Boris Krabonja

»Jezi me, da so mi kot učitelju zvišali plačo. Zakaj meni? Nisem na vrsti! To je čisto navadna pogoltnost«

Marjana Tomšič Vovk
13. 11. 2022, 08.27
Posodobljeno: 13. 11. 2022, 08.38
Deli članek:

Sloveniji imamo okoli 243 tisoč ljudi, ki živijo pod pragom tveganja revščine, od tega jih je okoli 92 tisoč starejših od 60 let. Slednjim pri reševanju socialnih stisk pomaga tudi dobrodelno društvo UP-ornik, katerega gonilna sila je Boris Krabonja. Slovenci smo precej dobrodelni, pravi, a potrebne so sistemske spremembe v državi. Najprej pa mora vsak pomesti pred svojim pragom in pokazati sočutnost do drugega.

Večer
Boris Krabonja si ob novem letu vedno zaželi, da humanitarci ne bi bili več potrebni, ker bi vsi ljudje dostojno živeli.

Bližajo se božično-novoletni prazniki, kako jih pričakujete s pogleda dobrodelnika?

Ravno ti prazniki so zame najbolj stresni, predstavljajo mi velik izziv. Ne morem reči, da jih letos čakam s strahom. Pri UP-orniku smo se namreč finančno pripravili na to, a dodatnih priboljškov, ki smo jih prejšnja leta lahko razdeljevali, bo letos bistveno manj, ker je veliko večja potreba po hrani in plačanih položnicah, ker se je draginja precej zarezala v ta najbolj ranljivi del populacije, ki mora paziti na vsak evro. To, kako se zdaj dražijo hrana in položnice, je velik problem. Načeloma pa decembra ne maram.

Zaradi tega ali ga že prej niste?

Ne, zaradi tega.

Se denarnice v tem času res »razvežejo«?

Drži, z naskokom se pozna, da so ljudje decembra bistveno bolj pripravljeni deliti svoj denar kot med letom.

Zakaj je tako?

Verjetno je povezano z občutkom veselega decembra, ki ga vsi doživljamo kot intimen praznik v krogu domačih. Hitro se znamo poistovetiti s tem, kako bi bilo, če tega ne bi bilo, ker ne bi imeli dovolj denarja ali bližnjih, ki so nam tako zelo pomembni. Občutek pomanjkanja in osamljenosti se tudi nas, ki tega ne doživljamo, v tem času bolj dotakne.

Zakaj pa se nas sicer ne?

Ne bi rekel, da se nas ne. Slovenci imamo dobro lastnost, da smo zelo sočutni in humanitarni. UP-ornik ne bi živel in deloval, če ne bi bilo ljudi, ki vsak mesec, stalno, brez razmišljanja, nakažejo denar, da lahko mi brez večjih težav izpeljemo vse programe, ki si jih zamislimo. V teh dobrih šestih letih delovanja se niti enkrat ni zgodilo, da bi morali kaj osiromašiti ali se kakšni zamisli odpovedati. Res pa je v decembru več donacij.

Večer
Slovenci smo zelo dobrodelni, decembra pa se nam denarnice še bolj razvežejo.

Slovenci smo dobrodelni, v sebi imamo nek gen preživetja, smo trdoživi, hkrati pa to znamo izkoristiti tako, da drugemu ponudimo roko. Čeprav smo sicer razklani med sabo, se lahko skregamo zaradi banalnih zadev ter se ves čas delimo za in proti nečemu, a ko je treba nekomu pomagati, ta razklanost popolnoma izgine. Malo shizofreni smo. (smeh)

Koliko se številka ljudi, ki jim v UP-orniku pomagate, spreminja skozi leta in kako se je od začetka do danes spremenil profil teh ljudi?

V povprečju je vsako leto nekje med 15 in 20 odstotki več prejemnikov pomoči, njihova struktura pa se je precej spremenila. Začeli smo z vsesplošno pomočjo, nato smo se začeli izogibati družinam ter pomagali predvsem samohranilcem in upokojencem, zdaj pa smo osredotočeni večinoma na upokojence, ker jih je tako veliko, da ostalim ne moremo več nuditi pomoči, ker nimamo dovolj denarja. A to ne pomeni, da pri akutnem primeru ne pomagamo tudi komu drugemu.

Pri tem ne govoriva le o denarni pomoči, kajne?

Imamo tri kategorije pomoči: prehranski boni za trgovino, plačilo položnice v višini 50 evrov in boni za kosilo.

In prosilec za pomoč mora k vam priti osebno, šele po pogovoru se odločite, ali mu boste pomagali ali ne?

To je iz preprostega razloga: dobro se je pogovoriti z ljudmi in »predebatirati« njihovo finančno stanje. Velikokrat na primer ugotovimo, da nekdo ni zaprosil za varstveni dodatek. Ker gre za starostnike, največkrat nižje izobražene, so jim te stvari težke in tuje in tudi na tem področju jim pomagamo.

Osebni stik je tudi neke vrste psihična pomoč?

Pri nas imamo socialnega delavca in psihoterapevta, tako da lahko pomagamo tudi v psihološkem smislu. In še nekaj: dobro je, da vsaj enkrat na mesec srečaš ljudi, ki jim pomagaš, da ti lahko povedo, kje so minusi in plusi, da lahko kaj popravimo.

Je revščina še vedno velika stigma in si ljudje ne upajo prositi za pomoč?

Takšnih ljudi, ki nimajo poguma prositi, je še vedno veliko. Praviloma ljudje, ki k nam pridejo na novo, pridejo z jokom, a ne zaradi nemoči ali bede, v kateri živijo, ampak zaradi sramu. Kar nekaj časa potrebujemo, da jim dopovemo, da ne prosjačijo, ampak je ta denar nekdo podaril prav takšnim, ki pomoč potrebujejo. Pa tudi če smo kdaj sami krivi za nastali položaj, to ne pomeni, da smo slabi ljudje. Vsi imamo pravico biti kdaj neuspešni, se zmotiti, potegniti napačno potezo. Ljudem poskušamo dopovedati, da jih razumemo. In mislim, da nam uspeva, ker se radi vračajo. Imamo res pristne stike.

Kako socialna stiska vpliva na človeka?

Ker imam tudi jaz izkušnje z depresijami in podobnimi težavami, to prepoznavam pri veliko naših prejemnikih. Večina je že v depresivnem stanju ali en korak stran. Zavedati se moramo, da ti ljudje v pomanjkanju živijo že večji del svojega življenja. Ko so bili zaposleni, so bili malo plačani, ob tem so morali poskrbeti za svoje družine in nikoli niso imeli dovolj denarja, da bi varno prijadrali skozi mesec. Desetletja takšnega življenja na psihi pusti velike posledice.

V Sloveniji pod pragom tveganja revščine živi skoraj 250 tisoč ljudi – ali ni to problem države, ne pa organizacij, kot je vaša?

Humanitarne organizacije ne moremo rešiti nobenega problema, smo samo blažilci, ki na globoko rano lepimo obliže. A če je rana globoka, jo je treba zašiti. Država bi morala nujno pristopiti k temu problemu.

Se z novo vlado kažejo kakšni premiki?

Sem malo bolj optimističen, kot sem bil prej, a verjetno je to tudi posledica mojega svetovnega nazora, če sem čisto pošten. (smeh) Minister Luka Mesec napoveduje povišanje minimalne plače in pokojnin, torej se morda nekaj le bo spremenilo. A povišanje pokojnine za nekaj odstotkov še vedno ne reši tega hudičevega problema začetne osnove, ki je pri teh ljudeh zelo nizka. Ti naši upokojenci, govorim predvsem o mariborskem bazenu, so bili upokojeni z manj kot 40 leti delovne dobe, ne po svoji krivdi, ampak ker so v 90. letih problem brezposelnosti zmanjševali s prisilnimi upokojitvami.

Večer
Boris Krabonja je profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli in gimnaziji Maribor.

Zakon pa predvideva, da ti polna pokojnina pripada šele s 40 leti delovne dobe. Te pa torej nimajo, zato prihaja do tako mizernih in absurdnih pokojnin, na primer 280 evrov. Saj ne veš, ali je to šala ali mislijo resno. Jezi me, da so mi kot učitelju ta mesec plačo zvišali za 4,5 odstotka. Zakaj meni? Nisem na vrsti! Če ima država denar, se ve, kakšna je hierarhija: najprej tam, kjer je najbolj potrebno, ne pa meni.

Večina učiteljev se z vami verjetno ne bi strinjala.

Glede na to, da smo izobraženi, intelektualci, ki imamo dokaj dobre plače in ne vemo, kaj je to revščina, ni nam treba razmišljati o tem, ali bomo jedli ali plačali položnice, moramo biti toliko solidarni, da se zavedamo, da še nismo na vrsti. Verjamem, da bo prišel čas, ko si bo tudi učitelj lahko povišali plačo. Ampak za božjo voljo, zakaj zdaj meni pri tem denarju povišujete plačo? Ker smo glasni, nas je veliko in imamo sindikat. Upokojenci pa tega nimajo.

Zadnje čase se veliko govori o staranju prebivalstva in problemu revnih upokojencev, predvsem starejših samskih žensk, a država temu ne prisluhne.

Dejstvo je, da ne glede na to, ali imamo desno ali levo vlado, so vedno neoliberalne. Nimamo pravih levičarjev, ki bi bili pripravljeni sočutno delati za dobrobit ljudi, besede so, a dejanja kažejo drugače. Smo tako mlada demokracija, da demokracije sploh ne razumemo, ampak gre v glavnem za spopad med ideologijami. Žrtve pri tem pa so predvsem starostniki, samske ženske, samohranilci – oni so kolateralna škoda neoliberalizma. Pa ne le v Sloveniji, tako je v vsem zahodnem svetu.

Kot zgodovinar verjetno bolje poznate in prepoznavate stopnje, po katerih hodi človeštvo. Kje smo zdaj?

Smo čisto na robu prepada in se ne ustavljamo. Na to kaže več stvari, od ekologije, vojaških spopadov do netransparentnih kriz, kot je bil na primer covid – pa nisem eden od teoretikov zarote ali anticepilcev, ampak se mi zdi, da je bil covid zelo zlorabljen za neke cilje, o katerih se nam navadnim smrtnikom niti sanja ne. Ni čisto jasno tudi glede energetske krize: lani v tem času je imela Evropa terminale s plinom 85-odstotno polne, zdaj so 95-odstotno polni, pa govorimo o hudi krizi. Zakaj se draži elektrika? Ta podivjanost človeka … Tudi kako komuniciramo: zadnjič sem na primer videl komentarje na Facebooku na račun Nike Kovač – kakšno besedno zmerjanje! Ne morem verjeti, da lahko nekdo za nekoga, ki ga verjetno sploh ne pozna, kaj takega reče. Vse to mi smrdi na leto 1789, preden je počilo v Franciji in so se vsi začeli pobijati.

Mislite, da se pripravlja svetovna revolucija?

Da, tega me je strah.

Očitno se iz zgodovine ničesar ne naučimo?

Ne, ker smo preveč samovšečni in vase zavarovani, ker je vse samo »jaz, jaz in jaz«. A moj jaz je težak toliko, kolikor ste srečni vi – ko boste srečni vi, bom lahko srečen tudi jaz. Zato sem danes v zbornici rekel – pa so bile sodelavke strašno jezne –, da je to zvišanje plače učiteljem čisto navadna pogoltnost. Lepo vas prosim – 4,5 odstotka je denimo 50 evrov, teh pa ne bom niti zaznal, ker imam polno rit vsega. Veste, kaj bi teh 50 evrov pomenilo mojim upokojencem? Preživeti mesec – jaz, ščene razvajeno, sploh ne vem, kaj to pomeni. A taki smo, pogoltni, vase zaverovani.

Glede na to, da ste učitelj, nam lahko poveste, kako na vse to gledajo mlajše generacije? Kakšen je odnos srednješolcev do revščine, materialnih dobrin, starostnikov …?

Imam srečo, da učim na šoli, kjer je socialna zgradba učencev zelo pestra, od socialno šibkih do dobro preskrbljenih. V takšnem konglomeratu mladih se naredi uravnilovka. Moji dijaki so zelo senzibilni, če povem, da ima nekdo v razredu težave in na primer ne bo mogel na strokovno ekskurzijo, bodo v trenutku odprli denarnice. Je pa res, da malo drugače razumejo, kaj je sreča. Za njih je v materialnih dobrinah, a za to niso sami krivi, saj jim odrasli dajemo ta zgled. Če sem jaz srečen, ko dobim nov avto, bo seveda moj otrok srečen, če bo dobil nov telefon. Pa smo tu. Ampak če bi svet deloval po filozofiji današnje mladine, bi si upal trditi, da ne bi bilo toliko zla. Oni so nagajivi, iščejo bližnjice do cilja, a niso pokvarjeni.

Je torej upanje za prihodnost?

Ne, žal ne, ker se na neki točki pokvarijo.

Kje pa je ta točka preloma?

Mislim, da takrat, ko se začnejo pripravljati za lagodno življenje, kriteriji lagodnega življenja pa so, po sugestijah medijev, lastno stanovanje, lasten avto … Ker to ne gre z danes na jutri, ljudje pa smo po naravi neučakana bitja, pademo v pogoltnost in požrešnost.

Ampak vseeno so svetle točke?

Da, seveda! A to je v tem globalnem svetu premalo. Država kot sistem bi morala delovati po tem principu.

Kaj bi vsak posameznik lahko naredil za izboljšanje stanja?

Mojim dijakom rečem: ko bo na mizi na voljo deset brezplačnih svinčnikov, vi pa boste sposobni vzeti le enega, ker le enega v resnici potrebujete, in pustiti ostale, ker jih potrebujejo še drugi, potem bo svet bistveno lepši. Vsak pri sebi dobro ve, kaj potrebuje za življenje – ne da preživi, ampak da živi. Če smo pogoltni – z mano na čelu, tudi jaz sem danes vzel povišico in bom ta denar zapravil –, samo leporečimo, nič pa ne naredimo.

Veliko ljudi je dobrodelnih samo zato, da se pokažejo v boljši luči …

To je dejstvo, normalno, vsi imamo svoje slabosti in šibkosti, stvari, na katere nismo ponosni, ter se poskušamo na takšen način malo odkupiti. Jaz pravim, da smo tako kakšno stopničko bližje nebesom. (smeh)

Tudi vi to počnete zato?

Mah, ja, moram biti odkrit. Pri petdeset in nekaj letih ugotoviš, da si v življenju kup stvari delal narobe, da si na svoji poti morda kdaj komu kaj odvzel. Ta družba mi je omogočila, da sem z vsemi svojimi lastnostmi postal to, kar sem, in zdaj je čas, da ji vračam. Lahko pa spremenim le sebe, drugih ljudi ne morem.

So tudi kakšne dobre zgodbe iz UP-ornika, se komu posreči izkopati iz revščine, so kakšne svetle točke, da lahko rečete, da je ves vaš napor vreden?

Vedno so. Vsak četrtek, ko imamo odprto pisarno za ljudi, vsaj pet- do šestkrat doživim stisk roke ali celo objem – in to mi veliko pomeni. Veliko je tudi srečnih zgodb ljudi, ki se izkopljejo iz krize, in potem sami donirajo. Večinoma so to matere samohranilke, ki so uredile razmere z bivšimi partnerji in dobile službo – te zacvetijo kot rožice. Pri upokojencih pa je malo težje, ker dobijo, kar dobijo, nimajo dodatnega zaslužka, in ker dolgotrajno živijo v pomanjkanju, je zelo načeto tudi njihovo fizično zdravje.

Zadnje čase humanitarne organizacije opozarjajo na nov trend revnih zaposlenih.

Tega je bilo že prej veliko, tragedija, ki se je zgodila v finančni krizi leta 2013. Od takrat dalje je ogromno takih, ki živijo na minimalni plači, kar ni dovolj za preživetje. Povečuje se razred zaposlenih revežev. Upam, da bo država kaj naredila glede tega, tu res lahko hitro kaj uredi, že samo zvišanje minimalne plače bi pomagalo.

Zakaj ste se vi osredotočili pomagati prav upokojencem?

Ne vem, neizmerno jih imam rad, prirastli so mi k srcu. To so ljudje, ki imajo toliko zgodb, dolgo obdobje življenja je za njimi. In ne glede na to, da živijo v pomanjkanju, je v njih ogromno iskrivosti, zdravega humorja. Z njimi se večkrat smejimo, kot jočemo. In zdi se mi, da so najbolj ranljivi, res si ne morejo sami pomagati, tako kot otroci, a za slednje je pri nas na splošno dobro poskrbljeno. Upokojenci pa so pozabljena skupina.

Sta vaša sinova, 26-letna dvojčka, podedovala vašo senzibilnost?

Drži rek, da kri ni voda. Na srečo sta bolj trdoživa kot jaz, se ju pa stvari dotaknejo. Oba sta v svetu prosvete, torej je jasno, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Malo res gresta po mojih stopinjah.