Za odgovor smo se obrnili na profesorja dr. Petra Umeka, priznanega kriminalističnega psihologa. »Število umorov vsako leto zaniha, a kakšnih večjih odstopanj ni,« pravi. »Da je tega več, se nam zdi iz dveh razlogov. Mediji o tem veliko poročajo, obenem pa je medijev čedalje več. Ne le tisk in televizija, zdaj imamo tudi digitalne medije, tako da nas novice res povsod obkrožajo. Drugi razlog je zgostitev. Včasih se zgodi nekaj odmevnih umorov v razmaku nekaj mesecev ali celo manj, in to nam daje občutek, da je tega veliko, pa čeprav morda potem mesece ne bo nobenega.«
Tudi slika umorov ostaja skozi leta enaka. Najpogosteje morilec napade z nožem, sledi strelno orožje, potem pa reči, ki so tisti trenutek pri roki – sekira, kladivo, kmečko orodje. Tudi razlogi ostajajo enaki in so praviloma zelo osebni ter zelo čustveno obarvani. Skoraj brez izjeme se umori dogajajo znotraj družine, med sosedi ali bližnjimi znanci. Pogosto gre za družinska nesoglasja, ki se vlečejo. Ta so, denimo, pripeljala do tragedij, ko je pred nekaj leti vnuk ubil babico, dedka in starega strica in ko je sin umoril mamo, očeta ter sestro. Bolestno ljubosumje je še en pogost razlog za umor, pravi Umek. »Še posebej veliko je umorov iz ljubosumja, ko je starejši moški v zvezi z mlajšo partnerico. Potem so tu še moški, ki jih je partnerica zapustila. Tu ne gre nujno toliko za ljubosumje kot za mačizem, užaljenost in občutek, da so bili ponižani.«
Od sporočil do mrtvih hišnih ljubljenčkov
Prav za te umore je značilno, da storilec žrtev najprej zalezuje. »Zavrnjeni partner bivšo partnerico čaka pred službo, hodi k njej domov, jo kliče, ji pošilja sporočila in podobno,« opisuje Umek. Tu še zdaleč ne gre (le) za izjave ljubezni in prošnje, naj ga vzame nazaj. Gre za žaljenje, grožnje, naročanje hrane na dom, pošiljanje paketov z neprimerno vsebino in še kaj drugega. »Imeli smo primer, ko je ženska po pošti dobila kokoš z odrezano glavo.«
Zalezovalci pa nikakor niso le bivši partnerji. Lahko so tudi bežni znanci, sodelavci ali popolni neznanci. Zalezovanja je pri nas razmeroma veliko, pravi Umek. Po definiciji je zalezovanje ali »stalking« vdor ene osebe v življenje druge in nadlegovanje, ki se ponavlja in zaradi katerega je žrtev zaskrbljena ali prestrašena. Oblike zalezovanja so različne, od bolj nedolžnih do skrajno nasilnih. Klicanje po telefonu je najbolj običajen in pogost način zalezovanja. Kličejo podnevi, ponoči, domov, v službo, na sestanke, počitnice. Žrtvi sledijo, kamor koli gre, in se pri tem ne skrivajo, saj iščejo njeno pozornost. Pošiljajo pisma, ki so romantična ali grozilna, največkrat pa oboje naenkrat. Objavljajo na družbenih omrežjih žrtve in jo omenjajo na svojih. Z grafiti popišejo žrtvin avto ali zidove njenega doma. Pošiljajo in prinašajo darila, od čokolade do usmrčenih hišnih ljubljenčkov.
Nevarni zavrnjeni snubec
Nekateri zalezovalci ostajajo na razdalji in morda objekta svojega poželenja nikoli niti ne ogovorijo, drugi pa iščejo načine, kako bi se žrtvi čim bolj približali, z njo govorili in se je celo dotikali. Ti, ki hočejo svojo enostransko obsedenost na vsak način udejanjiti kot resničen odnos z žrtvijo, so še posebej nevarni, saj se počutijo po krivici zavrnjene, ponižane in sebe vidijo kot žrtev. Njihova »ljubezen« se lahko kaj hitro sprevrže v sovraštvo ter konča z maščevalnostjo in nasiljem. O žrtvi širijo laži in jo obrekujejo, prijavljajo jo raznim službam, ji spuščajo avtomobilske zračnice ali avto opraskajo, uničujejo vrtove, vdirajo v domove, da bi pustili sporočilo, ali pa kaj odnesejo, nekateri tudi poškodujejo ali ubijejo hišne ljubljenčke. V skrajnem primeru lahko zalezovalci svoje žrtve tudi fizično napadejo, jih pri tem poškodujejo ali celo ubijejo. Med nasilnimi zalezovalci stroka našteva naslednje tipe – zalezovalci znanih osebnosti, zalezovalci zaradi poželenja, profesionalni zalezovalci/morilci, zalezovalci, prizadeti v ljubezni, družinski oziroma domači zalezovalci in politični zalezovalci. Verjetno se vsi še spomnimo, kako je teniško igralko Moniko Seleš zalezovalec zabodel z nožem sredi igrišča. Tudi ikono Johna Lennona je ustrelil zalezovalec, ki se mu je zdelo, da je njegov idol izdal svoja prepričanja.
Napadalec se vidi kot žrtev
Fizični napadi na žrtve sicer niso pogosti, pravi Umek. Med vsemi dejanji zalezovalcev je napadov samo nekaj odstotkov, s smrtjo pa se jih konča do dva odstotka. Takšni napadi se največkrat zgodijo impulzivno in nenadzorovano, poškodbe pa so omejene na zmečkanine in praske. Včasih pa je napad načrtovan, kot se je zgodilo v Mariboru, ko je storilec žrtev zvabil na sestanek in prišel nanj oborožen z nožem in sekiro ter v rokavicah, da bi zakril sledi.
Vse podrobnosti brutalnega napada sicer še niso znane, a zdi se, da napadalec povsem ustreza definiciji »zavrnjenega« zalezovalca, za katere je značilno, da lahko žrtev tudi fizično napadejo. Z dekletom nista bila par, čeprav jo je vztrajno poskušal prepričati v razmerje, sledil ji je že nekaj mesecev in poškodoval njen avtomobil. Zavrnjeni zasledovalci ne morejo prenesti, da jih je partner zapustil ali da si nekdo sploh ne želi razmerja z njimi. V to ga poskušajo prepričati in prisiliti na vse načine. Ti ljudje kažejo več psihopatoloških znakov ali osebnostnih motenj. So narcistični, odvisni, paranoidni, ljubosumni in sumničavi. Sebe vidijo kot žrtev, menijo, da so bili izzvani in da je njihovo vedenje zato upravičeno. Mnogi svojih dejanj niti pozneje ne obžalujejo, ne glede na to, kako grozovita so bila.
Shranjujte »darila«
Kot rečeno, je zalezovanja več, kot bi si morda mislili. In po tragediji v Mariboru je nedvomno mnogo takih, ki grejo iz hiše s še večjim strahom kot prej. Kaj pa sploh lahko stori človek – praviloma je to ženska – ki je žrtev zalezovanja? Predvsem naj dejanja, ki ga spravljajo v nelagodje, jemlje resno ter o svojih izkušnjah in občutkih govori z drugimi, priporoča Umek. »Po mojih izkušnjah žrtve zalezovanja tega pogosto ne prijavijo. To je nujno. Več ko je dokazov, bolj lahko policija reagira. Poleg tega žrtev potrebuje navodila, kako naj ravna, tako zaradi postopka dokazovanja kot zaradi lastne varnosti.« Umek poudarja, da naj žrtev zalezovalca prijavi vsak incident, shranjuje pisma, »darila«, SMS-sporočila in elektronsko pošto ter snema pogovore, če jo zalezovalec kliče. Pogosto namreč žrtve dokazni material zaradi stresa zbrišejo ali uničijo, saj sporočil ne morejo gledati.
Pa policija zalezovanje resno obravnava? Vsekakor, zatrjuje Umek. Priznava, da včasih ni bilo tako in da so podcenjevali take primere, češ saj ne bo nič hudega. A zdaj ni več tako. Tudi zakon je zalezovanje preklasificiral iz prekrška v kaznivo dejanje, zato policija lahko intervenira. Kazenski zakonik za zalezovanje predvideva denarno kazen ali do dve leti zapora. Sodnik storilcu lahko izda tudi nalog o prepovedi približevanja. »Znajo pa nad zalezovanjem odmahniti z roko ženske same,« opozarja Umek. »Mislijo si – prizadet je, ker sem ga zapustila/ga ne želim kot partnerja, se bo že naveličal. Včasih se tudi počutijo krive.« A zalezovalci so zelo zelo vztrajni. Gre vendarle za obsedenost, ki gre pogosto z roko v roki z duševnimi motnjami. In ta eksplozivna mešanica se lahko konča tudi tragično.
