Intervju s profesorjem Dejanom Verčičem

Vladajoča stranka je preprosto skopirala Janšev trik

Ivan Puc
10. 6. 2023, 07.30
Deli članek:

Ob stotih dneh vlade smo se obrnili na prof. dr. Dejana Verčiča, eksperta za strateško komuniciranje. Zaustavitev padca priljubljenosti vladi pripisuje ideološki stabilizaciji. »Ne bi še mogli govoriti o vsebinski podpori vladi. Problem te oblasti ni komunikacijski, sklicevanje na komuniciranje je le izgovor za pomanjkanje delovanja,« je prepričan Verčič. Za Anžeta Logarja ne ve, kakšni so njegovi pravi in končni nameni, če pa bi kdo deradikaliziral slovensko desnico, jo povezal, bi to v politični prostor vneslo tektonske spremembe.

Primož Lavre
Dejan Verčič

Vlada je v prvem letu … Kakšna je vaša prva asociacija?

Na strip Alan Ford. Tisti, ki smo dovolj stari, da smo ga brali, ne moremo spregledati, da se Gibanje Svoboda preoblikuje v Stranko Resnice. »Mi ničesar ne obljubljamo in obljubljeno tudi izpolnimo.«

Preletel sem vašo zadnjo knjigo Komunikacijska odličnost, podpisali ste jo še z nekaj drugimi evropsko znanimi profesorji strateškega komuniciranja in odnosov z javnostmi. Pri devetih zapovedi ste ostali … Ali jih ni deset?

Ustavili smo se pri devetih, nismo si drznili tako daleč.

Katera kršena zapoved bi utegnila biti usodna za vlado?

Dve se mi zdita pomembni. Prva je reflektivnost: sposobnost izstopiti iz svojega položaja in kolikor je mogoče z očmi drugih pogledati na to, kaj v resnici počneš in dosegaš. Vlada je konec koncev tukaj zato, da služi ljudstvu, zato mora čutiti in razumeti, kako videti z njegovega mesta. Kaj se je zares izboljšalo za ljudi? Davki? Prihodki? Zdravstvo? Vera in želja po uspehu sta neprimerno večji od zmožnosti, ki jih v tem trenutku izkazuje vlada. Na eni strani to povzroča nezadovoljstvo med ljudmi in na drugi frustracijo v vladnih krogih. Ta napetost s časom celo narašča. Malo skromnosti in ponižnosti namesto hvalisanja bi morda pomagali vladi pri lovljenju stika z družbo. Zazdaj se zdi, da sta vlada in družba mimobežnici.

Vladi poleg refleksije manjka strateški premislek o tem, kaj bi želela doseči. Na začetku so razglašali, da želijo spremeniti skoraj vse, število napovedanih reform je bilo neskončno. Zdelo se je, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Vendar nobena vlada ni sposobna naenkrat peljati petnajst reform, za kaj takšnega bi bila potrebna revolucionarna prisila. Končni rezultat neskončne množice napovedanih reform pa je danes ta, da niso resno zastavili niti ene. Vse manj ljudi pričakuje, da jim bo uspelo katero izmed njih zares spraviti pod streho. Če bi si zastavili le nekaj ciljev in poiskali realne poti do njih, bi bili bolj uspešni.

Kvaliteta oziroma učinkovitost upravljanja države je najprej odvisna od predsednika vlade. Pri nas toliko bolj, ker premier Robert Golob nima prave stranke …

Kar je problem novoustoličenih voditeljev novonastalih strank, ki so dobivale zadnjih nekaj volitev. Po zmagi si predstavljajo, da kot partizani prihajajo iz gozda, pripada jim vsa država, ni jim treba sodelovati z nikomer, vso pamet in znanje imajo sami. Začelo se je z Cerarjem, nadaljevalo s Šarcem in zdaj z Golobom. Za izvedbo resnih reform bi Robert Golob potreboval stranko s široko družbeno, gospodarsko in politično bazo, ki bi mu zagotavljala legitimnost za uvajanje sprememb. Če se umešča levo od sredine, mora delati za to, da vse, kar je levo od sredine, pripelje k sebi. Spomnimo pa se, kako je že v prvih dneh vladanja dal na eno stran klofuto Milanu Kučanu, na drugo stran Gregorju Golobiču, kako zviška in zaničljivo je govoril o slovenskih menedžerjih in podobno. Tako je že na začetku požagal precej vej, na katerih bi se obdržal ali se z njihovo pomočjo celo vzpel višje. To ga kar precej tepe še danes.

Biti politik preprosto ni isto kot biti menedžer?

Politik mora znati graditi svojo bazo – kakršnakoli že je. Naši novonastali politiki tega ne spoznajo dovolj zgodaj. O tem razmišljajo, ko jim gre za nohte in ko so že skorajda na izhodnih vratih. Smo država z zelo kratko tradicijo parlamentarne demokracije – v teh tridesetih letih očitno nismo izoblikoval dovolj širokega političnega razreda, ki bi obvladal tehnologijo vladanja. Pri privatizaciji se je sicer dogajalo tudi kaj preveč neokusnega, a vseeno, razmeroma dobro nam je uspelo izpeljati gospodarsko tranzicijo, sploh zamenjavo jugoslovanskega trga z zahodnimi trgi. Politična tranzicija se nam ni ravno posrečila.

Primož Lavre
Dejan Verčič

V kakšnem smislu? Kaj pogrešate?

Aktualni predsednik vlade je, kakršen je, če pa bi se vprašali po alternativi, bi se zataknilo. Edina alternativa, ki v tem trenutku obstaja, je pred dobrim letom izgubila volitve – prav zdajšnji predsednik vlade jo je na parlamentarnih volitvah premočno premagal. Ni videti dovolj igralcev, da bi lahko danes sestavili še kakšno vlado. Ves čas imamo za vladanje na voljo eno in pol politične ekipe. Težko je doseči ravnotežje, ko bi se, kar bi bilo edino normalno, na oblasti menjavali zmerni levica in desnica.

Anže Logar pripoveduje, da se je pred leti odločil vstopiti v politiko, ker se ni sprijaznil s tistimi, ki so pravili, da pri nas premoremo le eno in pol vladno ekipo – ekipo LDS, seveda.

Mu rad verjamem. Lahko se dokaže in sestavi dovolj široko desnosredinsko gibanje kot alternativo levosredinskim vladam. Programsko je NSI dobra alternativa, a svojega programa ne zmore uresničiti z volilnimi glasovi. Izvedbeno je na desnici še vedno samo Janez Janša sposoben sestaviti učinkovito vlado.

Ostaniva še pri premierju Golobu. Nedolgo je govoril, da je stanje v zdravstvu slabše, kot si kdorkoli misli, pred dnevi pa je bil poln optimizma. Slednje ljudje raje slišijo?

Vsi imamo raje dobro vesti, seveda, a stanje v zdravstvu je slabše kot pred leti. Zazdaj se ne nakazuje niti ena resna zdravstvena reforma. Podržavljenje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja gotovo ni reforma, čakalne vrste se daljšajo, nezadovoljstvo v zdravniških krogih narašča, ljudje obupujejo, ker ne vedo, kaj vse se bo iz tega izcimilo. V vladi pravijo, da želijo preprečiti popolni zlom javnega zdravstvenega sistema, konča pa se lahko tako, da bo več privatizacije celo rešitev in ne problem.

Precej črnogledo. Pisatelj Lojze Kraigher je dejal, da je v politiki pesimizem zločin.

Se strinjam. Ko se v politiki naseli pesimizem, običajno napoveduje črno prihodnost. Vemo, kako smo jo doživeli v Evropi in tudi pri nas. Prav zato je pomembno imeti v politiki pozitivna vizijo prihodnosti, da je ljudje ne pričakujejo s strahom; nenazadnje so zanjo pripravljeni tudi kaj žrtvovati. Tega, žal, v tem trenutku ni, ni niti minimalnega soglasja o tem, kaj napraviti s Slovenijo; ob tem, da živimo v neverjetno prelomnih časih. Tehnološke in geopolitične spremembe so večje od česarkoli, kar smo videli v zadnjih dvesto ali tristo letih. Smo na podobni prelomnici kot pri prehodu iz srednjega v novi vek – spreminja se dobesedno vse.

Občutju negotovosti in strahu se je težko izogniti.

Da, nihče ne ve, kaj bo v resnici prinesla umetna inteligenca in kako se bodo velike sile zares razporedile. Bo prišlo do resnega konflikta med ZDA in Kitajsko, kako se bo postavila Indija – vsega tega v resnici ne vemo. Le upamo lahko, da bo prišlo do ravnotežja, ki bo omogočalo miren razvoj sveta. Da vsega, kar je vezano na podnebne in okoljske spremembe, niti ne omenjam. Pomlad je trajala le prejšnjo nedeljo –- eno uro in pol, od 10. do 11. ure in 30 minut. In zdaj smo že v poletju. Iz štiriletnih časov Slovenija prehaja le še v zimo in poletje, kar prinaša ujme, poplave, nevihte, celo tornade, ki jih nismo poznali. Ljudje preprosto potrebujemo voditelje, ki bi nam v teh nesrečah in skrbeh znali priklicati upanje, da bodo naši otroci vendarle živeli bolje kot mi sami, kar že od nekdaj velja za temeljno merilo razvoja človeštva. A zgodi se lahko prav to, da bodo naši otroci živeli slabše – tako zaradi uničene narave kot zaradi politike in tehnologije.

Primož Lavre
Dejan Verčič

Komu naložiti to voditeljstvo? Tudi naš predsednik vlade je zasut z operativnim delom.

Pri odločanju na vrhovih je vedno tako, da mora biti človek sposoben sprejemati kratkoročne, povsem oportunistične odločitve, vendar znotraj okvira dolgoročnega strateškega pogleda. Zato obstajajo ideologije, zato se delajo strategije – ko se je treba na kaj hitro odzvati, vendarle ne narediti nekaj, s čimer bi šel v povsem napačno smer. Naš glavni problem ostaja, da nismo sposobni narediti preskoka iz 20. v 21. stoletje. Poglejmo način, s katerim je vladajoča stranka stabilizirala javnomnenjsko podporo: v veliki meri to lahko pripišemo regresiji na vprašanja partizanov in domobrancev, na delitev med rdeče in črne. Dolgoročneje je takšno reševanje iz težav lahko celo pogubno.

So to naredili načrtno?

Da. Šlo je za temeljit premislek, kako zaustaviti upadanje javne podpore. Preprosto skopirali so Janšev trik. Janez Janša potrebuje konsolidacijo svojih podpornikov, navije ideološke megafone do maksimuma. Enako zdaj počne vladajoča koalicija in s klasičnimi ideološkimi temami strnjuje vrste, volivci pa bodo medtem spregledali, kaj se v resnici dogaja z reformami, ki so jih z velikim pompom napovedali in malo bolj potihoma pozabili nanje.

Nekateri ugotavljajo, da je javnomnenjsko okrevanje vlade posledica bolj premišljenega, zadržanega, stvarnega in manj arogantnega komuniciranja predsednika vlade.

Tako hitro izgubljanje podpore konec lanskega leta jih je kar pretreslo. Iskreno verjamejo, da so naklonjeni nevladnim organizacijam oziroma civilni družbi, ki jim je pomagali dokopati se do oblasti. Zato težko razumejo, kako to, da je tudi njihova civilna družba občasno kritična do njih, zakaj so ljudje v resnici nezadovoljni. Gotovo je v tem smislu prišlo do spoznanja, da velja nekoliko zmanjšati samoljubje in samopašnost, ki sta bili tako izraziti v prvih mesecih vladanja. Tudi od tod naziv sončnega kralja za predsednika vlade.

Bi lahko rekli, da je prišlo do spremembe v komunikacijski strategiji vlade?

Zazdaj je prišlo le do ideološke stabilizacije. Ne bi še mogli govoriti o vsebinski podpori vladi. Problem te oblasti ni komunikacijski, sklicevanje na komuniciranje je le izgovor za pomanjkanje delovanja. »Nas ne razumejo.« »Manj bomo obljubljali.« Itn. Težava ni v besedah, temveč v dejanjih: vlada premalo dela, tisto, kar vendarle počne, pa mnoge kar resno skrbi. Ustalitev javnomnenjska podpore je le začasna, če ne bo prišlo do vsebinskih premikov. Ne vidim možnosti, da bi vlada ostala na teh ratingih brez rekonstrukcije in ne da bi prišli na dan z resnimi premisleki in ukrepi, ki bi ljudem dali občutek, da ti tam gori vedo, kaj delajo. Vlada potrebuje operativni program dela, konec koncev smo se tudi državljani v zadnjih tridesetih letih navadili na minimalno higieno političnega delovanja, kot je na primer objavljen normativni program dela vlade, ki državljanom omogoča spremljanje vladnega dela.

Koordinator Levice in podpredsednik vlade Luka Mesec pravi, da so bili vladni reformni vrhovi na Brdu napaka. Kaj je šlo narobe?

Koalicijski vrhovi so bili neuspešen poskus nadaljevanja predvolilnega srečevanja med nevladnimi organizacijami in prihajajočimi politiki.

Pred državnim zborom?

Tako. Tam so javno debatirali in obljubljali, kaj vse bodo naredili. Tak javni način dela, v katerega verjetno celo iskreno verjamejo, so skušali prenesti v strateške svete in koalicijska srečanje na Brdu. Videti je všečno, dejansko pa je vladi onemogočilo pripravo programa. Da se vlada dogovori, kaj bo delala, kakšne se njene prioritete in kako naj to izpeljejo, morajo tisti, ki vedo, kaj delajo, sesti za zaprtimi vrati, se dobiti z verodostojnimi strokovnjaki, ki ne bodo na televizijah razlagali, kaj bi radi dosegli, ampak bodo svetovali po svojem najboljšem znanju in vesti. Čeprav se s tem, kar želiš narediti, nekateri ne strinjajo, greš vendarle naprej. Predsednik vlade pa je v nekem trenutku celo prostodušno dejal, da reform, če se jih ljudje ne želijo, pač ne bodo delali. Politiki, ki delajo le tisto, kar ima vnaprejšnjo podporo javnega mnenja, v resnici niso voditelji. Naloga voditeljev je ljudi potegniti za seboj. Nekatere stvari se morajo v Sloveniji spremeniti, pa čeprav nas bo najprej vse skupaj bolelo. Nista, denimo, mogoči zdravstvena ali pokojninska reforma, ki bi ne boleli. Večina reform boli – zato tudi imajo tak poseben položaj. Nihče ni vesel, če bo moral delati dve leti dlje, kot delamo danes.

Morda vi in jaz …

No, našel bi se še kdo. Naloga politika je, da vsakič znova zagotavlja javno in parlamentarno podporo, da se reforme lahko uresničujejo. Namesto javnih strateških svetov in koalicijskih vrhov je dosti bolj pomembno, da se dobro zmenijo, kaj želijo narediti – narediti pa ne morejo pol tega, kar so obljubljali – kaj so tiste dve ali tri prioritete, ki jih vlada lahko izpelje. Marsikaj se šele čez čas in za nazaj pokaže, zakaj je bilo storjeno. Če vnaprej razglašaš, kaj vse boš napravil, je malo verjetno, da ti bo uspelo, ker opoziciji in vsem tistim, ki bi izgubljali v reformnih prizadevanjih, vnaprej razlagaš, kje ti lahko podstavijo nogo. Popolna transparentnost ni mogoča. Tako smo ljudje narejeni, lobanjo imamo okoli svojih možganov, da nihče ne vidi, kaj mislimo. Kdor vsem pripoveduje, kaj si o njih misli, ali vnaprej pove, kaj vse bo napravil – tak človek običajno v zahodni civilizaciji konča v norišnici.

Primož Lavre
Dejan Verčič

Paradoksalno zvene premierjeve besede: pri rezultatih smo boljši kot pri napovedih. Navadno velja obratno: boljši smo pri napovedih, slabši pri rezultatih oziroma izvedbi.

Večina nas teh rezultatov še nikjer ne vidi.

Nekaj časa še imajo.

Imajo. A če rezultatov ne vidimo ali ne čutimo, to še niso rezultati. Po rezultatih je cesar gol.

Potrebna je izvedbena kompetenca, če uporabim izraz iz vaše knjige Komunikacijska odličnost.

Absolutno. Zabavno je bilo opazovati začasen zaključek davčne reforme. Začeli so z ambicioznimi napovedmi sprememb, nazadnje pa je moral zapustiti vlado in prevzeti odgovornost državni sekretar, eden večjih strokovnjakov za davčni sistem, verjetno edini v vladi, ki je vedel, kako bika zagrabiti za roge. Pomenljivo je, da ga sploh niso nadomestili. Ministrstvo za finance in vlada sta brez državnega sekretarja, pristojnega za tako pomembno področje, kot so davki. Ambicioznih davčnih sprememb si v takšnih razmerah ne morem predstavljati.

Treba bo napolniti proračunsko malho, zagotoviti davčne vire.

Ekonomiste boli glava. Vlada z vrsto potez pripravlja povečano potrebo po davčnih prihodkih, prihodnje leto nas spet čakajo maastrichtska merila, kar pomeni, da bo treba proračunski primanjkljaj oklestiti na največ tri odstotke, nihče pa se s tem ne ukvarja na prihodkovni strani proračuna, na odhodkovni pa delijo sladoled. Ne poznam nikogar, ki bi verjel, da vlada ve, kaj počne na področju davkov. Podobno kot pri zdravstvu. Le z začudenjem lahko spremljamo vsakokratne nove zamisli.

Kako bi ocenili delo vladnega »oddelka« za komuniciranje?

Vladno komuniciranje smo v zadnjih letih razstavili na prafaktorje in ga spolitizirali. Predvideno je bilo, tudi v aktih je še tako, da bi del vladnega komuniciranja, ki izhaja iz državne uprave in ga tvorijo poklicni komunikatorji na čelu z direktorjem vladnega urada za komuniciranje, moral ostati na položajih ne glede na menjavanje vlad. Na nedavni letni konferenci slovenskega društva za odnose z javnostmi v Portorožu je kot gost nastopil Alex Aiken, ki v Veliki Britaniji že deset let vodi vladno komuniciranje. Preživel je že šest vlad, kar je pri nas nezamisljivo. Tudi pri nas je zamišljeno tako, da komuniciranje države sloni na poklicnih komunikatorjih, ki so državni uradniki in katerim je komuniciranje poklicna kariera. Ob teh pa se začasno zaposlijo na tako imenovano zaupanje tudi politično imenovani svetovalci za odnose z javnostmi, ki skrbijo za predsednika vlade in ministre. Ti bi morali z njimi priti in tudi oditi, a kot vemo, vsaki odhajajoči vladi uspe pol teh ljudi namestiti v državno upravo. Velik del komunikacijskega sistema države je zato tudi precej bolj strankarsko kontaminiran, kot bi mi moral biti. Govorec vlade bi moral sedeti v kabinetu predsednika vlade in zagovarjati vladno politiko. Skratka: pri nas ne ločimo med komuniciranjem države v smislu državne uprave (kar mora delovati ne glede na to, katera vlada je na oblasti) in med političnimi komunikatorji vsakokratne vlade. V takšnih razmerah je težko doseči profesionalno komuniciranje, to je verodostojno, zanesljivo, pravočasno, odkrito, kar pri politikih vzbuja napačna pričakovanja.

Sprašujete o vladnem »oddelku« za komuniciranje. Politiki si domišljajo, da je njihova priljubljenost odvisna od prikazovanja v medijih. Kot vemo, je mnogo politikov na visokih mestih lestvic priljubljenosti, čeprav jih kaj dosti ne zaznamo, denimo različni komisarji v Evropski komisiji ali evropski poslanci. Kot rečeno, problem te vlade ni v komuniciranju, temveč v delovanju. Delovanje samo je tisto, ki napačno komunicira. Ne bi se bilo treba ukvarjati s formo, če bi vsebina izražala njihove dosežke.

Samo dobro organizirana stranka bi lahko vladi dala vonj, barvo in okus, kot bi se izrazil eden od vladnih poslancev.

Ko je Janez Drnovšek prihajal iz Beograda in bil kandidat za visok položaj v slovenski politiki, sem nekajkrat na to temo sedel z njim. Kar precej časa si je vzel za premislek, ali naj naredi svojo stranko ali pa naj prevzame LDS. Kako bom vladal, sam na morem, se je spraševal. Pri nas podcenjujemo pomembnost strank za normalno delovanje države. Stranke šolajo politike, političnega razmišljanja in nastopanja se je trebe šele izučiti. Mnogi bolj ali manj smešni prizori delovanja te vlade oziroma koalicije so bili zaradi odsotnosti elementarnih izkušenj glede obnašanja v politiki, vedenja, kaj je še sprejemljivo. Kot vemo, je program Gibanja Svobode nastal čez noč za potrebe volilne kampanje kot avtorsko delo ene od ministric te vlade. Nikoli ni bil resno pretresen kot nekaj, kar bi bilo mogoče uporabiti za uresničevanje vladnih politik. Stranka ima nenazadnje nalogo pomagati ljudem, ki pridejo v vlado, jim ponuditi kadrovski bazen, iz katerega je mogoče potegniti ljudi, ki so se za prevzemanje odgovornih nalog pripravljali in usposabljali. Tako pa smo priča temu, da so ljudje iz nekdanjega podjetja predsednika vlade zasedli celo vrsto ključnih položajev – tako v državi kot stranki. Druga mesta pa so zapolnili takšni ali drugačni osebni prijatelji. Vsebinsko gledano je zato ta vlada izrazito apolitična, lahko velja bolj za levo ali bolj desno – karkoli se jim pač zdi potrebno.

So obeti boljši?

Da bi se kaj dosti naučili v tem prvem letu, nisem opazil. Prihodnja tri leta me zato malo skrbijo.  

Na vrhu države imamo prvič dve predsednici – države in državnega zbora. Neprimerno bolj drzna je slednja, avtorica romana Gretin greh. Kje največkrat greši Urška Klakočar Zupančič?

Ne bi ji naprtil greha. Kot precej svojevrstna ženska premika meje videnega v slovenski politiki – v smislu, kaj se sme in česa se ne sme. Kar je dobro, ker odpira prostor ženskam, ki bodo prišle za njo. Ne razumem pa njene vloge v veliki igri koalicije. Pogosto imam občutek, da z vlado ni usklajena in da je njeno delovanje namenjeno bolj lastnemu preživljanju in uživanju iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec …, kot udeležbi v snovanju in izvajanju strateških premislekov vladajoče koalicije.

Primož Lavre
Dejan Verčič

Kako predsednica republike Nataša Pirc Musar uspeva biti predsednica vseh državljank in državljanov?

Še se uči. Po nekaj začetnih neposrečenih izjavah, še posebej v zunanji politiki, se je potegnila malo nazaj in bolj premišlja svoje delovanje. Še išče svoj prostor, ni se še povsem odločila, kako delovati. Izvoljena je bila z izrazito levimi glasovi, razširitev čez celo državljansko telo jo zato še čaka, če se bo zanj odločila. Zdi se mi, da ji osebnostno to ustreza. Po eni strani jo zaradi biografije in moža spremlja pridih tajkunstva, po drugi strani pa je vendarle precej ljudska. To dialektiko bo še zabavno opazovati. Upam, da se bo usidrala nekje na sredini. Prihodnja leta bodo vihrava, zelo bi nam v politiki koristila točka, ki je sposobna umirjati strasti in povezovati sredobežne silnice.  

Ko sva se prav pred dvema letom menila v tej pisarni, ste bili prepričani, da bo na politični sredini nekaj nastalo – vakuum se bo zapolnil, ste napovedali. Je že kaj novega vakuuma?

Takrat sem menil, no, morda sem upal, da bo Robert Golob sposoben zasesti prostor sredine. Prav zaradi apolitičnosti in nerazumevanja politike, o čemer sva se pogovarjala, vse bolj dvomim, da bi mu to lahko uspelo. Stabilizacija javnomnenjske podpore z naslonitvijo na politično-ideološko radikalizacijo in skrb za to, da se ne izgubijo najbolj levi glasovi, mu to onemogoča. Sredina je tako spet vse bolj prazna. Ta vakuum se mi zdi za zdravo življenje države izjemno nevaren. Že od Aristotela vemo, da je stabilen politični red dolgoročno mogoč, če imamo zadovoljno večinsko sredino. Država ne more biti zdrava, če živo politično delovanje poteka samo na obeh robovih. Večina Slovencev nas je pravzaprav zelo umirjenih, celo zmerno konservativnih – smo za spremembe, a ne maramo preveč prekucništva. Potrebovali bi zmernost, ki bi v javno življenje prinesla več prijaznosti, vljudnosti in medsebojnega spoštovanja.

Kaj pa vakuum na desnici? Nanj računa Anže Logar in še kdo.

Tri silnice imamo na desni strani političnega prostora. Najprej je tu Janez Janša, ki ima zelo trdno volilno bazo. Na ravni politične tehnologije je eden redkih, ki jo med politično aktivnimi res obvlada. Na drugi strani imamo Novo Slovenijo s programsko dobrimi nastavki, ki pa jih ne uspe utelesiti z volilno podporo, zato ostaja v precej globoki senci SDS. V to igro vstopa Anže Logar, za katerega resnično ne vem, kakšni so njegovi pravi in končni nameni. Če bi kdo deradikaliziral slovensko desnico, jo povezal, bi to v politični prostor vneslo tektonske spremembe. Kar bi bilo dobro za celotno državo. Poglejva hrvaškega premierja Andreja Plenkovića; razmeroma dolgo že vodi vlado tudi zato, ker vseskozi previdno zaustavlja radikalni del hrvaške desnice.

Omenili ste potrebo po tektonski spremembi na desnici. Janša vidi v Logarjevi platformi popestritev oziroma osvežitev. Sliši se podcenjevalno.

Po pravici povedano ne vem, možno je vse. Težko komentiram, saj ne poznam ozadja odnosa Janše z Logarjem. Slednji je politik s kilometrino in nedvomno je za njegovo politično kariero zaslužen tudi Janša. Ne vidim pa razloga, zakaj bi ga to moralo ovirati na samostojni politični poti. Seveda so različne možnosti, kaj se lahko iz tega izcimi. Lahko se odpre desna sredina, tako kot je možna tudi taktična podpora Janši. Pustimo se presenetiti.

Nas lahko Janez Janša še s čim preseneti?

Če bi bil tako spreten tudi v vladi, kot je v opoziciji, bi lahko vladal dlje. Kar dobro pelje to situacijo, morda bi lahko objavil kak tvit manj, nič mu bi ne škodilo, prej koristilo. Tehnično je on v lastni kategoriji in ga težko primerjamo s politiki, ki so danes na oblasti. V marsičem bo še kar nekaj let določal dinamiko – še posebej na politični desnici. Nenazadnje je možnost oblikovanja širše desnosredinske platforme na desnici zelo odvisna prav od njegove volje, on bi moral presenetiti in pristati na to. Tako bi šlo hitreje.

Je RTV Slovenija »osvobojena«?

(daljši premislek) Osvobojena je ekipe, ki ji je vladala v zadnjem času. Za več profesionalizma pa »osvoboditev« sama ni nobeno zagotovilo. RTV je eden od sistemov v državi, ki je doživela najmanj sprememb v zadnjih tridesetih letih – tako kot železnice. Potrebovala bi temeljito prenovo, sočasno s tem pa bi bil potreben temeljit premislek celotne medijske politike. Eden od že domala katastrofalnih problemov Slovenije je, da v treh desetletjih ni bila sposobna spoznati, kaj so množični in zdaj tudi drugi družbeni mediji, kaj pravzaprav od njih želimo, znotraj njih pa kaj želimo od javne RTV. Ne dvomim, da se bo kakovost programa vsaj do določne ravni izboljšala, pričakujem pa vseeno izjemno turbulentno življenje celotnega sistema. V tem trenutku bi RTV potrebovala krizno upravo. Ta bi v naslednjih dveh oziroma treh letih izvedla nujne spremembe, nakar šele bi prišla »normalna« uprava in zastavila dolgoročno vizijo razvoja.

Tiskani mediji niso v fokusu vlade?

Enaka napaka. Kot sem dejal: celoten medijski sistem, eden najpomembnejših kritičnih družbenih infrastrukturnih sistemov, je povsem zanemarjen. Pavperizacija novinarstva je neposredno povezana z rastjo nezaupanje ljudi v druge družbene podsisteme – še posebej v politiko. Novinarji in uredniki, ki že trideset let izgubljajo družbeni položaj (in tudi osebni standard), ne morejo videti pozitivnega razvoja dogodkov, tudi tam ne, kjer je; njihova osebna izkušnja je pač negativna. Politiki tega ne razumejo in si s tem sami žagajo vejo, na kateri sedijo – kar je prav neverjetno.

Kaj pričakujete od politikov, pa tudi od nas v medijih?

Da bi Slovenija zadihala s polnimi pljuči, bi morala nekatere tovrstne družbene podsisteme, kot je medijski, rehabilitirati in na novo premisliti. Ko poslušam razprave o medijih in novinarstvu, imam ves čas občutek, da večina tistih, ki se oglaša, meni, da je stvari mogoče rešiti z vrnitvijo v šestdeseta ali sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Ne, svet se spreminja z nadzvočno hitrostjo. A to ne pomeni, da nekateri družbeni sistemi izgubljajo pomen. Nasprotno, enako ali celo bolj pomembni so kot prej. Problem medijske rabe je, da mladi živijo v angleško govorečemu svetu – na družbenih omrežjih, digitalnih platformah, itn.; vse manj živijo skozi ali v slovenskih medijih, kar bo imelo hude posledice za rabo slovenskega jezika oziroma jezikovno kulturo. Slovenski jezik je na večini komercialnih radijskih in televizijskih postajah dostikrat že na meji dobrega okusa. Zanemarjanje jezikovne kulture se počasi seli tudi na javni RTV-servis. Tudi zato bi morali vedeti, zakaj sta javna radio in televizija tako pomembna. V mislih moramo imeti, kje se slovenščina in slovenstvo uresničuje, materializira – v literaturi, na filmu, v glasbi, na radiu in televiziji, v tisku. Kot narod smo preživeli čase, ko so ob izumu premičnega tiska jeziki postali knjižni, danes pa bi morali podobno razmišljati, kako naj se slovenski jezik digitalizira. Če ga ne bomo enakopravno digitalizirati, bomo kot narod obstali samo tako dolgo, kot je znašal časovni razpon tiskane knjige. Stopiti moramo v digitalno dobo.

In brez medijev se to ne more iziti?

Nikakor. Prostor javnosti je danes prostor komuniciranja, to pa je materializirano v medijih. Brez slovenskih medijev ne bomo preživeli.

Primož Lavre
Dejan Verčič