Feministični boj je za ženske, pa tudi moške, doslej izbojeval velike stvari. Ženske, ki so z uporom zanetile pariško komuno in oktobrsko revolucijo, so si v zadnjih dveh stoletjih priborile volilno pravico, pravico do dela, lastništva, kontracepcije in splava. Veliko vprašanj pa še vedno ostaja odprtih, ne samo v povezavi z neenakostjo žensk, ampak tudi moških. Postmoderni svet je oblikoval nove okvirje, znotraj katerih so se znašli ženske in moški, zato se feminizem danes srečuje z novimi izzivi. Kljub omenjenim uspehom se ženske še vedno srečujejo s številnimi težavami, zato le stežka govorimo o polni enakosti in enakopravnosti. Na eni strani na delovnih mestih, kjer se ustvarjajo veliki dobički, vodilne položaje večinoma zasedajo moški, po drugi strani pa so moški na področju starševstva manj opolnomočeni.

Vsi za to, da bo vsak imel enake možnosti!

FOTO1 aleksandra kanjuo mrcela
FDV
Aleksandra Kanjuo Mrčela poudarja, da gre pri feminističnem boju za boj za vse, tudi za pravice moških.

Znotraj feminističnega gibanja obstaja veliko struj, ki za dosego cilja izbirajo različna sredstva, a v splošnem cilji gibanja ostajajo isti. »Cilj je, da vsi živimo človeka dostojno življenja in da se vsakega ocenjuje po njegovih ali njenih sposobnostih, da vsak lahko opravi tisto delo, za katerega je najbolj usposobljen in lahko z njim največ da tudi družbi,« je povedala sociologinja, profesorica in raziskovalka na FDV Aleksandra Kanjuo Mrčela. Feminizem se torej bori, da bi imel vsak posameznik ali posameznica možnost dati največ od sebe, pri tem pa ne bi smel biti oviran s stereotipi in posploševanji. »Enakopravnost in enakost je treba urediti na družbeni ravni in ne prepuščati boju vsakega posameznika, saj je, ko si moraš izboriti nekatere stvari, to bistveno težje. Zaradi tega so se ženske emancipirale, ker so stopile skupaj. Zato delavci nekaj dosežejo, samo če stopijo skupaj,« meni predsednica Slovenskega sociološkega društva. Po zadnjih podatkih se pri nas razlike med spoloma na nekaterih področjih povečujejo.

(Ne)svobodna izbira poklicev kot izvor neenakosti

Kanjuo Mrčela pravi, da je izbira poklicev zagotovo eden izmed razlogov za nižji dohodek, a ob tem opozarja, da izbira ni vedno plod svobodne odločitve posameznika, četudi se tako navidezno zdi. »To, kar jaz izbiram, je družbeno pogojeno. Če živim v zelo seksistični družbi, je večja možnost, da izberem po spolu določene poklice. Več ljudi v manj seksistični družbi izbere nekaj drugega, dokazujejo raziskave.« Sociologinja tudi pojasnjuje, zakaj je prišlo do segregacije nekaterih poklicev. Šlo je namreč za način, kako ženskam omogočiti vstop na trg delovne sile. Delo, ki se je pred tem neplačano opravljalo doma, kot na primer varstvo otrok in skrb za bolne, se je preselilo v vrtce, domove za ostarele, menze, šole in kuhinje ter postalo ovrednoteno in plačano.

Postfeminizem kot neoliberalni projekt?

V Združenih državah Amerike, kjer boj za ženske pravice danes dobiva največ medijskega prostora, je mogoče opaziti poskuse individualizacije boja, na kar tudi opozarja profesorica s fakultete za družbene vede. »To je bistvo neoliberalnega projekta. Individualizacija, atomizacija med seboj nepovezanih posameznikov, ki se prepričajo, da so močni, kolikor so močni sami, in da ima vsak v tem tekmovanju na prostem trgu enake možnosti. To je ideologija, ki omogoča razbijanje vseh kolektivnih moči; žensk, delavcev, intelektualcev, novinarjev in tako naprej. S to ideologijo smo porinjeni v boj drug proti drugemu, in v tem smo zelo šibki. V tem posamezniki ne bomo nikoli pridobili,« meni Kanjuo Mrčela in dodaja, da ni upanja na zmago v boju posameznika proti sistemu. »Edini način, da sistem deluje za dobro posameznikov, je, da se skupaj zmenimo, kaj je najbolje za večino. Vseeno pa ne morem trditi, da odgovornost za razbijanje feminističnega gibanja povsem pripada postfeminizmu.«