Popoldansko delo

Zdravnika rekorderja dobila 100.000 evrov neto na podjemno pogodbo

Primož Cirman, Tomaž Modic
20. 3. 2023, 05.55
Deli članek:

Razkrivamo podatke o izplačilih v zdravstvu prek podjemnih pogodb. Kako je mogoče, da zdravnik, zaposlen v eni javni bolnišnici, s popoldanskim delom v drugi zasluži 100 tisočakov?

Novi tednik
Največ, nekaj več kot dva milijona evrov neto oziroma 41.275 evrov na osebo, so lani 50 izvajalcem izplačali v UKC Maribor.

Zaposleni v bolnišnicah in zdravstvenih domovih so že od nekdaj plačni rekorderji javnega sektorja. Zaradi nadurnega dela in dežurstev njihova mesečna plača velikokrat krepko preseže 10.000 evrov bruto. Toda ob vsem tem so si nekateri zagotovili dodatne prihodke, katerih vrednost je v zadnjem času tako rekoč eksplodirala.

Tako so v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec zunanjemu sodelavcu, ki je delal na oddelku radiologije, lani prek podjemne pogodbe nakazali rekordnih 106.566 evrov neto. To je v povprečju kar 8880 evrov na mesec. Pozor: gre zgolj za denar, ki ga je oseba, zaposlena v eni od drugih bolnišnic, prejela za dodatno popoldansko delo prek podjemne pogodbe.

Podobno je bilo v Celju. Tam so zdravniku specialistu radiologije, ki je prav tako zaposlen drugje, izplačali skoraj 103.500 evrov neto oziroma v povprečju 8625 evra na mesec. Po naših podatkih ima isti zdravnik ob rednem delu v eni javni bolnišnici in podjemni pogodbi v drugi javni bolnišnici še status samostojnega podjetnika. Tako v popoldanskem času opravlja delo tudi za zasebne klinike.

V uredništvu necenzurirano.si so od enajstih največjih bolnišnic pri nas – Ljubljana, Maribor, Celje, Novo mesto, Murska Sobota, Nova Gorica, Izola, Slovenj Gradec, Jesenice, Ptuj in Golnik – zahtevali in pridobili podatke o prejemnikih 50 najvišjih izplačil po podjemnih pogodbah v lanskem letu. Podatki, ki smo jih zbirali in analizirali več tednov, razkrivajo, da je 86 zdravnikov in drugih zaposlenih v zdravstvu lani samo prek podjemnih pogodb na svoje osebne račune prejelo najmanj 25.000 evrov. Od 86 zdravnikov jih je 17 prejelo več kot 50.000 evrov, medtem ko jih je 126 na račune v povprečju mesečno dobilo znesek, večji od povprečne neto slovenske plače, od tega jih je 70 na mesec zaslužilo najmanj dve plači. Kako je to mogoče? In zakaj so nekateri prejemki tako visoki?

STA
V Splošni bolnišnici Slovenj Gradec so zunanjemu sodelavcu lani prek podjemne pogodbe nakazali rekordnih 106.566 evrov neto.

Kje plačujejo največ za »podjemne« zdravnike

Nesporno dejstvo je, da nekaterim bolnišnicam na posameznih področjih kritično primanjkuje osebja. Prav tako drži, da so podjemne pogodbe najbolj preprost in pregleden način zapolnjevanja kadrovskih lukenj. Toda povečan obseg dela in sprejetje interventnega zakona, s katerim je država namenila dodatne pol milijarde evrov za skrajšanje čakalnih vrst, sta že lani privedla do položaja, ko posamezni zdravniki prek podjemnih pogodb prejmejo celo več denarja kot z osnovno plačo.

Tako so imeli v ptujski bolnišnici še leta 2019 sklenjene podjemne pogodbe z 52 izvajalci, večinoma zunanjimi sodelavci. Z njimi so imeli za okoli 750 tisoč evrov bruto stroškov. V letu 2021 so za najem 88 izvajalcev porabili že bistveno več, kar 1,082 milijona evrov. Lani pa jih je samo 50 najbolje plačanih izvajalcev prek podjemnih pogodb stalo že 1,18 milijona evrov.

Tudi drugod je slika podobna, saj se tovrstni stroški skokovito povečujejo. Daleč največ podjemnih pogodb je na radioloških oddelkih, kjer opravljajo magnetno resonanco (MR), računalniško tomografijo (CT), ultrazvok in rentgenska slikanja. Najbolj iskani so še kadri na področju internistike oziroma interne medicine ter kirurgije in ortopedije.

Toda nekaj je očitno sistemsko narobe. To dokazuje podatek, da med samimi javnimi bolnišnicami obstajajo velikanske razlike pri izplačilih. Največ, nekaj več kot dva milijona evrov neto oziroma 41.275 evrov na osebo, so lani 50 izvajalcem izplačali v UKC Maribor. To je zanje kot delodajalca predstavljalo strošek v višini 3,3 milijona evrov.

Še skoraj milijon evrov neto oziroma blizu 20.000 evrov na osebo oziroma 1,54 milijona evrov bruto so dobili v Splošni bolnišnici Izola.

Sledi »srednji razred« bolnišnic. Od 600 do 750 tisoč evrov neto oziroma od 12 do 15 tisoč evrov na osebo so namreč porabili na Ptuju, v Celju, Murski Soboti in Slovenj Gradcu. Okoli 500 tisoč evrov neto oziroma 10 tisoč evrov na osebo so prejeli v Novem mestu in na Jesenicah.

Najmanj so po podjemnih pogodbah plačevali v Novi Gorici in na Golniku. V obmejni bolnišnici so jim namenili le 215 tisoč evrov neto oziroma 4300 evrov na osebo, pri čemer sta najbolje plačana pogodbenika v celotnem letu dobila manj kot 12.000 evrov. V kliniki na Golniku pa so za 50 izvajalcev porabili 143.000 evrov neto, v povprečju le 2870 evrov na osebo.

Kaj pravijo v bolnišnicah

V jeseniški bolnišnici so nam razložili, da sklepajo »podjemne pogodbe z lastnimi zaposlenimi in zunanjimi sodelavci izključno v primerih, ko v okviru rednega delovnika in predpisanih nadur ni možno izvesti zdravstvenih storitev (določene operacije) oziroma nimamo dovolj lastnih zaposlenih za pokrivanje rednega dela ali neprekinjenega zdravstvenega varstva«. Primanjkljaj je največji na področju radiologije, ginekologije, anesteziologije in pediatrije.

STA
Zdravnica, ki na Kliniki Golnik dela z obolelimi s tuberkolozo, spregovori za naš časopis.

V celjski bolnišnici so dodali, da z zunanjimi sodelavci že ves čas sklepajo podjemne pogodbe, vendar je »število zdravnikov specialistov ustrezne specialnosti, ki so pripravljeni delati v drugi zdravstveni ustanovi, omejeno«. Za sklepanje podjemnih pogodb z lastnimi zaposlenimi pa so ves čas obstajale omejitve. Tako so jih lahko najeli le za delo prek rednega delovnega časa za državne presejalne progame (na primer Dora, Svit), posebne programe, ki jim jih je priznalo ministrstvo za zdravje, po novem pa tudi za skrajševanje čakalnih dob na podlagi interventnega zakona.

V Splošni bolnišnici Murska Sobota so pojasnili, da pri sklepanju podjemnih pogodb obstajajo zakonske omejitve. To pomeni, da osebe, ki jo najemajo, ni mogoče zaposliti, da gre za začasno naravo storitev, da nimajo obstoječega kadra, s katerim bi realizirali program, ob tem pa morajo z analizo dokazati tudi stroškovno upravičenost sklenitve pogodbe.

Zakaj ne delajo toliko med rednim delovnim časom?

Kljub temu se pri tako visokih zneskih, ki se v zadnjem času skokovito povečujejo, utemeljeno zastavlja vprašanje, ali in zakaj so zaposleni v javnem zdravstvu naenkrat sposobni tolikšnega dodatnega dela. Tega namreč ne opravijo v okviru rednega delovnika in nadur, ampak za dodatno plačilo, v popoldanskem času. V bolnišnicah zagotavljajo, da strogo nadzorujejo njihovo delo in skrbijo, da so redne delovne obveznosti izpolnjene. Šele potem jim dovolijo dodatno delo.

Toda številni primeri v praksi dokazujejo, da ni tako. Poročali smo o radiološkem inženirju, ki je januarja opravil 421 ur dela. To pomeni, da je delal vsak dan v mesecu, vse praznike in vikende – in to v povprečju po 13 ur in pol. V celjski bolnišnici so si radiologi na podjemno pogodbo pisali delo, ki so ga v resnici opravili v rednem delovnem času. Potem so se ortopedi »štempljali« v UKC Ljubljana, v resnici pa delali v zasebnih ambulantah.

Analiza delovnika posameznih zdravnikov, torej kje vse delajo, katere dneve v tednu in koliko ur, je praktično nemogoča. V bolnišnicah namreč ne razkrivajo, kolikšne so njihove plače in kaj so delali v rednem delovnem času. Prav tako ne, koliko so imeli nadur in dežurstev ter koliko so prejeli po podjemnih pogodbah. Še več, pred javnostjo skrivajo celo to, za delo pri katerih zasebnih koncesionarjih in samoplačniških ambulantah so zaposlenim izdali soglasja. Pri vseh teh vprašanjih se sklicujejo na varstvo osebnih podatkov.