To bi nas moralo skrbeti

Samo 30 odstotkov svojcev se odloči za slovo od pokojnega v bolnišnici

Marija Šelek/revija Jana
7. 10. 2022, 05.55
Posodobljeno: 7. 10. 2022, 07.49
Deli članek:

Zamenjava bolnikov v Celju je tragičen dogodek, vendar nekatere med nami niti ni tako zelo presenetil. Človek je pač zmotljiv. Zdaj je treba ukrepati, da se kaj takega ne bo več zgodilo. Gotovo pa bi nastalo manj gorja, če bi v bolnišnici sorodnikom, ki so se o stanju svojca po telefonu pozanimali trikrat in izrazili željo po obisku, to omogočili. Prav tako bi se napaka odkrila prej, če bi svojci umrlega želeli videti. Samo 30 odstotkov svojcev se odloči za slovo od pokojnega v bolnišnici – to pa bi nas moralo skrbeti.

Shutterstock
V letu 2022 torej ni samoumevno slovo od mrtvega svojca, niti od največje dragocenosti, kot je otrok?

Medtem ko je na zunaj videti naše življenje normalno in smo epidemiji pomahali v slovo, pa v bolnišnicah ni tako. Obiski so od konca julija tako rekoč prepovedani oziroma silovito omejeni. Tako lahko v celjski bolnišnici obiščete le kritično bolne, umirajoče bolnike po dogovoru z zdravnikom; otroke, ki so sami na otroškem oddelku in ORL, lahko starši obiščejo le za pol ure na dan, očetje novorojenčkov lahko gredo na obisk za 15 minut.

Tudi po drugih bolnišnicah je približno tako, v kliničnem centru v Ljubljani se zdi malce lažje, saj je splošno pravilo, da so obiski omejeni na eno zdravo osebo za 15 minut – če je bolnik v bolnišnici več kot en teden. Takega svojca lahko obiščete le dvakrat na teden. Če so vaši svojci trenutno v bolnišnici, se morate prej torej dodobra podučiti o pravilih ali pa se individualno dogovoriti z zdravnikom oziroma predstojnikom oddelka. »Ravno včeraj sem imela primer moža, ki lahko obiskuje hudo bolno ženo v celjski bolnišnici in nima težav. Odvisno je od primera do primera. Pogoj pa je seveda zaščitna maska,« pove celjska zastopnica pacientovih pravic Cvetka Jurak.

Bolnišnice: stop svojcem

Večinoma pa se svojci ne morejo na lastne oči prepričati, kako je z njihovim ostarelim očetom ali mamo, ali sta, na primer, dobro nahranjena. Zgoraj podpisana poznam vsaj dve zgodbi, ko se zaradi pomanjkanja kadra preprosto niso ukvarjali s tem, ali je bolnik pojedel dovolj, ali je še lačen, ali ima sploh dovolj moči za samostojno hranjenje, le odnesli so pladenj s hrano. Obiski svojcev tako delujejo kot neke vrste varovalka – tudi v celjskem primeru zamenjave bi bili koristni.

Druga varovalka bi bilo slovo od pokojnega. Sprva je bilo rečeno, da sinu pokojnega ni bilo dovoljeno, da vidi umrlega očeta, pozneje je interni strokovni nadzor pokazal, da je sin podpisal odstop od obdukcije, da ni želel na patologijo (torej umrlega svojca ni želel videti), predali so mu pokojnikove osebne stvari. Očitno jih ni pogledal, sicer bi že takrat verjetno ugotovil, da predmetov ne pozna. A o tem ne moremo soditi, ljudje so ob smrti v posebnem stanju, šoku ...

Posebna soba za slovo

Celjska zastopnica pacientovih pravic z osemletnimi izkušnjami pravi, da je slovo od umrlega po bolnišnicah različno urejeno. »Po nekaterih oddelkih imajo sobe, kamor dajo preminulega in počakajo, da se svojec od njega poslovi. Če je pokojni odrejen za obdukcijo, je za to prostor na patologiji, kamor lahko svojci pridejo po slovo. Vse to se zgodi po predhodnem dogovoru.« Pozna primer, ko bi svojci slovo želeli, pa jim je bilo onemogočeno? »Menim, da tega skorajda ni. Slovesa načeloma zdravniki naj ne bi odklanjali. Osebno nisem imela takšnega primera ali pritožbe za celjsko bolnišnico, sem pa slišala vsaj za enega iz druge slovenske bolnišnice. Takrat so pojasnili, da za poslovitev niso imeli prostora. Po obravnavi tega primera so nam v tisti bolnišnici obljubili, da bodo tak prostor poiskali in uredili. To so tudi storili.«

Kako do mrtvega otroka? 

Da je poslovitev od pokojnika, ki umre v bolnišnici, pereča tematika, že dolgo vedo v društvu Hospic. S pravico do poslovitve se aktivno ukvarjajo, začeli so že pred epidemijo. »Ugotavljali smo, v kakšni stiski so starši, ko njihov otrok doživi nesrečo – še posebej v drugem kraju. Truplo takrat odpeljejo na sodno medicino, in če starši niso iz Ljubljane, se pojavi težava. Spomnite se samo kalvarije staršev dečka, ki se je utopil v Soči. Ampak to ni edina zgodba, ta je le prišla do medijev, v resnici je veliko podobnih. Vsi so sicer zelo prijazni, ampak na sodni medicini nimajo prostora, ki bi bil namenjen slovesu. Nikoli pa ne morejo z gotovostjo trditi, kdaj bo truplo poslano na Žale. Potem se ti starši odpeljejo tja, pa morda trupla še ni tam ali pa so celo prepozni. Žale imajo pač svoj delovni čas in izven tega do pokojnega otroka ne moreš. V nekem primeru se je zgodilo, da je mamica želela otroka samo pokrižati, a je prispela prepozno – krsta je bila že zapečatena. To je nepredstavljiva bolečina, starš tako še enkrat podoživi izgubo,« pripoveduje Renata J. Roban, predsednica Hospica.

Svetel trenutek ob smrtni postelji

Kdaj so nam tako samoumevno človeške stvari postale tako odtujene? V letu 2022 torej ni samoumevno slovo od ljubega svojca, niti od največje dragocenosti, kot je otrok? »Ne, ni samoumevno. Ljudem država, torej sistem, dobesedno ugrabi človeka. Tako se ljudje dejansko počutijo.«

Robanova se spomni gospe, katere sinova sta bila športnika – eden se je smrtno poškodoval na tekmovanju in se od njega ni mogla posloviti. Nato se je smrtno ponesrečil tudi drugi sin. Z njim pa sta bila oba z možem, imela sta ga doma, tam sta ga umila in oblekla. »Pripovedovala nam je, da je bil to najbolj intimen in svetel trenutek njunega življenja. Bili so povezani. In tega sodobna družba več ne dojema.«

Robanova zelo sočustvuje z vsemi odgovornimi v celjskem primeru. »To je odraz naše družbe. Glede na to, kako smo razosebljeni, razčlovečeni, je prej ali slej moralo priti do tega. Starostniki, ki pridejo v bolnišnice, dolge ure ležijo ali sedijo v vozičkih na hodnikih in dolge ure se zanje nihče ne zmeni. Ljudje se menjajo, menjajo se izmene zaposlenih, oni pa še kar čakajo. Tega sem v 30 letih dela v bolnišnici videla ogromno. To je zelo žalostno in lahko se resno sprašujemo, v kakšnih okoliščinah se bomo starali in umirali.«

Brez slovesa, brez komplikacij? 

Dostojno slovo od pokojnega je osnovna človekova pravica, ampak institucije dejansko niso zavezane, da to spoštujejo. Namesto da bi ljudi k temu spodbujale, so v resnici zadovoljne, da se poslovitev ne izvaja, saj je tako manj komplikacij, delo hitreje teče ... Ker torej ljudi k temu ne spodbujamo, je videti, kot da ljudje tega ne želijo, so prepričani v Hospicu.
Kaj pa tisti, ki se res ne želijo posloviti od preminulega, ker tega morebiti ne zmorejo? »Vsakdo se ima pravico odločiti po svoje, vendar naša dolgoletna izkušnja kaže, da so nam bili tisti, ki smo jih k poslovitvi spodbudili, pozneje za to zelo hvaležni. Veliko lažje so žalovali, niso se počutili krive, govorili so o posebnem stiku ... Neki gospod, ki smo ga spodbudili, da se poslovi od pokojne žene (bila je umorjena, op. a.), je dejal, da mu je prav to dejanje za vedno spremenilo prihodnost. Ampak tega se ne zavedamo in zaradi tega je narejena nepopravljiva škoda.«

Ko ljudje pravijo, da niso za to, niti ne vedo, zakaj ne. »Morda jih je strah, ker je smrt tabu. Včasih niso imeli takih težav, saj so pokojni ležali doma, tudi otroci so bili del tega, niso jih umikali. Zato so otroci čutili večjo varnost – če so jim umrli starši ali sorojenec, so vedeli, da bodo drugi odrasli, ki so prišli v hišo ob smrti, poskrbeli za starše in zanje, jih podprli. Otroci so danes v tem sami. Zato lahko danes vidimo otroka, ki odreže sebe, da lahko po smrti enega od staršev čustveno podpira živečega starša. Kaj naredi družba? Zapremo se in raje ne gremo k družini, ki je doživela izgubo. Ker ne vemo, kaj bi rekli, ker se bojimo, raje ne gremo k njim. Delamo se, kot da smrt ni neki naravni zaključek življenja. Na vseh področjih življenja si ustvarjamo umetni svet, medtem ko je smrt resnična in pade med nas kot bomba. Kar naenkrat. In takrat ljudje ravnajo tako: manj ko vidim, manj ko vem, boljše je.«

Zaupate sistemu? 

Umrlih dragih ne prepuščajmo slepo sistemu, svari Robanova. »Popolnoma tujim ljudem prepustimo telo našega človeka in kar zaupamo. Sistem pa je zmotljiv, ker ga vzdržuje kup ljudi.« Na to, da le manjši del ljudi izraža interes za poslovitev od svojcev v bolnišnicah, ne bi smeli pristati, je prepričana. »Ljudem je treba to ponuditi, več govoriti o tem, po bolnišnicah poskrbeti za napise, obvestila, objave – da lahko ljudje preberejo, kaj je poslovitev. Večina ljudi o tem ne razmišlja.«

V Hospicu tudi opozarjajo, da zdravstveni delavci s svojimi (verjetno dobronamernimi) nasveti presežejo prag sprejemljivega svetovanja. Tako se zgodi, da staršem odsvetujejo, da bi videli svojega umrlega otroka. Ko se otrok ali svojec zelo hudo ponesreči in je iznakažen – pogled nanj bi bil res pretresljiv – zdravniki sorodnikom pogosto odsvetujejo, da bi ga pogledali. Ampak vedno se najde pot – staršu bi ogromno pomenilo, da bi morda lahko videl samo roko, del telesa. Vsaj to. Pri Hospicu imajo s starši, ki jim slovo ni bilo omogočeno ali jim je bilo odsvetovano, namreč veliko izkušenj. »Dogaja se, da pol leta po smrti otroka pridejo k nam popolnoma zmedeni, osebni zdravnik več ne ve, kaj storiti – predolgo so že na antidepresivih, naposled jih napotijo še v Hospic. Mi smo zadnja postaja. Pri nas se zavedo, da z njimi ni nič narobe, da 'samo' žalujejo – to je logična posledica postopkov,« pove Robanova.

Odločitev o poslovitvi mora vedno izhajati iz svojcev, zdravstveni delavci, pa tudi policisti, pogrebne službe, tožilci, pa so jim dolžni sočutno predstaviti okoliščine in stanje posmrtnih ostankov brez sugestij o neposlovitvi. Svojci so v takšnih okoliščinah v šoku in zato zelo vodljivi.