Kakšne so vaše izkušnje pri delu oziroma obravnavi zapornikov, ki so ubili svoje partnerke oziroma žene in so zaradi njih otroci tako rekoč sirote?
V Mariboru se z njimi najprej srečam v priporu, saj gre kasneje za daljše kazni, ki jih obsojenci prestajajo v zaporu na Dobu. Torej imam z njimi izkušnje v prvih trenutkih odvzema svobode, kar je tudi najtežje. Kot psihologinja spremljam psihično stanje pripornika – gre za čustveno nestabilnost, nihanja v razpoloženju, občutke krivde ... (Še pojasnilo: V priporu je vse povezano s sodiščem – karkoli pripornik želi, o dovoljenju vedno odloča sodišče.) Najbolj rizični so velikokrat prvi dnevi, ko skupaj z drugimi službami poskrbimo za varno počutje pripornika. Takrat je tudi tveganje za samomorilnost ali samopoškodovalno vedenje veliko. Sodelujem z zdravnikom in lečečim psihiatrom.
Če pomislim na tri pripornike, ki pri nas čakajo na izid sodbe, lahko povem, da se razlikujejo, vsak je svoj primer. K njim pristopam umirjeno, spoštljivo in sočutno, vendar ne v smislu opravičevanja ali minimaliziranja njihovih dejanj, ki so zelo huda, ampak se jim poskušam približati, razviti zaupanje oziroma občutek varnosti, zato jih najprej poslušam. Iščem motivacijo, na kateri bom gradila poznejše delo za spremembo vedenja. Raziskujem njihove vrednote, potrebe, rizične dejavnike, vzroke, zakaj jih je neko stanje pripeljalo do okrutnega dejanja. Pri tem moram biti pozorna, ali gre za morebitne duševne ali osebnostne motnje, psihiatrične diagnoze, saj jih je treba hitro prepoznati in ukrepati. Spremljam njihovo vedenje, kako sledijo aktivnostim, kako si zapolnijo dan, in pri tem sodelujem s pravosodnimi policisti in drugimi službami v zavodu. Cilj je, da pri teh ljudeh spremenimo vedenje. Krepimo občutek odgovornosti za to, kar se je zgodilo – to velja za vse zaprte osebe.
Pogosto se v zapor vračajo isti ljudje, krog nasilja se doma vedno hitreje zavrti in posledice za žrtve (tudi če ne umrejo) so resnično hude. Žrtev je tudi za nas, četudi delamo s storilci, vedno na prvem mestu, da se zunaj ljudje zaščitijo. Ampak tega kroga nasilja ne bomo nikoli presekali, če ne bomo sočasno delali tudi s povzročitelji. Zapor je dno družbe, na katerem se strokovni delavci počutimo večkrat zapostavljene, saj nas nihče nič ne vpraša, pa smo s storilci 24 ur na dan. O delu s storilci in žrtvami je treba ozaveščati javnost. Nikakor naj ljudje ne mislijo, da v zaporu storilce ujčkamo ali se jočemo z njimi, nikakor. Rešujemo tisto, kar je šlo narobe. Osebnostno moram biti precej čvrsta in imeti spoštovanje do sočloveka, da lahko določene stvari razumem.
Se vam odprejo, zakaj so to storili? Jim ta dejanja puščajo posledice, obžalovanje, travme ...?
Za osebe na prestajanju kazni se izdela osebni načrt, v katerem je ena izmed ključnih nalog razvijanje kritičnosti, odnosa do kaznivega dejanja. Takrat jih vključimo tako v individualne kot skupinske obravnave; učimo jih prepoznavati vzorce vedenja, da jih razumejo, ozavestijo in v nadaljevanju napačne opuščajo. Ko se pogovarjam z njimi, nekateri obžalujejo svoja dejanja, nekateri pa tudi hladno rečejo ne. Od tega je odvisno tudi nadaljnje prestajanje kazni. Precej čustveni in burni so trenutki na začetku pripora, takrat si vzamem čas in poskušam pripornika umirjeno pripraviti na bivanje v naši instituciji, nemalokrat tečejo tudi solze tistih, ki so storili najhujše – na primer umorili svojo ženo – soočam se s hudimi čustvenimi izbruhi ali napadi jeze. Nekateri tudi zaprosijo za duhovno oskrbo. V teh trenutkih moram biti najmočnejša.
Se lahko nekdo pretvarja in vam ponuja odgovore, za katere ve, da jih želite slišati? Ali takšno vedenje prepoznate?
Seveda se pretvarjajo, ampak to prepoznamo. Nekaj časa morda komu uspeva, nekaterim precej dolgo, ampak zaposleni smo z njimi 24 ur in slej ko prej se izkaže resnica. V pomoč so nam tudi izvedenska mnenja, ki se izdelajo že med sojenjem – če nam zaprti odobri vpogled vanje. Tudi sami delamo psihodiagnostiko, pri kateri hitro ugotovimo pretvarjanje. Ne gre samo za naš subjektivni občutek, ampak se da dokazati objektivno. Velikokrat gre za osebnostno motene ljudi, po navadi pa je prisotna še kakšna odvisnost, od alkohola, drog – v zadnjem času je zelo veliko sintetičnih.
Ali gre tudi za storilce, ki so kar naenkrat stopili čez rob, do takrat pa ni bilo z njimi čisto nič narobe?
Tudi takšni primeri so. Vendar si skoraj pri vseh upam trditi, da bomo z vpogledom v njihovo preteklo anamnezo, predvsem družinskih odnosov, skoraj pri vsakem ugotovili, da ni bilo vse krasno. Govorimo o raznih razvajenostih – posebej pri mlajših obsojencih – sicer pa so na drugi strani nasilje v družini že v otroštvu, nepredelane travme v otroštvu (dlje trajajoče zlorabe, spolna zloraba, ko si ni upal povedati, da ga je zlorabljal dedek, na primer; oče in sin sta že v otroštvu in mladostništvu obračunavala z nožem ...); nerazrešeni odnosi, prevelika navezanost na mamo, prepuščenost otrok samim sebi, nekateri so imeli trdo življenje, nekateri niso nikakor vzpostavili odnosa z nasprotnim spolom. Spet drugi pa so imeli preveč vsega, nikakršnih meja, karkoli so si zaželeli, so dobili – in taki niti v zaporu ne razumejo, da vlada red, je treba zjutraj vstati, se pripraviti za delo. Govorim o storilcih nasilnih kaznivih dejanj na splošno. Zelo različnih osebnostnih struktur so.
Ali pomagate tudi pri stikih (obiskih) otrok z zaprtimi roditelji, ki so ubili drugega starša?
Pripor lahko traja nekje do dve leti oziroma dokler sodba ne postane pravnomočna, in v tem času, ko so stvari še toliko sveže, o stikih odloča izključno sodišče. Center za socialno delo poskrbi za te otroke, pravzaprav sirote, sodišče pa dovoli stike po pridobitvi mnenj vseh, ki delajo z otroki. Ti so vključeni v razne psihosocialne pomoči, kar koordinira center za socialno delo. Mi, delavci v zaporu, v odločanje o stikih nismo vključeni. Enkrat na leto zaprti roditelj dobi od CSD poročilo, kaj in kako se je z otroki delalo, kako so napredovali.
»Spomnim se primera, ko je starejši sin prišel na obisk k očetu v zapor, medtem ko nekaj let mlajša hči (najstnica) tega ni zmogla niti želela. Težko verjamem, da bi kateri strokovni delavec silil otroka v stik s staršem v zaporu, če otrok tega ne želi.«
Ste takim stikom naklonjeni in ali so ti celo nujni?
Osebno menim, da so v času pripora storilcev hudih kaznivih dejanj, ko so otroci res travmatizirani, obiski otrok odveč. Nanje tudi priporniki niso pripravljeni – ne v čustvenem ne v fizičnem smislu. Trudimo se, da jih stabiliziramo, da so sposobni spremljati proces na sodišču – da slišijo, kakšna odgovornost jih čaka za naprej. Dokler sami ne predelajo ključnih vzrokov, zakaj je do dejanja prišlo, se mi zdi tak obisk nesmiseln, saj ima lahko več negativnih posledic kot koristi. Poleg tega je zapor, čeprav imamo za obiske lep otroški kotiček, represivna institucija – če ni treba ali ni izrecna želja že starejših otrok, ki se samostojno odločajo, obiskom nisem naklonjena. Ti otroci potrebujejo nekaj let, da bodo travmo predelali – mnogi bodo potrebovali vse življenje, s tem dogodkom se bodo žal morali naučiti živeti.
Spomnim se primera, ko je starejši sin prišel na obisk k očetu v zapor, medtem ko nekaj let mlajša hči (najstnica) tega ni zmogla niti želela. Težko verjamem, da bi kateri strokovni delavec silil otroka v stik s staršem v zaporu, če otrok tega ne želi. Včasih sodišče odredi stike otrok z očetom, na primer vsak drugi torek, in to odredbo moramo spoštovati. Po navadi ti obiski potekajo na centrih za socialno delo ob prisotnosti delavcev CSD in pravosodnega policista.
Zaradi določenih zgodb smo malce izgubili zaupanje v sodišča in sodne izvedence ...
Tudi jaz. Nekateri stiki otrok s starši v zaporu so na sodiščih napačno ocenjeni in se ne bi smeli zgoditi. To je moje osebno mnenje. Določena dejanja so prehuda in so šla čez mejo zdravega razuma.
Pri koroških dečkih naj bi se hitelo z organiziranjem stikov z očetom v zaporu (ubil je njuno mamo) – celo brez priprave in nadzora. Dečkoma naj bi tudi lagali o vzroku smrti njune mame. Vaš komentar?
Če črpam iz naših primerov, ne poznam takega, ko za otroke ne bi bilo poskrbljeno. Srčno upam, da to, kar ste navedli, ne drži. Če pa je to res, smo kot družba povsem zatajili in ne vem, kako nizko se bomo še spustili.
So taki stiki koristni za otroka?
Pri nasilnih kaznivih dejanjih po polovici prestane kazni presojamo o koriščenju morebitnih ugodnosti obsojenca, kot so krajši obiski svojcev, pogovori po spletu, izhod v mesto. Če sodišče ne odloči, da zapornik otrok ne sme videti ali da velja prepoved približevanja, mi nimamo pravice omejevati stika z otroki.
Najbolj me skrbi, da storilec po prestani kazni nima nobene obveze – za obiskovanje strokovnih obravnav, delavnic, da bi se moral javiti na kakšnem programu. Nobene vmesne varovalke nimamo, zaradi česar se nam dogajajo tudi ponovitve teh dejanj. Predvsem so problematična ponavljajoča se dejanja nasilja v družini, za katera dobijo storilci deset ali 18 mesecev zaporne kazni. To obdobje pa se hitro zavrti in storilec na prostosti nima postavljenih nikakršnih meja, obveznosti. Nihče nad njim nima več nobenega nadzora v strokovnem smislu, in to bi bilo nujno. Po svetu je to drugače organizirano (dosmrtni rehabilitacijski program, sodelovanje s psihiatri, zdravstvenim domom, karkoli ...).
Zelo pomembna je tudi vloga sodišč, tožilstva, velikokrat nas sploh ne prosijo za mnenje. Nedavno se nam je zgodilo, da smo imeli večkratnega povratnika, storilca nasilnih kaznivih dejanj, z odprtimi postopki. Tožilstvo mu je združilo kazni in ga napotilo na nadaljnje prestajanje kazni zapora v odprti oddelek. Zamislite si, kakšen občutek je to povzročilo pri visoko ogroženi žrtvi! Pa so bili s tem vsi seznanjeni. To so stvari, ki me morijo, a ne morem nič storiti. Ko pa pride do najhujših stvari, vsi kažemo s prstom drug na drugega. Zato bi moralo biti več konstruktivnega sodelovanja med pristojnimi službami, saj gre za naš skupni, družbeni problem.
