FILMSKA ZGODBA

Kaj storiš, ko izveš, da oče, ki ga imaš, ni tvoj biološki oče?

Marija Šelek/revija Jana
14. 8. 2022, 19.44
Deli članek:

Od malega je Robert Kuder čutil, da nikamor ne spada, in si vse življenje želel pripadati in biti sprejet. Iskal je resnico, boga, potoval po svetu, a nikjer ni našel globokega zadovoljstva. Pri 45 letih, ko je izvedel, kdo je njegov biološki oče, je nenadoma vedel, kaj je tako dolgo iskal. Odkril je svojo francosko družino – njegovi predniki so znani francoski tiskarji in notarji, med drugim so tiskali za francoskega kralja Ludvika XVI. Najpomembneje pa je, da je Robert skupaj z (žal že pokojnim) očetom našel svoj mir.

Šimen Zupančič
Robert Kuder: »To je nora zgodba! Kdo bi si mislil, da se lahko kaj takega zgodi meni?«

Rojen je bil v Parizu, kamor sta se njegova starša, oče Jože iz Gotovelj in mama Makedonka, preselila leta 1965. Mama je v nekem podjetju delala kot retušerka, oče je bil slikopleskar. Ko so se preselili le nekaj podzemnih postaj stran od Eifflovega stolpa, v četrt za premožnejše, so postali hišniki – kot mnogi tujci v Franciji. Mama je skrbela za čistočo šestnadstropne vrstne meščanske hiše, bivali pa so v majhnem stanovanju v pritličju. V tistem obdobju sta z mamo na ulici srečala celo Grace Kelly s hčerko!

Sicer pa se Robert ni počutil čisto nič kraljevsko. »V Parizu, kjer sem živel do 13. leta, sem bil mali 'jugovič', izgubljenec. Francozi namreč tujcev ne marajo – ne Jugoslovanov, ne Alžircev, Maročanov, Portugalcev ... Tako sem odraščal in od nekdaj čutil, da nikamor ne spadam. Drugačen sem bil od drugih, tudi od mame in očeta. Teh občutkov takrat seveda nisem zaupal nikomur, a ko sem se pogledal v ogledalo, sem se večkrat vprašal: Kdo sem jaz? Zakaj sem takšen, kot sem? Že ta moja poraščenost me je medla, saj oče ni takšen. Komu sem podoben?«

Nenehno se je soočal s temi vprašanji in počasi so ga začela moriti. Z nikomer se ni mogel identificirati, bil je samoten, izgubljen otrok.  

Bog, pomagaj mi

Njegovo iskanje je vzniknilo iz trpljenja. »Ko trpiš, se obrneš na boga: Bog, pomagaj mi! Na začetku sem bral Sveto pismo, zanimala sta me Jezus in njegovo življenje. Prebral sem, da je bil tudi v Indiji, in to se mi je zdelo zelo zanimivo. Potem sem v Ljubljani srečal mormone, star sem bil 23 let, in sem se krstil v bazenu v Tivoliju – oblečen v belo se cel potopiš.«

Nekaj časa je mislil, da je našel, kar je iskal. »A sčasoma me tudi ta resnica ni v polnosti zadovoljila; nekaj sem iskal, a nisem vedel, kaj.«

Pritegnile so ga indijska filozofija, joga, meditacija. Začel je meditirati, abstinirati od alkohola, seksa ... in nastopilo je obdobje Hare Krišne. »Zame je bil to vizum za Indijo, tam sem bil prvič leta 1996 – doživel sem šok, katastrofo, krizo! Prišel sem v drug svet! A ta Indija, kjer sem živel po raznih ašramih, mi je nato dala nekaj lepega, dober občutek; bilo mi je veliko lažje.«

Ker so v Parizu potrebovali francosko govoreče krišnovce za prodajo knjig, se je odpravil tja, v mesto svojega otroštva. Tam je spoznal svojo bodočo ženo, Brazilko iz Sao Paula. V Braziliji sta se tudi poročila, rodil se jima je sin, ki je sedaj star 20 let in študira v Mariboru. Po petih letih dežele sambe, kjer je Robert delal kot inštruktor angleščine na zasebnih šolah, so se namreč preselili v Slovenijo, z ženo sta se pozneje ločila, a se ni vrnila v Brazilijo. »Ko enkrat okusiš varnost Evrope, se ne boš vrnil v tako rekoč tretji svet, kjer te na ulici ubijejo že zaradi dobrih superg.«

Nisi moj sin

Po ločitvi je bil nesrečen, spet se je zavzeteje iskal v meditaciji in jogi, zopet potoval v Indijo, si po vrnitvi služil kruh s potopisnimi predavanji, s prijatelji je izdal glasbeno zgoščenko in nekaj knjižic z duhovno vsebino. Nato pa se je zgodilo leto 2013, ko se je vse spremenilo. »Oče Jože mi je dejal: 'Rad bi vedel, ali si res moj sin.' Že dolgo je nekaj slutil, čutil. Strinjal sem se, da opravim test DNK, in po 14 dneh je ta pokazal, da je verjetnost očetovstva ničodstotna. Takrat se je začelo.«

Robert na to, da Jože ne bi bil njegov oče, nikoli ni pomislil. »Po dveh mesecih sem se vrnil iz Indije in oče me je čakal z rezultatom, rekoč: 'Nisi moj.' Kaj pa zdaj?! Sploh nisem vedel, kaj naj. Najprej sem se po pomoč obrnil na prijateljico psihologinjo, ta mi je svetovala, kako naj pristopim k mami, da ji ne bom zaradi razkritja škodoval, zakrivil še kakšen infarkt (takrat sta bila mama in oče že ločena, op. a).«

Robert jo je soočil s vprašanjem: Kdo je moj oče? »Najprej se je postavila v vlogo žrtve in dejala, da jo je nekdo posilil. Padel sem v šok! Bolje bi bilo, da za to sploh ne bi vedel,« zmajuje z glavo Robert med pripovedovanjem svoje zgodbe, ki jo označi kot dober material za kriminalko.

»Mama se je želela zaščititi, jaz pa sem bil obupan. Povsem sem bil iz sebe. Po nasvetu partnerice sem vse zaupal očetu in bil pozoren na njegovo reakcijo. Najprej se je spraševal, zakaj mu žena takrat ni zaupala, naposled pa je o njeni zgodbi podvomil. Spet sem bil izgubljen, zmešan. Ko sem se umiril, sem naslednji dan šel k mami,« pripoveduje Robert in si vmes s šalom briše solze.

Mama, povej mi resnico

In mama mu je povedala, da je bila v Parizu zaljubljena. V Pierra, poročenega moža s tremi otroki. »Hvala bogu! Nisem seme zla, temveč sad ljubezni!« si je olajšano oddahnil. »Kdo je torej moj oče? Iz nje sem izvlekel ime in priimek, a spet naletel na zid, saj se precej francoskih priimkov izgovarja enako, 'Davajo'«.

Najprej je leta 2014 na spletu našel polsestro Brigitte, zdravnico otorinolaringologinjo, ki je k sreči obdržala dekliški priimek. »In kakšno naključje: v Poitiersu je stanovala na Slovenski ulici (Rue de Slovenie)! Pa to je igra, čakala me je na Slovenski ulici! Dejal sem si, to je ona!«

Pisal ji je, razložil situacijo in prosil za kakšno sliko svojega očeta Pierra. Ni mu odgovorila, kar je nekako pričakoval in ji ni zameril, saj ni poznala njegovih motivov. Lahko bi bil lovec na dediščino. Večkrat ji je napisal, da noče nič drugega, samo fotografijo. Na njen odziv je čakal dobri dve leti in ga dočakal. Ampak za to je garal – bil je neutrudljiv: napisal ji je 15 pisem, mnogo razglednic. »Tako sem težil, ne bom odnehal, sem si rekel. Na koncu je od mene dobila razglednico že vsak teden. Pa sem dobil tole kuverto,« iz katere izvleče na roko napisano Brigittino pismo in veliko fotografijo svojega očeta.
Ko je fotografijo pokazal svoji mami, se je zjokala. Pierre je umrl leta 1996, star 73 let.

Hočem več

Za Roberta polsestrino pismo ni bilo dovolj. Želel je izvedeti več o družini, zato je iskal naprej, se zakopal v rodoslovje in vzpostavil stik z daljno sestrično Valerie, ki jo na srečo rodoslovje zanima. Povezala ga je z bratrancem Fredericom, z njim sta 2019. stopila v stik in se v Franciji tudi srečala. »Bilo je noro! Sva kot dvojčka! Takoj sva se ujela.« Robert je pri na novo najdeni družini, do katere mu je vrata na stežaj odprl Frederic, dobil v dar kup družinskih fotografij, ki jih varuje kot zaklad. V majhnem albumu nam pokaže svoja dva strica, babico, njenega brata, pa tudi praprapraprababico, rojeno leta 1799. Krasne, izjemno jasne fotografije so to – četudi izvirajo iz leta 1900.

Pa ne samo to, od sorodnikov je dobil tiste tako pomembne informacije o svojem očetu – da je bil zabaven, veder človek ... Še posebej veliko mu je o njem povedala mama Robertove sestrične, ki je julija praznovala 99 let. Sorodniki, ki jih je spoznal, so se ga razveselili. Bil je veliko presenečenje, njegov največji adut do njihovih src pa je bila silna podobnost s svojim očetom. »Tako domače sem se počutil med njimi, ljubeče. Večkrat jih obiščem.« Le Brigitte je ostala v svojem kokonu, a ji je hvaležen za pismo s fotografijo. Se je pa toliko lepše povezal z drugimi družinskimi člani in jih tudi uspel ponovno združiti.

Naposled sreča in mir

Oče Jože ga je pri njegovem iskanju podpiral, in to je pomagalo tudi njunemu odnosu. »Zdaj sva najboljša prijatelja, veliko ljubezni je med nama.« Mami, ki ni bila navdušena nad kopanjem po preteklosti, je Robert nekaj časa zameril, potem je zamero postopoma začelo nadomeščati razumevanje. Mama pa je začela (ponovno) poslušati francosko glasbo. Odkrivanje korenin dojema kot nekakšno igro. Iz nje je naposled izšel kot zmagovalec, saj je ugotovil, od kod prihaja in kam spada. »Bogastva, ki sem ga našel, se ne da prijeti, a sem zaradi tega neizmerno srečen!« Našel je svoj mir.