Spregovoril je še o ranljivih, telefonih in svetovnemu spletu, s katerimi je sodobni človek neločljivo prepleten, različnosti, duhovniškem življenju, moči ekipnega športa in zborovskega petja. Njegova zanimiva ugotovitev je: "Če se naš besedni zaklad razširi, se bodo obogatili tudi naši osebni odnosi in bodo veliko bolj pristni."
Na prihajajoči praznični čas nas z vseh strani opozarjajo okrašena okolica in polni nakupovalni centri. Pater Bogdan, koliko ima ta tipična decembrska podoba oziroma dogajanje v resnici zveze z božičem in novim letom?
Človeška duša in srce hrepenita po tem, da bi bila srečna in da bi to veselje delila z drugimi. Zato tudi to čezmerno nakupovanje razumem, kot odsev neke notranje stiske in iskanje zunanjih dražljajev, ki naj bi to praznino zapolnili. Trgovci to situacijo izkoriščajo. Po drugi strani pa je v ozadju tega množičnega nakupovanja pri ljudeh želja, da drugega obdarujemo, da se razveselimo in pokažemo, kako smo drug drugega veseli. Morda je ob tem potrebno, da vstopi v našo zavest, kako je vsak dar vreden le toliko, kolikor smo vanj vložili sebe samega. Se pravi, koliko je v njem pristnosti.
Kako vi doživljate ta čas?
Iskreno sem hvaležen, da mi ni treba hoditi v trgovino in da to naredi eden izmed bratov. Kajti vedno, kadar sem šel, sem čutil nelagodje in tesnobo. Ko o tem razmišljam, se mi zdi pomembno, da premislim sam pri sebi, kaj resnično potrebujem. Morda pa imam večjo potrebo po klepetu s prijateljem, ali pa da bi naredil veselje starejšemu oziroma osamljenemu človeku, sebi pa napolnil dušo. Mislim, da je odgovornost vsakega izmed nas, da ostane svoboden človek, ali pa se preprosto prepusti nekemu toku dogodkov.
Če bi se poglobili v sodobnega človeka oziroma sodobno družbo razvitega sveta, kaj bi rekli o njej? Kakšna je skozi vaše oči in kakšna je v vaših očeh prihodnost sodobne družbe?
Današnji človek se oddaljuje od svojega bistva. To opazimo ob osebnih stiskah, boleznih in depresijah, ki jih je danes veliko. Človek v svoji tegobi nima več tiste življenjske kreativnosti in energije, da bi si prizadeval za lepo in dobro. Vse si želimo imeti in doseči takoj, vse na hitro in brez nekega truda. Manjkajo nam skupnost in občutek pripadnosti ter tisti socialni občutek, da pripadamo drug drugemu in da smo drug za drugega soodgovorni. Ko prihajajo stiske in preizkušnje, se človek obrača k višji sili in iskanju miru v sebi ter duhovnega življenja. Ustvarjeno bitje hrepeni po trajnem veselju, miru, sreči … Osebno pa sem optimist. Vedno, ko človek pride do dna, je priložnost za odriv navzgor. Opažam vedno več ozaveščenih ljudi, ki jim ni vseeno, kako živijo, in so svobodni v svojih odločitvah, ko izberejo, kaj res potrebujejo, in se odločijo, da živijo z naravo in pazijo na okolje, imajo zdravo askezo … Predvsem se mi zdi pomembno, da kvaliteta ni odvisna od kvantitete ter da imamo ob sebi ljudi, ki prinašajo luč in kažejo pravo smer.
Na kaj bi nas v tem času radi še posebej opozorili?
Letos sem že imel razmišljanje, v katerem sem zapisal, da je pomembno, da se tudi ob božiču ljudje z obrobja družbe zavedo, da imajo tudi oni človeško dostojanstvo in da so tako kot vsi ljudje tudi oni božji ljubljenci. In čeprav jih nihče nima rad in jim podobno kot sveti družini v Betlehemu zapirajo vrata, Bog vendarle spregovori tudi v njihovem srcu in jim pošilja najlepše melodije. Zdi se mi, da bodo božje melodije najlepše slišali iz našega glasu takrat, ko bomo prijazno nagovorili osamljenega, trpečega in obupanega. Ko bomo v teh prazničnih dneh sprejeli ali obiskali osamljenega človeka, bo vsak izmed nas pomagal ustvarjati božični mir in veselje. Zato si tudi prizadevam, da ogrejem čim več takšnih src.
Kako sicer potekajo vaši dnevi v tem delu leta?
Biti frančiškanski pater na Sveti Gori je lepo. Pogosto rečem, da je nasploh biti duhovnik nekaj najlepšega. Duhovnik ima pred seboj ljudi, ki so različni v vseh pogledih: razmišljanju, gledanju na svet, verovanju, spolni usmerjenosti, barvi koži, talentih … ampak to ni bistveno. Duhovnika zanima človek v svoji enkratnosti in hkrati v njegovem poslanstvu, ki je dano vsakomur. Ustvarjeni smo kot zelo različni ljudje ravno zato, da se naučimo dopolnjevati drug drugega. Različnost nas bogati. Zato sem vesel vsakega novega dne in vsakega novega srečanja. In v teh dneh smo patri še posebej na razpolago ljudem: nekateri si želijo pred prazniki svete spovedi, drugi, da imamo zanje čas in nam lahko povedo, kaj se v njihovem srcu dogaja oziroma kaj jih še posebej skrbi, s tretjimi pa si izmenjamo besedo upanja. A včasih je dovolj, da se samo objamemo in si dovolimo, da smo vsi na svoj način enkratni, izjemni.
Kakšne zadolžitve imate kot pater na Sveti Gori?
Naloga, ki so mi jo namenili predstojniki, je, da sem najprej gvardijan, odgovoren za našo skupnost. Za nas frančiškane je značilno, da živimo v skupnosti, da smo tudi mi družina. Moja vloga je, da znam prepoznati kvalitete vsakega brata in mu najti mesto, kjer jih bo lahko polno uresničil, da bo ob tem zadovoljen sam, pa tudi vsa naša samostanska družina in seveda romarji in obiskovalci. Kajti naše delo je precej raznoliko: od sprejemanja romarjev in obiskovalcev naprej, da smo na voljo za spoved in pogovor, prav tako maševanje in pridiganje, pa tudi skrb za živali in dela na vrtu. Ker imam dobre in delavne brate, lahko zmoremo marsikaj. Sem pa tudi rektor bazilike. Pod to nalogo spada, da vse romarje in obiskovalce lepo sprejmemo, da je bogoslužje v baziliki lepo, kar pomeni, da je hkrati veličastno in domače. Vsako srce mora najti v baziliki svoj dom.
Kako boste pa vi praznovali božič in novo leto?
Naša samostanska skupnost bo imela najprej slovesno zapete večernice, nato bomo sedli k mizi in se tudi mi poveselili. Seveda ne preveč, kajti še isti večer nas čaka veliko dela, pripravljeni moramo namreč biti, da bomo veselje delili z romarji, ki bodo stopili v baziliko k polnočnici. Polnočnice se vsi zelo veselimo, saj bo poleg solističnih pevcev in odličnih instrumentalistov tudi priložnost, da bo zapelo vsako človeško srce. Te lepe slovenske božične pesmi bomo bratje zapeli ob jaslicah, ki smo jih postavili v samostanu. Za nas je silvestrovo drugi sveti večer, kjer se bomo spet zbrali v jedilnici pri jaslicah, zapeli ter nazdravili. Silvestrovo pa je še na drug način praznik veselja, ko pride do izraza tudi naša razigranost, zato na ta večer že tradicionalno igramo tombolo. Vsako leto se potrudimo, da dobitki niso samo uporabni predmeti, ampak da so med njimi skrita tudi nagajiva darila. Bratje smo si postavili za načelo, da morata priti ta večer do izraza naša iskrivost in hudomušnost. Tako bo ta večer tudi veliko smeha.
Kako lahko povzdignemo medosebne odnose na višjo raven? Ne samo v tem času, ampak na splošno.
V prazničnih dneh smo veselega srca in si tudi lažje povemo, ne samo da drug drugega spoštujemo, ampak da se imamo tudi radi med seboj. Takrat si tudi iskreno odpustimo svoje pomanjkljivosti in smo sposobni drug drugega prositi: stoj mi še naprej ob strani! Lahko rečemo, da so božični dnevi trenutki sreče, ki jih delimo med seboj. Nekaj tega božičnega veselja lahko ponesemo tudi v novo leto in poskušamo biti prav tako čez leto veselega srca, ki ga delimo s svojimi dragimi. Slovenci smo znani po tem, da smo nekoliko črnogledi in da neprestano tarnamo. Prazniki pa nam razkrijejo, da znamo biti tudi veseli in prijateljski. Kadar je med nami prijateljstvo, so tudi naše besede pristne, in zakaj takšnih iskrenih besed ne bi izrekali vse leto!
Katera vrednota v sodobnem času pri sodobnem človeku najbolj »trpi«?
Če se spomnim na svoje otroštvo, smo se zelo radi podili po vasi in fantje smo bili popolnoma srečni, samo da je od nekod »prifrčala« žoga. Osebno mislim, da to otrokom danes manjka, to pristno druženje. Res je, da so danes povezani preko družbenih omrežij, kar mi nismo bili. Toda nič ne odtehta žive prisotnosti, ko ne gre samo za sporočilnost besede, ampak za izraz naših pristnih doživljanj. Ko sem še vodil mladinske skupine, sem včasih postavil mlade pred izzive: ali se znamo sploh še zabavati brez telefona in svetovnega spleta? Seveda sem najprej naletel na odločen odpor, toda mladi so kmalu pokazali, kako znajo biti iskrivi in domiselni, tudi če gre samo za izrečeno besedo. Takšno druženje je bilo zanje nova izkušnja. Najlažje pa pri mladih dosežemo prijateljsko povezanost preko igrišča. Zato kljub temu, da bom kmalu dopolnil petdeset let, z mladimi igram dvoranski hokej in tudi nogomet. Ekipne športne igre imajo veliko vzgojno vlogo, saj vsaka skupina mladih ve, da lahko zmaguje le ekipa, ki je povezana in solidarna med seboj. Zato mi je všeč hokej, pri katerem ne štejejo samo zadetki, ampak tudi podaje. Druga oblika druženja, ki jo želimo znova poživiti, je zborovsko petje. V zboru mora vsak poslušati tudi drugega, da pride do ubranega petja. Mene ne moti, da imajo mladi radi predvsem ritmično glasbo, kajti opažam, da se tudi iz te glasbe rodi večglasno petje, ki je bilo nekdaj tako značilno za slovensko ljudsko kulturo. Mislim, da naš šolski sistem pa tudi drugi sistemi po svetu preveč naglašajo tekmovalnost. Zame je pomembna vzgoja za skupni uspeh ter za večjo solidarnost z nemočnimi in temi, ki imajo še neodkrite talente.
Kakšne misli bi ob zaključku leta in začetku novega leta radi delili z našimi bralci?
Najprej bi rad vsem bralcem povedal, da sem jih vesel, ker so še vedno bralci. Danes spet vstopamo v civilizacijo, kjer največ pomeni risba, slika ali fotografija. Če pa ste prišli do konca mojega intervjuja, smo v isti druščini bralcev, ki v srcu dobro mislimo. Zato vam v novem letu zaželim, da bi kmalu prebrali tudi kakšno knjigo. Knjiga danes, če gre za leposlovje, ni samo po sebi umevna. Pa vendar nam spregovori o medosebnih odnosih, ki so seveda zapleteni in za katere ne najdemo pravih besed. Če se naš besedni zaklad razširi, se bodo obogatili tudi naši osebni odnosi in bodo veliko bolj pristni. Prav te dni so pred frančiškansko cerkvijo v Novem mestu odkrili spomenik Frančiškana z rastočo knjigo. Kip je zelo zgovoren, saj ima ta frančiškan v naročju skladovnico knjig. To naročje knjig je zame simbol veselja, ki so ga Frančiškovi bratje v Novem mestu z mladimi in starimi delili že petsto petdeset let. Tudi na Sveti Gori smo Frančiškovi bratje že vrsto let in z vami bi radi delili vse lepo in dobro. Vsem družinskim skupnostim in vsakemu izmed nas želim, da bi v naših odnosih zmagovalo prijateljstvo. Močni prijateljski odnosi nam bodo pomagali, da bomo ohranili zdravje in srečo. Rad bi vam tudi povedal, da je za vsakega izmed vas Sveta Gora dom, kjer boste vedno dobrodošli. Frančiškovi bratje bomo veseli vsakogar, ki se bo oglasil.
