Novice Svet24

Dvanajstega maja lani se je v kočevski kemični tovarni Melamin zgodila najhujša delovna nesreča v Sloveniji. Do napake naj bi prišlo ob prečrpavanju kemikalij – v rezervoar z epiklorhidrinom so pomotoma pretočili pošiljko druge kemikalije, dietilentriamina.

Stiku nezdružljivih snovi je sledila eksplozija, ki je takoj ubila pet delavcev v neposredni bližini. Dva so s hudimi opeklinami prepeljali v Univerzitetni klinični center Ljubljana, a sta žal prav tako umrla. Eksplozija je tudi uničila večji del proizvodnje podjetja.

Do pomladi naj bi po načrtih podjetja prišli na 70 odstotkov nekdanje proizvodnje; več je po besedah direktorja Srečka Štefančiča na trenutni lokaciji ne nameravajo obnoviti – preostalih 30 odstotkov namreč predstavlja najnevarnejši del proizvodnje.

Vsaj del naj bi je izselili iz mesta Kočevje. Tu pa se je zapletlo.

Parcialnih rešitev ni

Sašo Švigelj

Kot iztočnica naj služi ocena Štefančiča, ki je po javni razpravi prejšnji teden dejal, da tri civilne iniciative niso enotnega mnenja, kam naj se Melamin preseli, če sploh kam. Kot nam je pojasnil Marko Rovan, koordinator civilne iniciative Melamin mora ven iz mesta, »so bile iniciative ustanovljene z različno strukturo ljudi. Nekatere so bolj parcialnega značaja, torej poskušajo neposredno zaščititi prebivalstvo, ki je tam, kjer je. A ko smo sedli za isto mizo, smo ugotovili, da parcialnih rešitev ni: kemična industrija preprosto ne spada v mesto oziroma deželo, ki je znana po najbolje ohranjenih gozdovih v Evropi in praktično popolnoma čista; torej je bogokletno, da kemična industrija na takšnem področju sploh obstaja. Zato so vse tri iniciative popolnoma jasno združene v eno.«

Rovan tako zavrne očitke o domnevnih »nasprotnih interesih« civilnih iniciativ: »Ni res. Interes vsega prebivalstva je bil jasno izražen na zborovanju – prebivalstvo ne želi podjetja Melamin v občini Kočevje.«

Pomemben del gospodarstva

V Melaminu nam povedo, da trenutno zaposlujejo 220 ljudi, več kot 1000 jih je odvisnih »od njegovega obstoja«. Izpostavijo sodelovanje z lokalnimi podjetji in načrte za prihodnost, katerih del so nove zaposlitve – omenijo visokotehnološka delovna mesta, s katerimi bi omejili trend selitev mladih iz Kočevja, ter štipendiranje. Tudi na občini pravijo, da gre za enega največjih zaposlovalcev pri njih ter »pomemben del gospodarstva na Kočevskem, ki se je v preteklosti spopadalo tudi z visoko stopnjo brezposelnosti«.

Kam z njim?

Kot je poročala Slovenska tiskovna agencija, je podjetje pri iskanju najprimernejše lokacije za preselitev proizvodnje pri Ljubljanskem urbanističnem zavodu in podjetju E-NET okolje naročilo preliminarno študijo. Najprimernejša naj bi bila lokacija na severu Kočevja, natančneje med Gorenjem in Klinjo vasjo, v smeri Male Gore. Pred študijo so kot najprimernejšo lokacijo omenjali območje ob železniški progi na meji med občinama Kočevje in Ribnica.

Kam torej z Melaminom, vprašamo Rovana. »Melamin je kura, ki nese zlata jajca. In tisti, ki so do zdaj zlata jajca pobirali izpod kure, se bodo morali sprijazniti, da bodo ta jajca prinesli nazaj in Melamin preselili v okolje, kjer je takšna industrija sprejemljiva,« odgovori.

»Že na zborovanju se je pokazalo, da so te kvazi strokovne podlage popolnoma nestrokovne, saj so že lokalni gozdarski inženirji dokazali, da so notri popolnoma izmišljeni podatki o kapacitetah gozdov. Na vseh treh predlaganih lokacijah nadalje niti teoretično ni mogoče dobiti okoljskega dovoljenja, zato je bilo to iskanje lokacije navaden 'blef', da bi lahko ostali na istem mestu.« Skratka, Melaminu je, tako Rovan, v interesu ostati, kjer je.

Pritožba, ki je ni bilo

»V tej zgodbi imata močno vlogo Občina Kočevje in njen župan Vladimir Prebilič, saj je občina v zadnjih desetih letih s spremembami namembnosti zemljišč, ki jih je Melamin dokupoval, pravzaprav spodbudila njegovo enormno rast na tem področju, kar je tudi privedlo do katastrofe, saj te mase škodljivih snovi očitno niso več obvladovali,« nadaljuje Rovan in poudarja, da se je županu na zborovanju »zgodilo ljudstvo«, zato se »zdaj umika« – kočevski župan Vladimir Prebilič je namreč takrat zbranim zagotovil, da nobene odločitve ne bodo sprejeli mimo volje ljudi.

Rovan na tem mestu izpostavi sledeče: »Občina se je kot stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja odpovedala pritožbi, da bi bilo to dovoljenje čim prej pravnomočno. S tem dovoljenjem pa se je Melamin stanovanjskim naseljem približal na manj kot sto metrov.«

Več o tem pozneje, a kako svojo odločitev pojasnjujejo na Občini Kočevje? »Po naših informacijah je v letu 2021 podjetje skladno z zakonodajo začelo postopek sprememb omenjenega okoljevarstvenega dovoljenja. Postopek je vodilo pristojno ministrstvo. Po več dopolnitvah je bilo 10. marca 2022 izdano javno obvestilo o javni razgrnitvi sprememb okoljevarstvenega dovoljenja – gradivo je bilo na vpogled na Upravni enoti Kočevje. Občina takrat nepravilnosti ali morebitnih nejasnosti ni zaznala, zato pripombe ni podala. Tudi sicer drugih pripomb ali mnenj javnosti ni bilo, izhaja iz odločbe ministrstva,« so nam povedali in nas popravili: »Občina se ni odpovedala pritožbi, ampak se na odločbo ni pritožila.«

Sašo Švigelj

Nikjer na svetu ne

Zdaj pa nazaj k Rovanu in izjavam o omejevanju proizvodnje. »To so pravljice za naše otroke. Melamin je na tej lokaciji že 70 let. Zadnjih 40 let, kolikor pomnim, se je ves čas govorilo, da se bo Melamin moral preseliti, a so vedno našli razlog, da se ni preselil. Danes, ko ni več družbeno podjetje, ko se njegovi dobički ne stekajo tako ali drugače v širšo družbeno skupnost, ampak v zasebne žepe, pa je treba imeti drugačne vatle pri vrednotenju zdravju in okolju škodljive industrije.«

Rovan opozori, da je na poseljenih območjih Evropske unije sicer mogoče najti kemično industrijo, a je treba upoštevati, »kaj posamična kemična tovarna proizvaja. Proizvodi Melamina so namreč takšne narave, da ga ni mogoče prostorsko umestiti ne le v Kočevju, tudi nikjer v Evropi ne. V center mesta pa verjetno nikjer na svetu ne. To je industrija, ki spada, če mi dovolite malo Pavčka, 'v Afrike puščavo' oziroma nekam, kjer prebivalstva ni.«

Je bila nesreča torej neizbežna? »Če je varnost mesta odvisna od tega, ali je eden od delavcev odvil pravi ventil, potem je v takšni tovarni nekaj hudo, hudo narobe. Že tako gre za predimenzionirane količine na majhnem območju, ki ogrožajo predvsem naravne vire; da okoliškega prebivalstva niti ne omenjam. Tukaj pa bo morala svojo odgovornost pokazati tudi država.« Nato pa strne: »Neposredno za nesrečo je odgovorno podjetje; za permanentno ogrožanje okoliškega prebivalstva je odgovorna občina, ki je ves čas spodbujala Melamin, za ogrožanje narave pa je odgovorna država.«

Rovan omeni, da geologi enotno trdijo, da se slovenske strateške zaloge vode »nahajajo v nedrjih visokega krasa«. Kaj bi to pomenilo v primeru razlitja škodljivih snovi, si po njegovih besedah ni težko predstavljati. Prepričan je, da to terja sestanek Sveta za nacionalno varnost, »ker to niso več vprašanja lokalnega, temveč državnega značaja«.

V Melaminu pojasnjujejo, da je iz ugotovitev preliminarne študije razvidno, da »se nobena od treh predvidenih lokacij za novo industrijsko cono ne nahaja na vodovarstvenem območju, poleg tega pa v bližini lokacij ni izdanih vodnih dovoljenj ali izdane koncesije za izrabo vode«. So pa kljub temu »predvideni ukrepi za preprečevanje morebitnega onesnaženja tal in podzemne vode, tako pri rednem obratovanju kot tudi v primeru večjih nesreč«.

Upravne postopke zoper državo, ki je »v danem primeru ravnala malomarno«, bo sprožila nevladna okoljevarstvena organizacija Rovo, s katero so povezani, zatrdi Rovan in doda, da so povezani tudi z mednarodnim okoljskim centrom Alpe Adria Green.

Sašo Švigelj

Zagonetke okoljevarstvenega dovoljenja

Rovan na tem mestu po svojem videnju predstavi »višek cinizma«, ki si ga je privoščilo ministrstvo za okolje in prostor. »Dopolnitev starega okoljevarstvenega dovoljenja so Melaminu izdali deset dni po nesreči, kot da tak dogodek ni novo dejstvo v postopku« – kar pomeni, da bi morali vse postopke dovoljenj takoj zaustaviti.

Rovan je vlado pozval, naj »po nadzorstveni pravici takoj razveljavi sklep o dopolnitvi dovoljenja, s katerim je ministrstvo za okolje in prostor, ne da bi upoštevalo splošno znano dejstvo največje industrijske nesreče v Sloveniji, Melaminu izdalo dovoljenje, da še za eno tretjino poveča kapacitete nevarnih snovi in površine tovarne, s katerimi so se približali bivalnim naseljem, zdravstvenemu domu in domu starejših občanov na manj kot 100 metrov, kar je v nasprotju z Uredbo o merilih za določitev najmanjše razdalje med obratom in območji, kjer se zadržuje večje število ljudi, ter infrastrukturo (Uradni list RS, št. 34/08). V nasprotnem primeru bo za naslednjo nesrečo odgovorna vlada.«

Okoljevarstveno dovoljenje je tema, ki terja dodatna pojasnila. Rovan predloži okoljevarstveno dovoljenje za obseg proizvodnje, preden so začeli dokupovati zemljišča in se s petih hektarov razširili na devet. Odločba ministrstva z dne 6. maja 2022 (pozor, eksplozija se je zgodila šest dni pozneje) jim je podelila okoljevarstveno dovoljenje brez ocene učinkov na okolje, nove parcele pa preprosto pripisala. Melamin jo je prejel 22. maja. Občina se je takrat odpovedala pravici do pritožbe, »čeprav bi se morala pritožiti«, zatrdi Rovan, saj se je Melamin s tem zdravstvenemu domu, domu za starejše občane in bivalnim naseljem približal na manj kot sto metrov, čeprav zakon narekuje več kot 700 metrov razdalje. Na tem mestu je spet aktualen zgornji odgovor Občine Kočevje.

Kot pravi Rovan, naj bi naredili obvod. Skratka, Melamin naj bi podal vlogo, naj se okoljevarstveno dovoljenje razširi na nove parcele. Že leta 2021. Ministrstvo za okolje in prostor je takrat presodilo, da se brez ocene učinkov na okolje ne more izdati okoljevarstveno soglasje – v obrazložitvi zapišejo, da bi lahko prišlo do eksplozije. Soglasja tako niso dobili. Sledila je nova vloga za pridobitev dovoljenja – v času menjave vlade –, le da tokrat za gradnjo skladišča, čemur je sledil omenjeni »obvod«, češ da v tem primeru niso potrebna mnenja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), Urada za kemikalije in Agencije RS za okolje. Slednja se o tem ni izrekla, NIJZ pa ni podal pozitivnega mnenja, češ da gre za povečevanje shranjevalnih kapacitet z 2800 na 3600 ton, zato je potrebna ocena učinkov na okolje. Kar pomeni, tako Rovan, da na istem mestu shranjujejo za eno tretjino večje kapacitete – na osnovi odločbe, ki so jo dobili deset dni po eksploziji. »Čim je potreben postopek ocene učinkov na okolje, pa velja, da ne morejo pridobiti okoljevarstvenega soglasja za to območje, in tudi stara morajo prenehati za celoten sklop. Tako pa so nova zemljišča enostavno pripisali k staremu dovoljenju. Tu bi se morala občina pritožiti, a se ni.« Ob tem izpostavi, da se bodo »oni« gotovo izgovarjali, da gre za različni dovoljenji, »a to drugo je bilo izdano prav z namenom, da se obide zahteva po oceni učinkov na okolje, saj to pomeni, da dovoljenja ne morejo pridobiti, ker zakon določa oddaljenost bivalnih naselij«.

»Leta 2020 smo oddali prijavo spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, v katero je družba Melamin vključila manjše spremembe, ki so že bile prijavljene, a se še niso v celoti vključile v dovoljenje, in predvidene spremembe v bližnji prihodnosti. Takrat smo z ministrstva za okolje in prostor prejeli poziv za izvedbo presoje vplivov na okolje, kar smo v drugi polovici leta 2020 z zunanjim partnerjem tudi začeli izvajati. Leta 2021 smo spremembo varnostnega poročila zaključili ter vanj vključili manjše spremembe, ki so že bile prijavljene, a še ne v celoti vključene v dovoljenje. Varnostno poročilo so na ministrstvu za okolje in prostor že pregledali in posredovali dodatne zahteve, ki jih bomo upoštevali,« so nam v zvezi s tem povedali v Melaminu.

Res ni bilo onesnaženja?

Analize po eksploziji so pokazale, da ta ni povzročila onesnaženja tal in pitne vode. Kaj na to pravi Rovan? Pristojnim očita, da so iz »hude tragedije naredili velik spektakel, v katerem so opevali funkcioniranje služb. Tudi norčevali so se iz ukrepov NIJZ, ki je zaznal onesnaženje v Rinži, ta voda pa je odtekla v vodna zajetja ob Kolpi. Pojavljale so se tudi čezmerne količine heksametoksimetilmelamina v vodnem zajetju v Fari, a jih pri naslednjem odčitavanju ni bilo več.«

Rovan tako ne podpira trditev, da onesnaženja ni bilo, pa čeprav govorimo o »manjših količinah. Razsežnosti bi lahko bile katastrofalne, če bi razneslo tudi cisterne formaldehida in metanola, a se to k sreči ni zgodilo. Vendar se temu tveganju ne bomo izognili, če bomo tovarno pustili na tem mestu. Kdo nam zagotavlja, da ne bo nove eksplozije, saj veselo obnavljajo vse, kot da se ni nič zgodilo?«

Med poizvedovanjem med občani na kočevskih ulicah je občanka, ki je v Melaminu delala 35 let, poudarila, da je bilo podjetje tam veliko prej kot pa okoliško naselje. »Podjetje Melamin je od ustanovitve leta 1954 delovalo na pretežno neposeljenem območju ob robu Kočevja,« nam povedo v podjetju. »Z razvojem in širitvijo mesta so se mestna in stanovanjska poslopja približala tovarni. V bližini Melamina sta med drugim zrasla tudi ZD Kočevje, ki je na lokaciji Roška cesta 18 začel delovati leta 1965, ter Dom starejših občanov, ki je bil ustanovljen leta 1986. Kriterij, ki določa odmik 700 metrov od kemijske proizvodnje, se je oblikoval na osnovi študije vplivnega območja največje možne nesreče na novi lokaciji in Uredbe o merilih za določitev najmanjše razdalje med obratom in območji, kjer se zadržuje večje število ljudi, ter infrastrukturo. Predviden odmik 700 metrov od kemijske proizvodnje na novi lokaciji industrijske cone do poselitvenih območij je tako eden od vhodnih parametrov preliminarne študije nove lokacije za selitev proizvodnega dela tovarne Melamin, kar pomeni, da je ta varnostni vidik eden od osnovnih parametrov, da se potencialne lokacije sploh nadalje obravnava. V nadaljnjih fazah postopkov projektiranja nove industrijske cone bodo izvedene dodatne analize, ki bodo vplivno območje v primeru večjih nesreč še natančneje opredelile, kar bo upoštevano pri prostorskem umeščanju nove industrijske cone.«

Na dveh bregovih

Kar se tiče omenjene civilne iniciative, nameravajo sklicati več okroglih miz s strokovnjaki; Občina Kočevje čaka na ustrezno rešitev in »širši konsenz lokalne skupnosti«, kar je, kot so nam povedali, tudi naloga podjetja. V Melaminu pa napovedujejo še več pogovorov z občani – prepričani so, da bodo na koncu našli skupni jezik in »da bo Melamin v Kočevju in okoli še naprej ponujal delovna mesta ter prispeval k razvoju lokalnega okolja«. Kar pomeni uspešno selitev dela tovarne. To pa je stališče, ki ga zagovarja tudi občina.