo »obdelati«.

Mengele je večkrat sarkastično namignil Laletu, da bo enkrat vzel tudi njega. A za začetek je izginil Leon, in ko se je čez nekaj dni opotekaje vrnil, je stisnil skozi zobe, da mu je Mengele »odrezal jajca«.

Taboriščnice ne zanosijo

Lale je iz znanstva z Gito in njenimi prijateljicami napravil dober posel (ah, Judje pač, bo najbrž kdo vzdihnil). Delale so namreč v skladiščih z obleko in drugimi predmeti, ki so jih vzeli jetnikom, in tako so mimo nadzornikov lahko pritihotapile marsikaj, predvsem nakit in diamante. Lale je s temi dragocenostmi podkupoval nadzornike in ljudi, ko so delali v taborišču, pa niso bili jetniki, da je dobil več hrane, ki jo je delil s sotrpini, včasih je z odkupninami rešil koga pred smrtjo, predvsem pa si je na ta način priboril shajanje z Gito. Njena nadzornica se je zaradi pretihotapljene čokolade in klobas kar precej zredila.

Včasih sta se zaljubljenca za nekaj vročičnih trenutkov predala strasti, medtem ko je nadzornica mižala na obe očesi, in Laleta je skrbelo, kaj bo, če bo zanosila. Gita mu je smeje razložila, da nobena jetnica zaradi shiranosti ne more zanositi, ker nimajo menstruacije. Niti Cilka, ki je v nasprotju z drugimi imela lase, druge so bile namreč postrižene, ker je bila neprostovoljna ljubica zavaljenega esesovca. Prav ta je na njeno prošnjo rešil Laleta, ko so odkrili njegovo trgovino in je bil napoten v krematorij.

Ob tej zgodbi sem se spomnila na eno iz naših logov – v enem od taborišč sta se podobno kot Gita in Lale srečala Slovenka in Dalmatinec, ona s fakulteto, on nepismen. Ker je bil med privilegiranimi jetniki, bil je namreč spreten rokodelec, je dobil več hrane in jo je prinašal ljubljenemu dekletu. Po vojni sta se poročila, a ni imela kar osem let menstruacije, po desetih letih zakona je šele rodila otroka. Gita je rodila edinega sina šestnajst let po tistem, ko so se odprla vrata taborišča in so Nemci odgnali samo ženske, od daleč ji je uspelo zavpiti obupanemu Laletu, da se piše Furman.

Auschwitz izbruhne na dan

Tistega, ki pove preveč o knjigi, bi bralci z veseljem utopili v žlici vode, zato bom nehala pripovedovati zgodbo, ki se je očitno srečno končala. Lale, ki je po čudežu našel svojo Gito, se je po vojni z ženo po mnogih peripetijah izselil v Avstralijo, kjer je postal uspešen podjetnik. 

Ko je Gita leta 2003 umrla, je užaloščeni vdovec začutil strašno potrebo, da pove svetu svojo zgodbo in izbral je Hather Morris, ki se je preizkušala s pisanjem scenarijev. Temeljito jo je izprašal, ali je Judinja, in bil zadovoljen, ko je ugotovil, da ni. Ni hotel, da bi kdo vnašal v njegovo zgodbo še svojo prtljago. Tri leta sta se pogosto srečevala, včasih je bila njegova pripoved zaokrožena, včasih so se iskrili le utrinki, in ko je Lale leta 2006 umrl, je bila pripoved v obliki scenarija, ki je ležal v predalu dolgih dvanajst let. Potem ga je Heather predelala v roman, ki pa na nekaterih mestih še zmeraj spominja na scenarij. Pa nič hudega, saj nam v zgoščeni pripovedi o peklu na zemlji ne gre toliko za umetniški vtis, ampak za drobne utrinke naklonjenosti in človečnosti, ki so mogoči tudi v najbolj pozverinjenih okoliščinah.

Kaj pa naši?

Pred kratkim so v Ljubljani (lani pa v Mariboru) pred nekaterimi hišami, kjer so živele judovske družine, ki so končale v holokavstu, vgradili v pločnike tako imenovane spotikavce z njihovimi imeni. Gre za tlakovce, ki nekoliko štrlijo nad površino in s spotikanjem postanemo pozorni, kaj je na tleh. Nemški umetnik Gunter Demnig je že vzidal nešteto takšnih tlakovcev po Evropi in jih bo tudi še pri nas, gre za tako imenovani razpršeni spomenik žrtvam holokavsta. Dokler imajo ljudje imena, obstajajo.

V javnosti nekako velja, da pri nas Judov ni od leta 1515, ko so jih iz naših krajev izgnali predvsem zato, ker je bilo meščanstvo pri njih hudo zadolženo. Pa to ni res, Judje so bili, naši in tuji, predvsem jih je bilo veliko v Trstu, Gorici in Prekmurju. Mnogi so se spreobrnili v krščanstvo (a so okupatorji tudi te našli in poslali v uničevalna taborišča). V Auschwitzu je bilo med vojno 2342 Slovencev, 1331 se jih ni vrnilo. Med interniranci je bilo 394 slovenskih Judov, preživelo jih je le 23. Vseh 77 dolenjskih Romov je umrlo.

Tudi tisti Judje, ki so se po vojni vrnili (ne samo iz taborišč), večinoma niso imeli lepe usode. Ker so imeli praviloma nemške priimke, so jih obtoževali kolaboracije, pobrali so jim premoženje, večina se jih je izselila v Izrael, tisti, ki so ostali, pa so molčali, mnogi niti vedeli niso, da imajo judovske prednike. Ko so to izvedeli od bližnjih ali daljnih sorodnikov, pa tudi iz judovskih centrov iz sosednjih držav, so se nekateri znova organizirali. »Vedno sem čutila, da sem iz nekega drugega sveta,« mi je nekoč na kavi rekla igralka Polona Vetrih, ki je v judovski skupnosti aktivna in je tudi sodelovala pri polaganju tlakovcev. A o tem kdaj drugič, tema je obširna in zapletena, in kot je običajno za Slovence, ima to in drugo plat. Včasih pa celo tretjo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.