Reforma cerkve

Prihajajo duhovnice?

Stane Mažgon/Zarja
8. 6. 2016, 10.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Cerkev potrebuje ženske v bogoslužju. V prihodnje bi lahko vodile tudi katerega od uradov v Vatikanu, je bil pred kratkim jasen in odločen papež Frančišek.

Še bolj kot vernike je z izjavo, tako je mogoče razumeti, presenetil cerkvene kroge. Sodeč po njegovi odločnosti, bodo ženske kmalu lahko poročale, krščevale in pridigale, le spovedovati se pri njih še ne bo mogoče.

Italijanski teolog Vito Mancuso: »Če se bo Cerkev odprla do žensk, bo nastalo nekaj čudovitega in velikega.«

Sodobni svet se mora spremeniti, saj je že skoraj pozabil na vrednote, usmiljenje in solidarnost, poudarja papež Frančišek ob vsakem nagovoru vernikov ali javnem nastopu. Obenem si prizadeva za prenovo Cerkve, ki jo vodi. Ta mora prav tako dobiti obliko in vsebino, primerno današnjemu času.

Eden od njegovih zadnjih načrtov v tej smeri je v Vatikanu povzročil pravi vihar. Papež Frančišek je 12. maja napovedal, da ustanavlja komisijo za proučitev diakonske vloge žensk v Cerkvi, in ob tem omenil, da so ženske v vlogi diakonov »možnost za današnji čas«.

Vatikanske ministrice

Papež Frančišek je še omenil, da bi lahko v prihodnje ženske vodile tudi katerega od uradov v Vatikanu. Tako je dejal med pogovorom z več kot 900 redovnicami z vsega sveta. Prav neposredna vprašanja skupine sester, namenjena papežu, zakaj jim ne omogoči opravljanja duhovniškega poklica, naj bi ga spodbudila k glasnemu razmišljanju, o katerem je nekaj dni pozneje govoril ves katoliški svet. »Cerkev potrebuje ženske in njihova stališča. Ne gre za feminizem,« je odločno pojasnil, »temveč za skupno odgovornost in pravico vseh, ki so krščeni, moških in žensk.«

Ob Jezusu so bile tudi ženske

Ob papeževih napovedih se je razdelilo predvsem mnenje duhovnikov. Papežev predlog je komentiral italijanski teolog Vito Mancuso in ga označil za eno najpomembnejših papeževih dejanj. Končno se lahko zgodi, da bodo lepe besede dosedanjih papežev o ženskah dobile konkretno vrednost, zgodovinsko in institucionalno. Oba prejšnja papeža sta sicer govorila o pomenu žensk za cerkev, o njeni karizmi, a je pri tem tudi ostalo.

Mancuso je omenil zgodovinske vire, po katerih so bile ob Jezusu in apostolih ves čas tudi ženske. V evangeliju po Luki je v osmem poglavju opisanih več žensk ob Jezusu, od Marije Magdalene do Ivane in Suzane. Teza nekaterih zgodovinarjev je, da je bilo poleg 12 apostolov ob njih tudi 12 njihovih žena. Pismo Rimljanom izvorno v 16. poglavju govori o diakonicah, to so pozneje prevedli v moški spol, torej diakone. Odprtost do žensk je primerna in ustrezna, meni teolog, ter izhaja iz preteklosti in je zvesta virom. Če se bo Cerkev odprla do žensk, poudarja, bo nastalo nekaj čudovitega in velikega.

Obredno umivanje nog ženskam

Iz zgodovine v sedanjost: znan je papežev boj proti klerikalizmu. S pomočjo žensk bi izkoreninil to slabost sedanje Cerkve, ki se je dobro zaveda in se z njo najbrž spopada na vseh ravneh, tako kot se države borijo z birokracijo in korupcijo. Papež vidi v vlogi žensk priložnost za razdelitev »upravljanja od klera«, kot je omenil eden od vatikanskih duhovnikov.

Prvi korak k vključevanju žensk v cerkveno obredje je papež pravzaprav že naredil. Leta 2013 je določil, da so lahko tudi ženske vključene v velikonočno umivanje nog na veliki četrtek. V zaporu Casal del Marmo v Rimu je takrat tudi sam umil noge dvema ženskama, eni katoličanki in eni muslimanki. Letos so prvič v cerkveni zgodovini tak obred opravili v milanski katedrali.

Papežev korak naprej

Papež zagotovo razmišlja o vključevanju žensk v duhovniško življenje. In zagotovo se zaveda, da se bo soočil s cerkveno hierarhijo, ki si takšnih sprememb niti ne predstavlja. Naletele bodo na oster odziv v vatikanski kuriji, ki je že zdaj pretresena zaradi njegovih dejanj in razmišljanj, kakršnih niso pričakovali. Rimskokatoliška vera je ostala edina večja skupnost na svetu, ki se vsaj na Zahodu zapira pred takšno odločitvijo.

V vsakem primeru pa je vse v strogi cerkveni hierarhiji tudi tokrat odvisno od papeža. Za odločitev o ženski diakonski vlogi je nujno potreben poseben papeški dokument. Mnogi verjamejo, da ga bo papež Frančišek podpisal še v času svojega pontifikata. 

V prihodnje bi lahko bile tudi ženske posvečene v te vrste cerkveno službo, lahko bi krščevale, poročale in pridigale v cerkvi, za kar pa ne bi potrebovale zakramenta posvečenja. 

Papež vedno znova pripravi presenečenje 

Papeževe napovedi so bile celo v Vatikanu sprejete s presenečenjem. Mnogi dostojanstveniki so previdni: počakajmo, pa bomo videli, odgovarjajo na vprašanja tistih, ki želijo vedeti več o napovedanih in nepričakovanih spremembah. Že to potrjuje, da so bili občutki med duhovniki mešani.

Vse skupaj vzbuja vtis, da so se cerkveni možje znašli pred novim presenečenjem, ki jim ga je pripravil papež. Ne vedo natančno, kaj odgovoriti, kako reagirati. Čas bo pokazal pravi pomen papeževih izjav, poudarjajo v svojih odgovorih.

Mačizem v Cerkvi

Manj presenečeni so papeževi zavezniki iz latinskega sveta. Bergoglio se je še kot nadškof v Buenos Airesu vedno zanimal in skrbel za vlogo ženske v Cerkvi, ki je prevečkrat odrinjena na stran ali podcenjena. Želja, da bi ženskam dodelil večjo vlogo v Cerkvi, je opazna že od začetka njegovega pontifikata. O tem je govoril na svojem potovanju v Brazilijo. Leta 2013 je v intervjuju za jezuitski časopis La Civilta' catolica velik del odgovorov posvetil tej temi. Takrat je dejal, da je nujno odpreti prostor za izrazitejšo prisotnost žensk v Cerkvi. Uporabil je izraz mačizem, ki naj bi tudi v cerkvenih krogih deloval kot ideologija proti ženskam. »Cerkev ne more obiti žensk in njihova prisotnost je nujna tudi v prostoru, kjer se sprejemajo pomembne odločitve. Prav to je izziv za današnji čas.«

Premagati bo treba odpor

Papež o tem veliko razmišlja še iz časa, ko se je soočal z največjo odrinjenostjo žensk iz družbe. Priznal je, da se je o zgodovinski vlogi žensk v prvem obdobju krščanstva pred leti pogovarjal s cenjenim profesorjem teologije in iskal odgovore pri izviru, v zgodovini krščanstva. V cerkvenih vrstah bo odpor do papeževih predlogov zagotovo zelo velik in mnogi že zdaj poudarjajo, da so spremembe nepotrebne. Neki duhovnik iz Rima je za časopis Il Corriere della Sera pripomnil, da so protestanti s svojo odprtostjo do ženskih duhovnic dosegli predvsem to, da so »njihove cerkve bolj prazne od naših. Poleg tega bi takšne odločitve bile v nasprotju z dosedanjo usmeritvijo Katoliške cerkve in njenim odnosom do drugih ver.«

Kakšno vlogo ima diakon

Diakonsko delo je usmerjeno v pomoč duhovniškemu in škofovskemu delu, tako kot je to bilo že v obdobju apostolov, o čemer govorijo njihova pisma. Danes lahko diakoni krstijo otroke, posvetijo zakonsko zvezo, pridigajo in vodijo pogrebne obrede, torej so lahko duhovnikom v veliko pomoč pri bogoslužju. Vendar ne morejo maševati, maziliti umirajočih ali opravljati spovedi. Še ena pomembna razlika med duhovniki in diakoni: » Diakoni lahko postanejo tudi poročeni moški. Stalni diakon večinoma opravlja svojo civilno službo in le malo jih je polno zaposlenih v cerkveni službi. Tako dela diakon z ljudmi, ki so pogosto neverni, in daje krščanski zgled. Večina stalnih diakonov je poročenih in imajo svoje družine. Zaradi svojega položaja večkrat lažje kot župnik pridejo v stik z družinami, ki so oddaljene od Cerkve. Zaradi zakonskega stanu se tudi lažje vključujejo v družinsko in zakonsko pastoralo. V svetu je preko 30.000 stalnih diakonov, v Sloveniji od tega le 14.« (vir: Center za duhovne poklice)

Anglikanska cerkev že imenuje tudi škofinje

Leta 2014 je Anglikanska cerkev dobila prvo škofinjo. To je postala Libby Lane iz Stockporta. Je poročena, tudi njen mož je duhovnik.

Vrhovna poglavarka Anglikanske cerkve je kraljica Elizabeta. Cerkev so od njene ustanovitve do posvetitve Laneove vodili le moški, čeprav so ženske že več kot 20 let, od leta 1994, lahko duhovnice.

V Angliji je v duhovniškem poklicu danes že tretjina žensk. Anglikanska cerkev drugod po svetu, na primer v Kanadi, ZDA in Južni Afriki, že ima škofinje. Cerkveni zakon jim dovoljuje opravljanje tega poklica tudi na Škotskem, v Walesu in na Severnem Irskem, a tam tega mesta še ni zasedla nobena ženska.

O zgodovinski odločitvi so po dolgi razpravi glasovali na teološki univerzi v Yorku. Izvolitev Libbyjeve so takrat imenovali za najpomembnejšo spremembo v britanski Anglikanski cerkvi po dvajset letih, odkar so začeli ženske posvečevati v duhovnice. »Brez pretiravanja lahko povem, da bo posvetitev žensk v škofinje spremenila Cerkev, pa tudi družbo, saj pomeni korak bliže k spoznanju, da so tudi ženske zares enakovredne moškim tako na duhovni ravni kot pri opravljanju vodstvenih funkcij v družbi,« je takrat dejala June Osborne, dekanka v Salisburyju. (vir: BBC)