Delovno mesto na višini

Gozdar in arborist Rado Nadvešnik: »V mestu je vsako drevo dragoceno«

Tatjana Cvirn
22. 3. 2023, 06.05
Posodobljeno: 22. 3. 2023, 07.59
Deli članek:

»Včasih je treba na drevo po kakšen dron, model letala ali po mačka, ki ne zna nazaj. Pred leti sem z dreves rešil tudi tri padalce in nekaj padal,« pravi gozdar in arborist Rado Nadvešnik, ki se sicer ukvarja z zahtevnimi poseki in urejanjem dreves.

Sherpa
Pri takšnem plezanju ne gre brez ustreznega znanja in opreme.

Pri tem so dobrodošla njegova znanja z alpinističnega, gozdarskega, arborističnega in še katerega področja, zato so ga celjski gozdarji pred dvema letoma povabili k projektu merjenja višine duglazij v Pečovniku. Rado Nadvešnik je splezal na tri in merjenje je pokazalo, da je z več kot 67 metri ena od teh najvišje izmerjeno drevo v Sloveniji. Sogovornik se ukvarja tudi z urejanjem dreves v nekaterih mestnih okoljih in ugotavlja, da mnogi še vedno ne razumejo velikega pomena teh naravnih klimatskih naprav.

Andraž Purg
Rado Nadvešnik, gozdar in arborist.

Z urejanjem dreves se je srečal že v mladosti, ko je v domači Novi Štifti pomagal na kmetiji pri obžagovanju jabolk in hrušk ter pri delu v gozdu. Poleg kovinarske šole v Kamniku je opravil tudi šolanje za sekača in traktorista v Postojni ter tečaj za težko gradbeno mehanizacijo. Deset let je delal v tovarni Titan, ob tem se je ukvarjal tudi s plezanjem, bil je gorski vodnik in reševalec. Delo v naravi ga je privlačilo bolj kot tisto v delavnici in odločil se je za samostojno pot. Menil je, da se bo lahko na svoji podjetniški poti preživljal le kot gorski vodnik. Ker je bilo tovrstnega dela premalo, se je začel ukvarjati z drevjem.

Izkušnje so prinesle znanje

Ker se urejanja dreves običajno lotevajo tisti, ki za to nimajo dovolj znanja, Rado ugotavlja, da so redka drevesa v mestih ustrezno urejena. »Večinoma so preveč obrezana, in sicer na štrclje, iz katerih nato divje poženejo tanke veje. Poleti, ko je drevo zeleno, mnogi rečejo, da je lepo in da po nepotrebnem zapletam, a ljudje ne vedo, da drevo znotraj gnije in propada, če je preveč obžagano. V mestu imajo drevesa svojo vrednost, ki je ni mogoče ovrednotiti zgolj s ceno lesa, ampak so pomembna, ker so naravne klimatske naprave. V takšnih okoljih je sicer pravo čudo, da drevesa glede na neprijazne razmere sploh zrastejo: ogrožajo jih promet, živali, pozimi sol, pogosto nimajo dovolj prostora za rast, ne dobijo dovolj vlage ...« Tudi zato bi morali za vsako drevo v mestu še bolj skrbeti.

Med prvimi so ga za sodelovanje zaprosili v Arboretumu Volčji Potok, kjer se jim je pokvarilo dvigalo za podiranje dreves in so ga poklicali, ali lahko odstrani drevo tako, da spleza nanj. Dobro se je odrezal in nazadnje je z arboretumom sodeloval dvajset let. »Na začetku so me usmerjali fantje v arboretumu, ki so imeli izkušnje in izobrazbo. Veliko sem se moral sam naučiti z branjem knjig, kasneje sem šel še na različne tečaje. Pri tem delu moram dobro poznati drevesa in njihovo biologijo ter vedeti, kako skrbeti zanje, da ne naredim škode. To ni poklic, za katerega se je mogoče izučiti. V času, ko sem začel, še ni bilo tečajev niti opreme in tehnike. Pomagal sem si z znanjem in opremo iz alpinizma, sicer pa sem se moral pogosto znajti po svoje in sam iskati rešitve. Nekaj inovativnih pripomočkov sem naredil sam.«

Danes so na voljo tečaji, s pomočjo katerih je veliko lažje pridobiti ustrezna znanja. V Sloveniji je približno sto ustrezno izšolanih in usposobljenih izvajalcev za urejanje dreves in zahtevne poseke. »Težava je, da tisti, ki iščejo izvajalce, ponavadi ne vedo, da obstajamo arboristi, ki znamo ta dela strokovno opraviti. Običajno jih zanima najnižja cena. Moji stroški so zaradi znanja in opreme seveda precej višji kot na primer pri nekom, ki ima le dvigalo, a nobenega znanja.«

Sam dela za nekatere občine, komunalna podjetja, javne zavode in tudi posameznike, ki ga pokličejo, ko se je treba lotiti zahtevnejšega posega. Že vrsto let ureja park na posestvu Brdo pri Kranju, protokolarni objekt Vila Podrožnik, lani in letos je delal tudi v zdraviliškem parku v Laškem. »V parkih bi morali zaradi varnosti vsako pomlad pregledati drevesa. Obrezovanja ni veliko, če je skrb za drevesa stalna,« meni sogovornik, ki mu dela ne zmanjka, največ ga je spomladi in jeseni, sicer pa je pri delu zelo odvisen tudi od vremena.

Preveč obrezana drevesa umirajo

Ker se urejanja dreves običajno lotevajo tisti, ki za to nimajo dovolj znanja, ugotavlja, da so redka drevesa v mestih ustrezno urejena.

»Večinoma so preveč obrezana, in sicer na štrclje, iz katerih nato divje poženejo tanke veje. Poleti, ko je drevo zeleno, mnogi rečejo, da je lepo in da po nepotrebnem zapletam, a ljudje ne vedo, da drevo znotraj gnije in propada, če je preveč obžagano. V mestu imajo drevesa svojo vrednost, ki je ni mogoče ovrednotiti zgolj s ceno lesa, ampak so pomembna, ker so naravne klimatske naprave. V takšnih okoljih je sicer pravo čudo, da drevesa glede na neprijazne razmere sploh zrastejo: ogrožajo jih promet, živali, pozimi sol, pogosto nimajo dovolj prostora za rast, ne dobijo dovolj vlage ...«

Tudi zato bi morali za vsako drevo v mestu še bolj skrbeti. A ko gre za drevesa tujerodnih invazivnih vrst, ki lahko škodijo zdravju ljudi, jih ni treba ohranjati. »V Celju vidim, da je veliko invazivnega velikega pajesna, ki zraste celo iz razpok na tleh in povzroča škodo, pri dolgoletnem žaganju in obdelovanju tega lesa in vdihovanju plinov pa lahko pride celo do vnetja srčne mišice. V mestih veliko sadijo platane, ker se hitro razrastejo, a ko cvetijo, so neprijetne za pljuča, oči in grlo. Poleti zato ne delam na njih, saj imam težave,« pravi sogovornik, ki z masko seveda ne more opravljati tovrstnega dela.

Andraž Purg
Pri delu ima Rado včasih pomoč.

Napake ob hišah

Pri zasaditvah ob hišah mora pogosto popravljati napake – ali je bilo drevo posajeno preblizu hiše in je zraslo tako, da ga je treba zmanjšati, ali je bila stavba postavljena preblizu drevesa in imajo zato stanovalci težave; listje jim maši žlebove, mah raste na strehi, na steni se nabira plesen ... »Stranka ima načeloma vedno prav, včasih pa skušam ljudi odvrniti od neustreznega posega oziroma jim povem, kaj bo ta pomenil. Ko začnem drevo žagati, je to treba početi vsakih nekaj let, kar je strošek,« opozarja Nadvešnik in navaja misel arboristke Tanje Grmovšek, da je drevo kot človek.

»Ko je majhno, je treba zanj skrbeti kot za otroka. Ko raste, ga je treba vzgajati, da ne postane divjak. Enako velja za drevo, kjer je treba paziti, da ne raste na vse konce, saj se sicer lomi in tega kasneje ni mogoče več popraviti. Pri pravilno vzdrževanih drevesih so ob naravnih ujmah poškodbe veliko manjše. Drevo mora imeti svojo vlogo, biti mora predvsem varno ter zdravo in estetsko.« Drevesa so pogosto ovira pri gradnji cest in stavb, čeprav bi se pri izvedbi načrtovalci marsikdaj lahko prilagodili obstoječim zasaditvam.

Namesto tega je lažje drevesa podreti, a tudi če ne padejo, ni nujno, da obstanejo. »Pri urejanju napeljav v zemlji delavci pogosto poškodujejo korenine in drevo se začne sušiti. Potem kličejo arboriste, naj ga pridemo reševat. Odstranimo nekaj vej, a to ne pomaga vselej in je nazadnje treba drevo podreti. Potem smo krivi, češ da smo porezali preveč vej, ljudje pa ne vedo, v čem je bila osnovna težava. Včasih je bolje drevo podreti in posaditi mlada drevesa kot poškodovanega mučiti še nekaj let.«

Strokovnost, ne le cena

Pri delu ima včasih pomoč, večkrat mu pomaga tudi žena Janja, ki je opravila tečaj za varno delo z motorno žago. A pogosto je sam, ko gre za zahtevna dela visoko na drevesih. »Na tečajih v tujini poudarjajo, da naj bi delali vedno v paru z enakovrednim partnerjem, ki zna pomagati, če se kaj zgodi. Pogosto pa sem kar sam. Kdo bi me lahko v primeru težav spravil z drevesa? Gorski reševalci niso usposobljeni za to, gasilci z lestvijo ne morejo povsod ...«

Doslej je na srečo doživel le en hujši padec, in sicer je na začetku svoje poslovne poti v Tolminu padel na asfalt s sedemnajstih metrov in se precej polomil. »Oprema ni bila čisto prava, zato sem kasneje temu področju namenil večji poudarek. Zdaj je na voljo posebna delovna oprema, kamor spadajo tudi arboristični pripomočki za delo na višini.« Tisti, ki se ukvarjajo s tovrstnim delom, so povezani v društvo, a bi potrebovali poklicno združenje, da bi lahko vplivali tudi na zakonodajno urejanje tega področja. Nadvešnik pravi: »Določiti bi morali, da bi v javnih razpisih občine in zavodi zahtevali ustrezno usposobljenost izvajalca del. Ob tem bi jih morale zanimati strokovne reference in ne najnižja cena.«

Osebni arhiv
Rado Nadvešnik visoko v krošnji drevesa.

Doma na kmetiji

Za plezanje po hribih mu je zadnja leta zmanjkalo časa in energije. »Ob nedeljah si malo odpočijem in preverim opremo, tako da ne plezam več po hribih, saj je že dreves dovolj. Sicer pa je kar nekaj dela tudi doma na kmetiji.«

Pred leti se je Rado Nadvešnik z družino preselil v Velike Gorelce v občini Laško, kjer sta z ženo kupila zapuščeno in zaraščeno kmetijo. Zato je bila skupina oslov, ki jih je družina takrat nabavila, kot nalašč za takšen teren, saj te živali pojedo vse, tudi robidovje. »Kakšno drevo so sicer tudi uničili kljub mreži, saj so zelo premeteni,« jih opiše in doda, da ljudje večinoma ne znajo delati s temi živalmi.

»Včasih ima kdo idejo, da bi osla podaril za rojstni dan. To ne gre, saj so to živali, ki morajo živeti v čredi, kjer imajo svojo hierarhijo. Prijatelj na Vojskem jih ima približno sto in tam sem jih pobliže spoznal,« razlaga Nadvešnik, ki rad dela z lesom in kipari z motorno žago ter ustvarja marsikaj lepega in uporabnega.

Pred leti je bil celo državni prvak v hitrostnem plezanju na drevesa. V približno šestnajstih sekundah je na tekmovanju, ki ima več disciplin, splezal petnajst metrov visoko, medtem ko najhitrejšim na svetu to uspe v dvanajstih sekundah.