Ne bojim se več biti sama!"

Zvezdana Mlakar o pogovorih, ki so ji spremenili življenje

Katja Božič/revija Jana
27. 11. 2022, 07.42
Deli članek:

Pred kratkim je izšla prva knjiga igralke Zvezdane Mlakar, Pogovori, ki so mi spremenili življenje; ustvarila jo je skupaj z urednikom njenih oddaj Rokom Smolejem.

Saša Kovačič
"Na papirju sem zlagala svoje življenje," pravi Zvezdana.

Skozi oddaje in goste je rasla ter se razvijala tudi sama. Vsak gost je dodal kamenček v mozaiku njenih osebnih spoznanj. Razbijala je stereotipe, predsodke, pri sebi in pri drugih, na koncu pa našla pot do sebe, do tiste male Zvezdane, ki se ji je toliko časa skrivala.

Kakšni občutki vas prevevajo ob izidu vaše prve knjige?

Na trenutke mi gre na jok, na trenutke si mislim, kdo bo to bral, potem sem spet vesela, ker je to moja prva knjiga. Z razlogom sem jo napisala skupaj s prijateljem, urednikom oddaje Rokom Smolejem, ker sem bila negotova. Želela sem, da bi bila napisana v dobri slovenščini, da bi tekst tekel in da bi bila vsebina dovolj široka. Verjamem, da bo mnogim pomagala. Med drugim pripovedujem zgodbe svojega življenja, vidi se, kje sem začela drugače razmišljati, kdaj so z mene začeli odpadati oklepi in predsodki, ki sem jih imela, čeprav ni bilo videti tako. O svojih izkušnjah pišem, ker vem, da lahko pomagajo drugim. Ne govorim o podrobnostih, ker ne želim nikogar prizadeti. Tudi meni so se dogajale stvari, ki se mnogim. Pri pisanju sem bila iskrena, poglobila sem se vase, v mnogih poglavjih so besede kar stekle iz mene, kakšne sem napisala težje. Materiala je za dve knjigi. Upam, da tisti, ki so bili pri meni v oddaji in se v knjigi ne bodo našli, ne bodo mislili, da niso bili dobri. Vsaka knjiga ima svojega urednika in svojo dramaturgijo, ki ji slediš. Če bo knjiga dobro sprejeta, pridejo na vrsto tudi preostali.

Kakšna je bila Zvezdana na začetku televizijske kariere in kakšna je danes? Kako ste se spremenili?

Ko sva z Rokom začela pregledovati oddaje za nazaj, sva pričakovala, da bo prvih nekaj bolj amatersko vodenih, pa niso bile. Od prvega dne so bile celota, drugačne, mejne, moje. Zavedela sem se celo, da so skoraj brezčasne, kar se mi zdi neskončno lepo. Kar pa se mene tiče, sem dobila neko zrelost, notranjo moč – tisto, ki je prej samo kdaj pa kdaj zažarela, osebno, ne profesionalno. Medim se, kar ni pravzaprav nič posebnega, vse, kar delamo v življenju, ima neki razvojni proces.

Zdi se, da je bilo to šestletno popotovanje z gosti pravzaprav tudi vaše duhovno potovanje, vsak gost vam je nekaj dal. Odgovor, spoznanje, vedenje …

Dobila sem veliko informacij, učenj. Ko pišeš knjigo in gledaš z distanco, vidiš, da imajo vsa znanja, učenja, tako psihološka, duhovna, zdravstvena, telesna, skupne korenine. Jaz sem jih pletla v svojo lastno preprogo znanja in izkušenj. Želim si, da bi tako lahko vsakdo našel v knjigi tisto, kar mu bo pomagalo. Duhovnost je neskončno lepa stvar. Jaz sem pa še vedno zelo prizemljena. Največji duhovni učitelji so tisti, ki živijo, kar govorijo, zato so veliki. To tudi mene žene v življenju – če mi ljudje verjamejo in zaupajo, moram to živeti, in zdaj to tudi živim. Na začetku pa še nisem živela čisto tako. 

Ko ste gostili Neala Donalda Walsha, svetovno znanega ameriškega pisca, misleca, avtorja knjižnih uspešnic, pravite, da ste bili tako rekoč na dnu. Kako se vas je dotaknil?

Bila sem sredi svoje osebne intimne drame. Odmaknila sem se k mami, da bi imela mir. Prijateljica pa mi je priporočila Walshevo knjigo Pogovori z bogom. Razmišljanja po prebrani knjigi so me oprala najtemnejših občutkov. In takrat sem na Facebooku videla, da Walsh prihaja v Zagreb. Nič ni naključno, verjamem v sinhroniciteto. Takoj sem izkoristila priložnost in mu kar sama na tri naslove poslala pismo, ali bi prišel v mojo oddajo. Čez nekaj dni sem dobila odgovor, naj pridem v Zagreb, da si je Walsh zame in za mojo ekipo rezerviral dve uri. Ob njegovi prisotnosti sem občutila tak globok, navdihujoč mir. Takrat sem prav potrebovala potrditev, da bi nekdo rekel, Zvezdana, vidim te, sprejemam te, in ko je to rekel on, popoln tujec, ki o meni ni vedel ničesar, sem začela jokati. Zdelo se mi je, da je res videl vse; vse, kar se mi je v življenju zgodilo, vse krivice, ponižanja, vso osamljenost, vsa ta leta, mesece in dneve, ki sem jih preživela brez ljubezni do sebe. Tisočkrat pred tem sem slišala, da sem sama odgovorna za svoje misli, a šele tisočprvičkrat sem to zares slišala in spoznala, da je tudi slabo za nekaj dobro. Naučil me je, da so tudi slabe stvari del življenja. Odtlej nič več v življenju ne jemljem tako grozovito in grenko. Rečem si, da očitno moram to preživeti, da bom spoznala boljše življenje in sebe.

Ob Byron Katie, avtorici več knjižnih uspešnic in po vsem svetu znane metode, imenovane delo (the work), ste prvič začutili, kako je biti ob nekom, ki je zares cel. Pravite, da ste za tak preskok v glavi potrebovali skoraj vse življenje.

Tudi ona ga je (smeh). Na neki način sva si podobni, samo da je ona nekoliko starejša. Nekdo potrebuje za to vse življenje, nekdo eno leto, tretji en dan. Vidim, kako hitro gre to pri mojem srednjem sinu. Jaz sem imela pri petdesetih zarjavele zlepljene vzorce, zahojena pohojena prepričanja. Če pridem do situacije, ko ne morem vedeti, kaj si želim in kaj je res globoko moje, se vedno lotim metode Byron Katie, ki je zelo preprosta. Ta učenja je pomembno spraviti v življenje, ne pa samo pogledati oddaje, reči, kako je to fino, naslednji dan pa na vse pozabiti. Dobila sem veliko pisem, ljudje me ustavljajo, da mi povedo, da so jim oddaje spremenile življenje.

Fizioterapevtka Nežka Poljanšek vas je naučila prisluhniti bolečini. Kako se danes spomnite njenih besed?

Pred oddajo Nežke nisem poznala, sem pa tik pred tem prebrala knjigo Ozdravimo bolečine hrbta, dr. Johna E. Sarna – od takrat me križ več ne boli. Bila sem presenečena, kako se je Nežka dotaknila za televizijo takrat nekih prepovedanih, mejnih žgečkljivih vprašanj. Zelo smo bili previdni, da nam ne bi očitali, da govorimo o nekih čirulah čarulah, govorili smo namreč o energiji, blokadah, kako se to čuti. Mene se je dotaknila s svojo srčnostjo, čutili sva bolečino druga druge. Lepo je govoriti z ljudmi odprtega srca, definitivno je to tisto, za kar bi se morali truditi vsi. Če bi se pogovarjali z odprtim srcem, ne bi bilo težko ustvariti lepšega sveta.

Cheri Clampett, snovalka terapevtske joge, je prišla v oddajo, ko ste bili zelo žalostni, ko ste še mislili, da zmorete vse, in se skrivali za nasmehom. Pred gledalci pa ste se pod njenim vplivom odprli in, pravite, osvobodili. 

Če samo bereš knjige in znanja ne implementiraš v življenje, boš ostal na mestu. Jaz sem veliko stvari preskusila na sebi. Kadar je bilo hudo, sem si rekla, da je svet peskovnik. Grad, ki si ga gradila, se je sesul, ampak samo tisti v peskovniku. V življenju sem imela kar nekaj težkih preizkušenj, res me je bolelo in nekaj desetletij se nisem mogla izkopati iz teh svojih vzorcev. Kakorkoli sem se obrnila, ni bilo dobro. Pa sem ji rekla, naj mi pokaže, kaj počne s svojo terapevtsko jogo. Dotaknila se je mojega srca, v katerem je bilo toliko napetosti in žalosti, da je vse samo izbruhnilo iz mene. Potem sem se vseeno zbrala in dokončala oddajo. Del tega smo pustili, da so ljudje lahko preko mene videli, da jih ni treba biti sram, če se jim kaj takega zgodi. Pokasirala sem kar nekaj kritik, ampak se me to ni dotaknilo, ker sem vedela, zakaj to delam. Da bi ljudje videli, da ni nič prepovedano, da imamo vsi dobre in slabe strani. Moramo si pomagati opolnomočiti drug drugega. Po tem sem se počutila tako lepo prečiščeno, nekaj je odšlo iz mene. Mislim, da po tistem nisem nikoli več čutila take žalosti kot prej vse življenje. Od takrat take brezupne žalosti, ki ji ne vidiš konca, ne vidim več. Ko sem bila v Kuljiševi šoli (terapevt, avtor integrativne telesno orientirane psihoterapije op. a.), sem pa našla vzroke za vse to, tam se je vse »poklopilo«. Za žalostjo je prišla jeza, nisem mogla verjeti, od kod sem tako jezna, človek se včasih sploh ne pozna. Stvari, ki nas silijo v vzorce ponavljanja, fiksne ideje, so skrite, lotevati se jih moraš po korakih. Odkrila sem, da sem za žalostjo skrila občutke jeze, ker sem bila vzgojena, da deklice ne smejo biti jezne. Na koga naj bom jezna, na mamo, ki je tako lepo skrbela zame, sem se spraševala. Na koncu pa sem spoznala, da sem bila kot otrok tudi nanjo jezna, ker je pred mano skrivala svoje trpljenje. Ko sem ozavestila, kaj sem delala svojim otrokom, me je pa sploh odneslo.

Ali zato v knjigi pravite, da še danes vsake toliko rečete svojim otrokom, naj vam oprostijo, in da je bilo starševstvo najtežja naloga vašega življenja?

Verjamem, da s tem, ko sem začela sebe intenzivno zdraviti in ozaveščati, kaj sem prinesla s sabo, pomagam tudi njim. Če so jezni name, jim rečem, da za nazaj ne morem spremeniti nič, samo opravičim se lahko. »Odslej bomo dobri prijatelji, jaz sem še vedno tu za vas,« jim pravim. Več človek ne more dati. Mislila sem, da ne vidijo, kaj doživljam, pa so, ker sem videla, kako sem jaz doživljala mamino nesrečo in skrbi, ali nama bo uspelo preživeti. Nisem vedela, da sem bila kot otrok jezna na mamo, medtem ko moji sinovi niso bili nič najprej žalostni, so bili kar jezni. Saj sem si včasih tudi zaslužila. Zdaj bodo morali pa še sami kaj ozavestiti. Moramo se sami s sabo ukvarjati, sicer zastrupljamo odnose s sosedi, partnerji, prijatelji, šefi, ki so potem vsega krivi. Ozavestiti moramo, da se je jeza, ki tiči v nas, rodila mnogo prej, preden smo srečali, recimo, partnerja.

Z oddajami ste razblinjali različne stereotipe, tudi o seksu. Ob mednarodno uveljavljeni spolni terapevtki Sashi Cobra pa, pravite, ste celo spoznali, da o ljubljenju pravzaprav tudi sami še ne veste bog ve kaj.

Ne samo jaz, mnogi so imeli take iskrene odzive, tudi moški so se oglašali. Na tak način, kot je ona govorila o spolnosti, se v Sloveniji ni govorilo. Mi smo to skrinjico šele odprli. Bistvo seksa je zdravljenje notranjih občutkov, je dejala. Meni je všeč, če nekdo na ta način v meni sproži plaz razmišljanja. Iz teatra vem, da bi bilo dolgčas, če bi vse lepo potekalo. Bistvo je spreminjanje. Mnogi so mi rekli, da stalno nekaj spreminjam. Seveda, saj se razvijam! Zakaj nam ni razkrito, ali mi res umremo ali ne. Stojimo pred neko tančico skrivnosti, ki se nam ne bo odgrnila, dokler si tega ne bomo zaslužili z delom na sebi. Ni nam dano, ker je človek vsako zadevo znal pokvariti. Prepričana sem, da prihajajo stvari, ki nas bodo presenetile bolj, kot si mislimo.

Obstaja struja zdravnikov, ki so prepričani, da bolezen ni nujni del staranja, vam je povedala Ivica Flis Smaka, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, hkrati pa specialistka akupunkture in kitajske tradicionalne medicine. To je bilo odkritje.

Kot velika večina ljudi sem vedno gledala starejše, ki s težavo hodijo, in si mislila, da mora biti starost res grozna. Zdaj pa, ko sem sama na njenem pragu in sem vse to prebrala, vidim, da ni nujno tako. Ne čutim svojih let, nič me ne boli, še vedno mislim, da je najpomembnejša glava. Če začneš tam ugašati, lahko že pri tridesetih rjaviš. Ali pa se ves čas učiš, raziskuješ, se spreminjaš, si aktiven in si za to hvaležen. Včasih, tukaj doma, pomislim, kako sem vesela, da lahko telovadim tako, da sem zraven koristna, če je človek koristen, se tudi na psihi pozna. Kot mi je rekla igralka Mojca Fatur, ne iztisneš si zjutraj soka iz strahu pred boleznijo, ampak iz ljubezni do življenja! Odločila sem se, da se bom starala zdravo. Zdravnik me vidi redko. Če po pravici povem, o starosti niti ne razmišljam. Vem, kaj to obdobje pomeni, kje moram biti pozorna, pa ne zato, da bi bila mlada, ampak da bi bila fajn stara. (smeh)

In končno, pravite, ste v vsem tem času našli tudi malo Zvezdano, sebe.

Nikoli nisem slišala tistega malega otroka v sebi. To se mi je zdelo »kar nekaj«. Na hipnoterapiji pri Saši Einsiedler pa je prišel trenutek, ko sem se zares spogledala s sabo. Gledala sem to veliko Zvezdano od zunaj in morala iskreno priznati, da bi bila vesela njenega prijateljstva. Sram in občutek nečimrnosti sta me hotela odtrgati od iskrenih občutkov, ki sem jih gojila do sebe. To je bila ena mojih najintenzivnejših izkušenj v zadnjem času. Ob pisanju pa sem pogledala na svoje življenje še iz druge perspektive. Bilo je zelo terapevtsko. Ob občutku, ki ga moraš opisati, se moraš ustaviti, poiskati prave besede in iti globoko, da lahko občutek sploh opišeš. Od maja naprej sem se ob pisanju ves čas spraševala, kaj čutim. Na delu je bil mali stroj, ki je pometal. Za zdaj sem kar pospravila po »svoji hiši«. Ampak se hitro spet nabere. Nisem samo psihično odložila svojih bremen, ampak tudi fizično nekaj kilogramov. Ljudje, celo sin, mi pravijo, da sem videti sveže, drugače. Glede na to, da bi moral biti z leti videti vedno slabši, je to kar dosežek. (smeh) Vse življenje sem se bala biti sama. Zdaj vem, zakaj, in se tega ne bojim več. Ta grenko-sladki občutek, da zmorem in si upam biti sama, je zame pravzaprav največji dosežek.