6. junij bo za slovensko diplomacijo pomemben dan. V Generalni skupščini Združenih narodov v New Yorku bo potekalo glasovanje, katerih pet držav naj v letih 2024 in 2025 zasede mesto nestalne članice Varnostnega sveta ZN. Slovenija v vzhodnoevropski skupini, ki ji pripada eno mesto, tekmuje z Belorusijo. ChatGPT je na vprašanje »Bo Slovenija postala nestalna članica varnostnega sveta Združenih narodov?« odgovoril naslednje: »Slovenija je bila izbrana za nestalno članico Varnostnega sveta ZN za obdobje 2023–2024. To pomeni, da bo Slovenija sodelovala pri odločanju o ključnih mednarodnih vprašanjih, ki se nanašajo na mir in varnost po svetu, ter prispevala k oblikovanju mednarodne politike v sodelovanju z drugimi državami članicami.«
Skratka, ChatGPT ga je kar precej polomil, saj glasovanja še ni bilo, pa vendar: je njegov odgovor vseeno lahko razlog za optimizem? Kako ocenjujete slovenske možnosti?
ChatGPT očitno ve več kot jaz. (smeh) Rekla bom takole: glede na to, da je bila kampanja razmeroma kratka, da smo projekt podedovali povsem ob koncu mandata prejšnje vlade ter da sem zelo zadovoljna s potekom kampanje, v kateri smo dali vse od sebe, sem previdna optimistka, a šele dan glasovanja bo zares pokazal, ali smo bili uspešni. Moram poudariti, da je za slovensko diplomacijo uspeh že to, da smo uspeli v velikem delu sveta, naj bo to latinska Amerika, centralna ali jugovzhodna Azija, ali pa Afrika, znova vzpostaviti stike s partnerji, s katerimi jih mnoga leta pravzaprav nismo imeli. Slovenijo smo nekako spet umestili na zunanjepolitični zemljevid sveta. Na to, kar smo naredili v zadnjih mesecih, sem izjemno ponosna.
Zakaj, razen z vidika krepitve ugleda in diplomatskega mreženja, je za Slovenijo pomembno članstvo v Varnostnem svetu?
To je resnično velika investicija tudi v prihodnost. Oblikovali smo okvir za krepitev političnih in gospodarskih stikov, odpirajo se vrata oziroma priložnosti za tesnejše sodelovanje z drugimi državami. Ključno bo, da bomo znali te stike, ne glede na izid glasovanja, v prihodnosti ohranjati. V svetu globalizacije, kjer se geopolitična slika izrazito spreminja in je tudi svet zelo razdeljen, si močno želim, da Slovenijo prepoznajo kot zanesljivo partnerico, ki spoštuje človekove pravice in ji je mar, kaj se dogaja drugod po svetu, ter je zavezana mednarodnemu pravu in pravnemu redu. Skozi to kandidaturo promoviramo pravico do zdravega, čistega, trajnostnega okolja, pravico do vode in opolnomočenje žensk. Državam Afrike in globalnega juga, ki se morda ta trenutek počutijo še najbolj odmaknjene – tudi od, če tako rečem, zahodnih vrednot –, se približujemo tudi skozi humanitarno in razvojno pomoč.
Če bo Slovenija dejansko prejela dovolj glasov, kaj lahko v Varnostnem svetu doseže majhna država oziroma kakšna bo njena vloga, kakšne so odgovornosti?
Če uspemo, bo to za slovensko diplomacijo pomenilo bistveno večji domet, kot ga ima trenutno. Hkrati to pomeni, da bomo morali zelo trdo delati, res bo treba že naslednji dan zbrati ves potencial, celoten nabor znanja in kadrov, ki ga premoremo, saj gre za izjemno odgovornost. Zdaj smo imeli priložnost nekaj mesecev države poslušati, slišati njihova stališča, potem pa bo naša vloga, da resnično pokažemo, kaj smo sposobni v Varnostnem svetu. Pod črto, vse, kar je danes skupno svetu, je boj proti podnebnim spremembam. Vse države se zavedajo, kako bistveno je od tega vprašanja odvisna tudi kolektivna varnost, ki pa jo je treba povezati s pomočjo in vlaganjem v nadaljnji razvoj, saj s tem obenem blažiš konflikte v svetu.
Ali imajo Združeni narodi danes še to moč?
Treba je tudi poudariti, da imamo zdaj v OZN več kot polovico malih držav in da se te marsikdaj počutijo zapostavljene. Zavedam se, da ta hip vlada nekakšna paraliza oziroma je Varnostni svet postal precej nemočen tudi zaradi vojne v Ukrajini. Delitve obstajajo. Glede na to, da Afrika nima stalnega sedeža v Varnostnem svetu, a je skoraj 80 odstotkov agende povezane s to celino, bo potrebna tudi učinkovita reforma. Namreč, ves svet se ukvarja z Afriko, a brez Afrike v Varnostnem svetu. Slovenija reformo podpira, v njej denimo v okviru posvetovalnega organa generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa aktivno deluje tudi doktor Danilo Türk (skupaj z 11 uglednimi nekdanjimi in sedanjimi voditelji držav in strokovnjaki deluje v Svetovalnem odboru ZN na visoki ravni o učinkovitem multilateralizmu, op. p.). Geslo naše kampanje je krepitev zaupanja in varovanje prihodnosti, tako si želim, da bo Slovenija tam predstavljala točno to, kar danes govorimo – da bomo torej graditelj zaupanja in mostov med različnimi interesi.
Slovenija nima velikih bremen iz preteklosti, nikomur ničesar ne dolgujemo, v marsikaterem delu sveta se nas še vedno spominjajo iz časov gibanja neuvrščenih. To, da danes gradimo zavezništva, se nam bo obrestovalo tudi v Varnostnem svetu, kjer bomo resnično poskušali zbliževati interese s celotnega sveta.
Torej je po 30 letih po svetu še vedno čutiti, da je bila Slovenija del nekdanje Jugoslavije?
Dejstvo je, da med številnimi sogovorniki pogosto slišim, da se nas spomnijo iz tistih časov, iz zgodbe neuvrščenih, in nas po tem tudi cenijo. Kar me skrbi in v kar nas je morda pahnila tudi vojna v Ukrajini, je odtujenost – recimo temu – Zahoda od drugih delov sveta. Očitajo nam, da smo preveč evrocentrični in da se ZDA in EU postavljajo proti ostalemu delu sveta. To je zelo nevarno. Želim si, da ima Slovenija zelo samozavestno, svojo držo, seveda usklajeno z našo prvo regijo, torej EU. Tu lahko mi s pridom izkoriščamo mehko moč Evropske unije, torej razvojno in humanitarno, na drugi strani pa je pomembno, da nismo ignorantski do globalnega juga, Afrike, in poskušamo razumeti ves svet, ki je danes izjemno prepleten, kot najbrž ni bil še nikoli prej.
Se lahko zgodi, da bo ob glasovanju potekal »spopad« med demokracijami in avtokracijami? Se lahko ponovi Azerbajdžan iz leta 2012, ko se je zdelo, da ima Slovenija izvolitev že v žepu?
Še enkrat, sem previdno optimistična in si bom celo drznila dodati, da imam občutek, da lahko uspemo, a to bo pokazalo šele glasovanje. Svet je strašno nepredvidljiv, okoliščine so nepredvidljive, naša protikandidatka je Belorusija. Mogoče kdo samoumevno razmišlja, da Belorusija v današnji geopolitični situaciji ne more zmagati. A v ozadju so lahko drugačni interesi in različne povezave. Skratka, če nam uspe, bo to uspeh nekega trdega dela zadnjih mesecev.
Eden od očitkov, ki jih je glede tega vprašanja slišati z beloruske strani, je, da je Slovenija nekakšna marioneta Zahoda oziroma je kandidatura Slovenije v resnici njegov »projekt«, ki želi preprečiti članstvo Belorusiji.
Slovenija ni marioneta nikogar. Če kdo razume, kaj se danes dogaja v tej kandidaturi, sem to jaz. Smo zelo samozavestni in vodimo svojo kandidaturo, ki ni kandidatura nikogar drugega. To je kandidatura Slovenije in v njej jasno predstavljamo svoje prioritete: ne bomo zgolj zagotavljali spoštovanja mednarodnega prava in svetovne ureditve, temveč tudi multilateralizem in sodelovanje, človekove pravice in dialog. Krepili bomo vodno diplomacijo, razvoj, se usmerili v preprečevanje konfliktov ter spodbujali politiko enakosti in opolnomočenja žensk in deklic. Slovenijo torej predstavljamo kot državo, ki je zanesljiva partnerica v izgradnji zaupanja in razumevanja, kaj pravzaprav pomeni obstoj neke svetovne ureditve in mednarodnega prava, ki nam lahko tudi kot majhni državi zagotavlja jamstvo stabilnosti. To lahko mi kot majhna država najbolj razumemo.
Se vam zdi, da je kandidatura v tem trenutku nacionalni projekt, da Slovenija za ta cilj dela enotno?
Ta projekt je sprejela prejšnja vlada in to pozdravljam. Z veliko odgovornostjo smo ga nadaljevali, ga nadgradili in opolnomočili ekipo tako v New Yorku kot na ministrstvu. Hvaležna sem tudi, da pri tem procesu pomagajo tako predsednica države kot predsednik vlade in ministri s svojimi ekipami, poslanke in poslanci ter praktično tudi ambasadorji Slovenije iz sveta kulture, športa, gastronomije … . Vsak, ki pomaga v tem procesu, razume, da gre za nacionalni projekt, in ne projekt leve ali desne politike, te ali prejšnje vlade. Dojemam ga kot nacionalni projekt; če bo to uspeh, bo uspeh za Slovenijo, saj bo odprl številna vrata za naprej.
Prej ste omenili Ukrajino, ki danes kroji geopolitične razmere. Kakšna je po vašem mnenju najhitrejša pot do miru v Ukrajini? Je to vojaški poraz Rusije na bojišču, ali menite, da bi bila nujna čimprejšnja mirovna pogajanja?
Vsi si želimo čimprejšnji mir v Ukrajini, o tem ni nobenega dvoma. To si želijo v Ukrajini in to si želi svet. A dejstvo je, da obe strani nadaljujeta vojno izčrpavanja in se razmere na frontni črti niso veliko spremenile. V Sloveniji zelo dobro razumemo, kaj pomeni, če si želi nekdo s silo in orožjem prisvojiti tvoje ozemlje. Zagovarjamo ozemeljsko celovitost Ukrajine in ji bomo v boju pomagali, dokler bo treba. A to ne izključuje tega, da si prizadevamo čim prej ustvariti pogoje za mirovna pogajanja. Vsa tovrstna prizadevanja, ki se dogajajo po svetu, so več kot dobrodošla. Tako da Slovenija ves čas razume Ukrajino in ji pomaga. Namenili smo jim znatno humanitarno, materialno in vojaško pomoč. Zagotavljamo pomoč pri povojni obnovi. Naše ministrstvo je izrazito pomagalo tudi pri rehabilitaciji žrtev, pri psihosocialni pomoči otrokom, dobavi reševalnih vozil. V Sloveniji imamo ne nazadnje edino sirotišnico, ki je zunaj Ukrajine. Tudi ves čas smo usklajevali vse pakete sankcij zoper Rusijo, pri čemer se zdaj pripravlja že enajsti paket sankcij, ki se predvsem osredotoča na preprečevanje zaobhajanja sankcij s strani tretjih držav. Razpravljamo tudi o nujnosti zagotavljanja odgovornosti vseh za hudodelstva in vojne zločine ter o možnosti ustanovitve posebnega sodišča za agresijo, kar proučuje jedrska skupina, katere del je tudi Slovenija. Zelo aktivni smo tudi v okviru te zadnje velike diplomatske konference MLA (diplomatska konferenca za sprejem konvencije o sodelovanju pri preiskavah in pregonu genocida in drugih hudodelstev zoper človečnost, v kateri ima Slovenija eno od vodilnih vlog, op. p.), ki jo organiziramo v Sloveniji na področju medsebojnega zagotavljanja pravne pomoči pri pregonu in preiskavah najhujših hudodelstev in vojnih zločinov. Sicer pa je slovenska vlada od začetka vojne v Ukrajini zagotovila izdatno humanitarno, materialno in vojaško pomoč. Zagotovili smo skoraj 3,5 milijona evrov humanitarne pomoči, kar je pravzaprav največji slovenski prispevek za kakršnokoli humanitarno krizo nasploh. Dodatno smo zagotovili dva milijona evrov materialne pomoči prek mehanizma EU za civilno zaščito.
Dejali ste, da zagovarjate ozemeljsko celovitost Ukrajine. Ali to vključuje Krimski polotok? Kakšno je vaše mnenje glede tega vprašanja, saj so Ukrajinci jasno povedali, da si želijo osvoboditi tudi ta del svoje države?
Slovenija priznava Ukrajino v mednarodno priznanih mejah. Je pa to vprašanje povezano s tem, kakšni bodo pogoji za začetek mirovnih pogajanj. Zagotovo bo morala pogoje postavljati Ukrajina. Ali se bomo pogovarjali o tem, ali upoštevati meje izpred leta 2014 ali meje po nezakoniti aneksiji Krima, te pogoje bo za začetek pogajanj določala Ukrajina. Menim sicer, da v primeru Krima takrat nismo ravnali odgovorno. Pozdravljam pa vsak napor svetovnih zaveznikov ali partnerjev, kot je denimo v zadnjem času prizadevanje Kitajske, da stopi v vlogo pogajalca oziroma obe strani čim prej spravi za pogajalsko mizo.
Ali Kitajska je del rešitve? Kdo bi lahko celo ocenil, da jim trenutno stanje v Ukrajini, dokler konflikt ne prestopi njihovih meja, nekako ustreza. Njihov predlog je sicer všečen, toda ali je izvedljiv?
Ne v vseh točkah, o tem predlogu smo večkrat razpravljali, a gre za samo dejstvo, da ima Kitajska, ki se ta hip pogovarja z obema stranema, stike na obeh straneh. Že to, da so se obnovili odnosi med Kitajsko in Ukrajino ter da se Kitajska postavlja v vlogo potencialnega posrednika, ki bi lahko zagotovil pogoje za začetek pogajanj, uživa našo podporo. Zelo narobe bi bilo preprečevati kakršnekoli poskuse kogarkoli, da obe strani spravi za pogajalsko mizo. Mislim, da je treba to pozdraviti in delati vse, da se ne priliva dodatno olje na ogenj, kar bi lahko vodilo v eskalacijo. Skratka, Ukrajina je na prvem mestu, želimo pa si čimprejšnjega miru.
V ocenah, kaj ustreza Kitajski, bi bila sicer previdna. Dejstvo je, da je Kitajska hitro rastoče gospodarstvo in pomembna strateška partnerica tudi Evrope; možno se je strinjati tudi z oceno, da je prav tako vse večja strateška tekmica Evrope. Z vidika pozicioniranja tako Slovenije kot Evropske unije imamo s Kitajsko veliko blagovno menjavo in velik interes na gospodarskem delu, se pa zavedamo trde sile politike na Kitajskem, a se moramo kot država pozicionirati predvsem tam, kjer je naš prvi strateški interes, in dejstvo je, da brez Kitajske ne moremo reševati velikih globalnih izzivov, v prvi vrsti zagotovo ne podnebnih sprememb, saj je med največjimi onesnaževalci in hkrati največjimi uporabniki energentov. Še enkrat, če Kitajska z nami ni v dialogu in ne vodi pogovorov, je nemogoče naslavljati globalne izzive. Svet je danes tako prepleten, da je nujen dialog z vsemi. Zapiranje vrat komurkoli, bodisi Kitajski bodisi arabskemu svetu, afriški celini ali pa ZDA, absolutno ni politika, ki bi jo sama zagovarjala. Naša politika je politika dialoga in pogovarjanja.
Evropska komisija še vedno proučuje možnosti, kako bi lahko zamrznjena sredstva ruske centralne banke v skladu z mednarodnim pravom in pravom EU uporabila za obnovo Ukrajine. Ali vam je znano, kako daleč je ta proces?
Glede tega vprašanja v EU vlada kar precejšnja neenotnost, za zdaj skupne rešitve še ni na vidiku. Ocenjujem, da bi zelo težko prišli do situacije, ko bi ta zamrznjena sredstva razdelili v povojno obnovo Ukrajine.
Vrnimo se na slovenska tla ... Prejšnji mesec je odjeknila vest o kibernetskem napadu na ministrstvo za zunanje zadeve. Lahko o tem danes že poveste kaj več?
Lahko le ponovim, kar sem ponovila že večkrat, in sicer, da smo na ministrstvu pripravili zaključno poročilo kibernetskega incidenta, a je to poročilo zaupne narave. V javnosti o vsebini ne morem govoriti, lahko samo povem, da smo po potrditvi incidenta nemudoma sprožili vse ukrepe v skladu z zakonodajo za odstranitev te zlonamerne kode. Pristojne službe v sodelovanju z ministrstvom izvajajo pregled dogodka, preverjamo tudi izvor napada, v času vseh teh zamejevalnih ukrepov pa so delovni procesi ministrstva potekali nemoteno. Tudi preostali postopki za državljanke in državljane niso bili moteni. Smo pa na ministrstvu dodatno okrepili kibernetsko varnost, kar je bila kar resna preizkušnja. To bomo počeli tudi v prihodnje; za nami je pomembna lekcija, saj gre za agresivne kode, zato moramo temu vsi posvečati bistveno večjo pozornost.
Notranja politika sicer ni tema današnjega pogovora, pa vendar, kako se stranka SD počuti v trenutni koaliciji?
Kmalu bo minilo eno leto in mislim, da se po enem letu že nekoliko bolje poznamo, marsikaj smo se naučili; delali smo tudi napake, a lahko kar z gotovostjo rečem, da se Socialni demokrati v koaliciji počutimo dobro, če je ta beseda ustrezna. Predvsem je pomembno, da lahko skozi svoja ministrstva prispevamo h koaliciji in temu, k čemur smo se zavezali v koalicijski pogodbi. Skozi naša ministrstva dajemo rezultate, ko gre denimo za krepitev gospodarstva. Gospodarsko ministrstvo in ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj delata zelo dobro, enako velja za pravosodje, kjer smo med drugim odpravili nekatere anomalije iz preteklosti, kot so neustavne kazni v času covida. Izpolnjujemo svojo agendo in skozi javne storitve krepimo tudi socialno državo, zdravstvo ostaja naša prednostna naloga, sodelujemo tudi v okviru strokovnih skupin. Seveda, ko si srednji ali manjši partner v koaliciji, so izzivi drugačni, a po letu dni se poznamo bolje, to je pomemben dejavnik, in imam občutek, da je med nami zdaj več zaupanja.
Bi lahko kdaj v prihodnosti sodelovali z NSi ali celo SDS?
Ta hip se mi zdi to povsem nepotrebno vprašanje, saj niti ne vidim scenarija, ki bi vodil v to smer. Vladna koalicija je zelo trdna in mislim, da bomo glede na eno leto izkušenj postali še bolj trdni.
In čisto za konec, si lahko predstavljate, da bi stranko SD vodili 30 let, kot stranko SDS vodi Janez Janša?
V zreli demokraciji za nobeno stranko ni prav zdravo, če imaš voditelja na čelu toliko let. Zdi se mi, da pri nas znamo dokazati, da smo stranka ljudi, da so voditelji zamenljivi in smo sposobni delovati tudi ekipno. Sama se zavedam, da nisem voditelj za večno, temveč dokler imam možnost voditi stranko z nekim solidnim rezultatom in dokler uživam zaupanje. Vsaka stranka ima sicer svojo politiko, a za nobeno institucijo ali organizacijo ni zdravo, če voditelji ostajajo tako dolgo.
