Že pri enajstih letih ste vedeli, da želite biti letalska mehaničarka. Kako je lahko otrok tako prepričan o nečem, in to še deklica, od katere se takšnega poklica ne pričakuje?
Včasih so bili komentarji, da je to šola samo za fante ali da so samo moški v tem poklicu, ampak meni se mnenje okolice nikoli ni zdelo pomembno. Moja odločitev se mi je zdela čisto normalna, za okolico pa – opažam šele zdaj – niti ne tako navadna. Otroci pogosto črpamo navdih od ljudi, s katerimi odraščamo, če so starši v tehničnih vodah, jim po navadi vsaj en otrok sledi. Pri nas tega ni bilo in jaz sem čisti avtsajder. (smeh)
Kje ste torej našli ta poklic?
Zelo rada sem brala, tudi revije in časopise, prestižne ženske revije so bile drage, Obramba in Slovenska vojska pa sta bili ugodni in še zanimale so me takšne teme. V njih so predstavljali poklice, med njimi letalskega mehanika, in čeprav sem prebrala še vse druge poklicne predstavitve, sem se k letalskemu mehaniku nekako ves čas vračala. In sem rekla: to bom in konec. Če se ti neka stvar ves čas ponavlja v glavi, je to znak, da ji moraš slediti.
Kaj vas je pri tem poklicu tako pritegnilo?
Samo delo. Kot otrok sem bila drugačna, drugače sem gledala na svet, morda zato, ker sem odraščala pri starejših ljudeh, pri dedkih in babicah, nisem imela toliko stika z vrstniki. Stari starši so name prenašali vrline, da je treba delati, da je dobro, če znaš sam kaj popraviti in narediti, da ti ni treba za vse klicati mojstra. Tako sta se rodili ljubezen do dela in misel, da si lahko neodvisen. Letalski mehanik je delo, pri katerem si po eni strani neodvisen, po drugi pa odvisen – svoje delo moraš narediti sam, ampak znotraj ekipe, v kateri delaš. To me je najbolj pritegnilo, ta odgovornost do svojega dela in do ekipe.
Se je delo izkazalo za takšnega, kot ste si kot otrok zamišljali?
V bistvu je še boljše! Ko pridem v hangar in mi fantje začnejo kazati ter razlagati stvari, je zame kot božično jutro za otroka!
Rekli ste, da ste bili kot otrok posebni, ste to občutili kot pozitivno ali negativno?
Ne vem. Starši so me spodbujali, niso nas obremenjevali z mnenjem ostalih, videli so našo drugačnost. Smo trije otroci, karakterno popolnoma drugačni, niti eden se ne prilagaja družbi, a dobro delujemo znotraj nje. Naše odločitve se staršem niso zdele čudne. Res je, da mi je oče enkrat rekel, da dobro kuham, in če bi morda razmišljala o študiju v tej smeri, mama pa me je vprašala, ali se zavedam, da bom med samimi fanti. Bratu in sestri pa je bilo vseeno.
Kaj pa okolica in vrstniki?
To so sprejeli z rahlim začudenjem, a so bili odprti, morda so kdaj podali kakšen pomislek, a se jim ni zdelo čudno. V bistvu me zdaj preseneča, da ni nihče rekel, da to pa ne morem biti, ker sem dekle. Nihče mi nikoli ni rekel, da česa ne morem ali da kaj ne smem biti.
Ste bili v šoli med samimi sošolci?
V srednji tehnični šoli v Celju so bili na programu strojni tehnik res sami fanti, profesorji so mi govorili, da sem po ne vem koliko generacijah prvo dekle. (smeh) Ampak so bili vsi super osebnosti, z nami dijaki so delali kot z odraslimi, znali so nas motivirati in se pošaliti. Tudi sošolci so bili vsi različni in iz vseh vetrov ter se jim ni zdelo niti malo čudno, da imajo dekle v razredu. Mi smo bili res super generacija, vsi smo nekaj dosegli na svojem področju. Na univerzi nas je bilo v moji generaciji na smeri letalstvo kakih deset deklet, predavatelji pa na študentke niso gledali nič drugače kot na študente.
Če bi odraščali v drugačnem okolju, potem morda ne bi sledili svojim sanjam?
Veste, kaj? Sem zelo trmasta in samosvoja. Ko se v kaj zapičim, naredim vse, da to dosežem. Tudi če bi mi vsi govorili, od staršev do okolice, da tega ne morem, da nisem sposobna in podobno, bi našla rešitev in vseeno postala letalska mehaničarka. Tu ne bi popuščala.
Veliko otrok si želi postati pilot – vi niste imeli teh želja?
Ne, ker to ni zabavno.
Zakaj ne?
Prvič to zahteva čisto drugo raven znanja, jaz pa nikoli nisem blestela v matematiki in fiziki, mene je zanimalo, kako stvari delujejo, kako so sestavljene, kako se premikajo, kaj je znotraj mehanizma … Da bi jih upravljala, pa nikoli. Zame je adrenalin, ko zjutraj pridem v službo in vidim letalo v baznem vzdrževanju, ki je že razstavljeno in ga je treba spet sestaviti. Jupi! Boljše kot biti pilot!
To je tudi velika odgovornost, saj bo letalo, ki ga popravljate, ljudi poneslo med oblake?
Res je, to zavedanje, za kakšen tip stroja gre, je vedno nad nami – to ni avto, ki se pokvari, ustaviš ob cesti ter pokličeš vlečno službo. Letalo v vsakem primeru na koncu pride na tla. To je velik pritisk, ki lahko na nekatere na dolgi rok vpliva slabo.
Kako pa vpliva na vas?
Med delovnim časom imam »samopritisk« v obliki povečane koncentracije, kar pomeni, da svoje delo opravim stoodstotno, a takoj, ko grem iz službe, mi vse pade dol. Lahko sem zelo psihično izčrpana. Zato potrebuješ neki svoj kotiček, da se lahko posvetiš samemu sebi, ali družbo, ki te napaja … Potrebuješ nekaj, da vse spraviš iz sebe, spet napolniš baterije in se regeneriraš. Če ne, prideš v službo nataknjen, slabe volje, kar pomeni, da bodo v trenutku slabe volje tudi vsi okoli tebe. Temu se poskušam izogniti. So trenutki, ko je vsega preveč, ko je telo utrujeno in možgani nasičeni, in res potrebujem čas, da se uravnam nazaj, se uskladim sama s sabo, da ne pozabim, kdo sem. Takrat najraje napihnem svoj sup in odveslam ali grem na kolo.
O čem razmišljate, ko potujete z letalom?
Kam bom odložila prtljago, česa ne smem pozabiti, ko pridem na cilj …
Ne opazujete na primer, kako je pritrjen kakšen vijak ali kaj podobnega?
Ne, imam sicer poklicno deformacijo, da opazim določene stvari, ko vstopim v kabino, a takrat sem potnik in imam glavo drugje, razmišljam o čisto drugih stvareh.
Deklet je v inženirskih poklicih, sploh med mehaniki, še vedno manj kot fantov. Zakaj?
Ne vem, se pa trendi spreminjajo. Menda se v zadnjih letih na strojne oziroma tehnične šole vpisuje vse več deklet. Verjetno zato, ker jih je širša okolica začela obdajati z informacijami. Da se dekleta ne odločajo za neki poklic, je pogosto krivo pomanjkanje informacij. Če mladi ne vedo, da nekaj sploh obstaja, tega ne morejo izbrati. Zdaj so informativni dnevi na veliko boljši ravni, v šole prihajajo podjetja ter predstavljajo svoje delo in kakšne kadre potrebujejo … Morali bi začeti v vrtcu, tam posadimo seme, ko otroku vzbudimo pozornost in radovednost, v osnovni šoli pa to nadgradimo. Ko se odločajo za vpis v srednje šole, so bolj ali manj že odločeni.
Ampak že z izbiro igrač – barbike so za dekleta, avtomobilčki za fantke – delamo razliko med spoloma?
Vpliv okolice, v kateri odraščamo, je zelo pomembna. Starši, sorodniki, prijatelji so tisti, ki usmerjajo otroka. V moji generaciji na primer poklici, pri katerih delaš z rokami, niso bili cenjeni. Nam so govorili: hodi v šolo, da boš nekaj, če moraš delati z rokami, si neumen. Zdaj so se stvari zelo spremenile, starši otroke spodbujajo, da delajo z rokami, da se učijo tako, da hkrati povezujejo teorijo in prakso (motoriko). Takšni otroci so v življenju uspešnejši, bolj iznajdljivi in fleksibilni. Da je nekaj samo za fantke ali samo za punčke, je star način razmišljanja, ki ni več tako izrazito prisoten. Zadnjič sem na spletni strani nekega podjetja z opremo za gradnjo, vrt in dom opazila, da organizirajo tečaje žaganja za ženske – torej tudi trgovska podjetja podpirajo razblinjanje tabujev! V tujini pa je to že normalno, v mojem poklicu je veliko žensk, ker je šolski sistem drugače postavljen. Ko pridejo k nam tujci in vidijo žensko v hangarju, to ni čisto nič nenavadnega.
Čutite, da je mehaničarka pri nas še vedno tabu?
V zadnjih letih to ni več tako izrazito. Predvsem s korono je prišla drugačna miselnost, ljudje drugače gledajo na stvari, dobili so druge vrednote, pomembno je druženje, da si pomagamo med sabo. Po nekaterih dejanjih in vrednotah smo se vrnili nazaj. Tudi ni več toliko sprehajalcev, ki buljijo v telefon – ljudje gredo dejansko na sprehod. Epidemija je prinesla tudi nekaj dobrega.
Kakšen pa je dober letalski mehanik?
Mora znati nositi odgovornost in se zavedati svojih dejanj ter njihovih posledic. Mora znati delati v ekipi. Biti fleksibilen in vztrajen.
Koliko je naučenega in koliko je iznajdljivosti oziroma improvizacije pri vašem delu?
Fizično delo na letalu so vnaprej predvidene procedure, ki natančno opisujejo korak za korakom, katero »kemijo«, krpe, čopiče ... uporabiti. Na to nimamo vpliva in tega ne smemo spreminjati. Znotraj teh procedur pa moraš razmišljati drugače, zunaj okvirjev. Predvideti moraš določene situacije, povezati vse vplive in dejavnike, da stvari vnaprej predvidiš. Predvsem pa moraš znati povezovati ljudi, ker čeprav delaš na določenem delu letala, si odvisen tudi od ekipe, delavnic, kleparjev, čistilcev, merilcev … Vse je treba povezovati. To je zelo zapleten ekosistem, ki ga je treba videti v živo, težko je vse to pojasniti nekomu zunaj tega.
Med delom verjetno niste tako urejeni, kot ste danes na intervjuju?
Ne, ne nosim ličil, lasje morajo biti speti zaradi varnosti, ne nosim nakita, po navadi sem v kavbojkah in puloverju. Ko so sodelavci gledali moje nastope ob inženirki leta, so me spraševali, kdaj bom tudi v službo prišla tako oblečena. (smeh) Ko grem ven, pa se znam urediti. Odvisno od priložnosti.
Tu se ponuja stereotip, da je ženska v mehanični delavnici možača.
To je tako ali tako odvisno od ženske same – ene so na splošno rade urejene, druge pa ne dajo veliko na to. Odvisno od tega, v čem se počutiš udobno. Jaz na primer ne nosim visokih pet – za pet minut elegance ne mislim utrujati nog.
Še en stereotip: letalske mehanike si predstavljamo v delovnih oblekah z zavihanimi rokavi, vse umazane in z orjaškim ključem v roki.
Ah, ne, moje delo je malo bolj precizno. Ravno pred kratkim sem dobila pohvalo, da imam zelo lepe roke glede na moje delo. Sem pa res v delovni obleki in z zavihanimi rokavi, po navadi smrdim po zeleni letalski masti aeroshell 33. (smeh) Čistoča in higiena sta pri nas na prvem mestu, tudi pri delu uporabljamo rokavice, različna zaščitna sredstva, pospravimo svoje delovno mesto … Za nami nihče ne čisti, to počnemo sami, čistoča delovnega mesta je tudi odraz nas samih. Pri nas vsi odhajamo na malico z umitimi rokami, vsak dan imamo sveža delovna oblačila, ki niso strgana, in smo čisti. Mehanik je umazan, če ga dobiš sredi dela, drugače pa ne.
Kako je s fizično močjo?
Fantje so bili zelo prijazni in so mi takoj povedali, da se moram ojačati, če želim biti del ekipe, ker ne bo vsak dan nekdo hodil z mano in mi pomagal. Fitnes je postal sestavni del mojega življenja – saj je bil že prej, a za formo in učvrstitev, zdaj pa bolj treniram globoke mišice, tiste, ki pomagajo pri dvigovanju bremena. Zdaj sem videti malce drugače, nisem elegantna vitka dama, a fizična moč je sestavni del mojega poklica. Nekatere komponente so težje, kakšne vijake je težko odviti …
Kako so vas sprejeli sodelavci kot edino žensko?
Ko sem prišla na delo in se seznanila z mentorjem, me je takoj odpeljal delat na rep letala. Vrgel me je v vodo in sem plavala. To se mi zdi prav. Nobene protekcije ni bilo. Saj fantje pazijo name, da mi pomagajo, ko jih potrebujem, ne nosijo pa me po rokah in mi ne odnašajo riti. Itak si vsi vedno pomagamo med sabo, egoizma ni.
Imate svoj najljubši del letala, na katerem najraje delate?
Kabino. Joj, zdaj me bodo fantje kritizirali. (smeh) Sem namreč mehanik, ki daje prednost eni sekciji letala – kabini. Ta je moja cona udobja, posledično pa zato pri ostalih sekcijah šepam. Zdaj so se prav zavzeli, da moram delati še druge stvari. (smeh)
Zakaj kabina?
Ker je zelo zapleten sistem. Imeti moraš dobre organizacijske sposobnosti, če se sprazni celoten notranji del, pri tem sodelujejo tudi čistilci, merilci, električarji, kleparji … V bistvu imaš na neki točki v kabini celo podjetje in moraš znati uskladiti, katera dela narediti najprej. In jaz rada delam, kabina pa je sekcija, pri kateri ves čas delaš in vse mora biti narejeno natančno. Velikokrat zaradi dreves ne vidim gozda – včasih me malenkosti, poglabljanje v detajle, videz tako prevzamejo, da pozabim na ostalo. Fantje mi včasih rečejo: »Rozi, letalo ni samo kabina!« (smeh) Zdaj me pospešeno učijo še na drugih področjih.
Ampak verjetno ni slabo, da je vsak specializiran za svoj del letala?
Ne, ampak vsak mehanik mora poznati delovanje stroja, vedeti, kako so komponente povezane med sabo električno in hidravlično ter soodvisne od ostalega dogajanja in zunanjih dejavnikov, kje ležijo … V osnovi moraš poznati celotno letalo in to, kako deluje, šele potem lahko govorimo, da en del poznaš bolje kot ostale. In v ekipi se menjavamo, če na primer nekdo, ki dela na repu, zboli, ga nekdo nadomesti, torej moraš imeti znanje iz vsega.
Ste kdaj razmišljali o delu v tujini?
Na neki točki sem, ko sem dobila tudi finančno zelo mamljive ponudbe, a Adria Tehnika me je vzgojila, tu sem pognala korenine, imam svoje ljudi, poznam njihov način dela …, tako da o tem ne razmišljam več. Poleg tega bi to zahtevalo tudi selitev mene in mojih živali, pa vklapljanje v drugo kulturo, drugo miselnost, drugačen način dela ….
Katere živali imate?
Imam šest muck, pet maine coonov in enega domačega muca iz zavetišča. Mačke so najprimernejše zame, ker živim v večstanovanjskem objektu in ker me včasih po cele dneve ni doma. Z njimi je seveda veliko dela in so odgovornost, a so lahko tudi same in ni nič narobe. Ko prideš zvečer domov in te pričakajo vsi ti pokončni repki – kako je to lepo! So tudi naučene na klike in različne žvižge za priklic, hranjenje, sedi …
Imate poleg muck še kakšen hobi?
Enduro kolo za sproščanje – sem sicer šele v začetni fazi –, rada sem v naravi, berem knjige – takšne, ob katerih moraš razmišljati.
Sploh date kdaj možgane na pašo?
Ne, to je nemogoče! Možgani so čudovit stroj, sposobni so obdelati podatke, ko ti še niti ne veš, kaj si slišal. Ves čas nekaj delajo, spremljajo, premišljujejo … Pri meni niso nikoli izklopljeni. Telo je na »off«, možgani pa delajo.
Tudi doma ves čas nekaj razstavljate in popravljate?
Za kakšne manjše stvari mi je neumno klicati mojstra. Zadnjič sem denimo zamenjala preluknjano vodno cev za pomivalni stroj. Ena od mačk jo je strgala s kremplji, v kuhinji je bila poplava. Sem potegnila stroj ven, ga pregledala, našla težavo, naročila novo cev in jo zamenjala. Kakšne sodobne elektronike pa ne popravljam, ker nimam pojma. Rada imam kakšna ročna dela, sproščajo me. Prejšnje poletje sem obnovila vrata, bila so stara, z okrušeno in razpokano barvo. Snela sem jih, olupila barvo, pobrusila, prebarvala … Fantje iz službe, ličarji in kompozitorji, so mi pomagali z nasveti. Na koncu je bilo videti super!
Če boste kdaj imel hčerko, bi si želeli, da gre po vaših stopinjah?
Naj dela, karkoli bo želela, samo da bo delala z ljubeznijo in bo ob tem srečna. Prav je, da se otroci usmerijo po svoje. Če bo imela željo, naj. Sem pa brutalno iskrena in bom zagotovo tudi povedala, da bo veliko učenja, če se bo morala kje še poglobiti, ker v nečem ne bo dobra ... Ne bom pa je odvračala. Do določene meje otrokom pomagaš in jim stojiš ob strani, potem pa jih je treba pustiti same in jih opazovati iz ozadja, da dobijo samozavest in nekaj dosežejo. Psiholog Gabor Mate pravi, da otroka vzgajaš do tretjega leta starosti – do takrat ga boš »naredil« v dobrega človeka ali zafrknil in vse življenje popravljal napake.
