Novice Svet24

S tem se je začel njegov vzpon na absolutno oblast, posledica katerega je bila druga svetovna vojna in smrt kakih 60 milijonov ljudi. "Sedaj pa, moji gospodje, z Bogom naprej," je 30. januarja 1933 pozval predsednik weimarske republike, ki je bila posledica prve svetovne vojne, Paul von Hindenburg, potem ko je po večmesečnem političnem pokru vodji Nacionalsocialistične delavske stranke (NSDAP) poveril oblikovanje vlade. Hindenbrug, 85-letni general iz prve svetovne vojne, je sicer le malo pred to odločitvijo vztrajal, da Hitlerja ne bo spustil v vlado.

Hitlerjeva NSDAP je dolgo veljala za krdelo fanatikov, njihove do Judov in komunistov sovražne parole in gonja proti sistemu pa sprva niso naletele na odobravanje. Stranka je tako leta 1923 v Münchnu zaman poskušala izvesti državni udar, na volitvah leta 1928 pa je zbrala zgolj 2,6 odstotka glasov.

A gospodarska kriza in krhek politični ustroj weimarske republike sta šla nacionalsocialistom vedno bolj na roke. Brezposelnost je leta 1932 dosegla 30 odstotkov, padala je ena vlada za drugo. V 14 letih prve nemške republike se je zamenjalo kar 20 vlad.

Delavski razred je bil razcepljen med socialdemokrate in komuniste, srednji razred negotov, plemstvo pa se je predajalo avtoritarnim hrepenenjem. Pozno združena nacija je bila tako republika brez republikancev, ocenjuje nemška tiskovna agencija dpa.

Kot ob tem poudarja publicist Sebastian Haffner, bi bilo zmotno misliti, da je weimarska republika propadla zaradi Hitlerja. "Propadala je že, ko je Hitler resno stopil na prizorišče." Zgodovinar Michael Wildt pa ocenjuje, da se je nacionalsocializem navezal na takrat močno razširjeno hrepenenje Nemcev.

Velika priložnost za Hitlerja je prišla leta 1930, ko je NSDAP na septembrskih volitvah v reichstag dobila 18,3 odstotka oz. kakih 6,4 milijona glasov. Na volitvah julija 1932 pa je NSDAP to število še podvojila. Novembra istega leta je nato doživela udarec, saj je ostala brez občutnega števila glasov, njene nasilne jurišne enote SA pa so izgubljale privržence.

Vrh nacistov se je zbal, da mu bo priložnost za naskok na oblast spolzela iz rok. Hitlerjev glavni agitator Joseph Goebbels je takrat v svoj dnevnik zapisal, da je skrajni čas za prevzem oblasti. To je Hitlerju ob podpori velikih kapitalistov v nekaj mesecih tudi uspelo.

Kapital, ki mu je pripadal tudi nekdanji kancler Franz von Papen, je sicer skušal "uokviriti" nacionalsocialiste v vlado po svojem okusu, a je Hitler vztrajal, da je podporo NSDAP mogoče dobiti le, če bo sam zasedel kanclerski stolček.

Posledica tega je bila, da je predsednik vlade Kurt von Schleicher 28. januarja odstopil, dva dni zatem pa je kanclerski stolček zasedel Hitler. Kot je kasneje razkril Papen, so skušali Hitlerja "potisniti v kot, dokler ne bi zacvilil", a so se ušteli.

Hitler se je na kanclerskem stolčku hitro lotil posla, a je na začetku skušal ohraniti vsaj videz zakonitosti. Februarja 1933 so odpravili državljanske pravice, marca je odvzel pristojnosti reichstagu, aprila poenotil zvezne dežele. Dan po 1. maju je prepovedal sindikate, medtem ko je preganjanje Judov teklo že dalj časa.

Politične nasprotnike, to je komuniste in socialdemokrate, umetnike in intelektualce, je dal Hitler za zapahe oz. v koncentracijska taborišča, kamor so nato pošiljali tudi homoseksualce. Uvajal je vse bolj krvavo diktaturo, posledica česar je bil tudi izstop Nemčije iz Društva narodov jeseni 1933.

S Hindenburgovo smrtjo avgusta 1934 si je Hitler prilastil tudi predsedniški položaj oz. združil vlogo kanclerja in predsednika ter postal vrhovni poveljnik oboroženih sil in državni poglavar - "Führer".

V samo letu dni po 30. januarju 1933 je tako Hitlerju uspelo zacementirati diktaturo in si utreti pot do absolutne oblasti. Njegova strahovlada je trajala vse do konca druge svetovne vojne, ki jo je sprožil in je terjala na milijone smrtnih žrtev.