Ksenija in Lara Rovan sta prostovoljni gasilki iz PGD Grčarice, kjer je Ksenija tudi podpoveljnica. Lara je zaposlena v policiji, na oddelku za radijske komunikacije, Ksenija pa je diplomirana inženirka kmetijstva – zootehnike ter dela na Upravi za zaščito in reševanje (sektor za operativo). Oboje se sliši zelo akcijsko, ob čemer prikimata z nasmehom. Sestri dvojčici je za gasilstvo pri njunih 16 letih navdušil oče. »Gasilec je že 40 let in gasilstvo je pravzaprav družinska tradicija, tako da naju ni bilo treba posebej prepričevati.«
Začeli sta z mladinskimi tekmovanji, sledili so že resni tečaji – najprej za operativnega gasilca. »Odkar sva včlanjeni, praktično od začetka, delava v operativi, kar pomeni, da se udeležujeva tečajev, sodelujeva na intervencijah, sektorskih vajah.« Bili sta že na 15 do 20 intervencijah: požari v naravi, vetrolomi, večji požar gospodarskega objekta ...
Poleg tega, da sta operativni gasilki, imata v žepu opravljene tečaje za višjega gasilca in nižjega gasilskega častnika ter specialnosti za strojnika (znanje o gasilskih črpalkah, strojih, agregatih ...) in uporabnika izolirnega dihalnega aparata. Ravno teden dni pred požarom na Krasu pa sta v izobraževalnem centru za zaščito in reševanje v Sežani opravili tečaj za gašenje požarov v naravnem okolju. Tako rekoč takoj po tečaju sta lahko znanje preizkusili v praksi na terenu.
Laiki si morda mislimo, da so dekleta med gasilkami (tudi na terenu) bolj kot ne za okras in lažja dela, kot so odpiranje ventilov in zvijanje cevi, a ni tako. Kaj v taki akciji, kot je bil požar na Krasu, ženske dejansko počno? »Vse, kar počno fantje. Nič nas ne šparajo. Ksenija je, na primer, ves dan in vso noč delala z motorno žago na protipožarnih presekih,« pove Lara, Ksenija pa doda: »Imam tudi tečaj za delo z motorno žago.« Za kar je seveda tudi kriv njun ati, ki je profesionalni gozdar. »Zato sem dobila veselje za žaganje, pa tudi doma na kmetiji sem se lotila vsega in sem potem opravila še ta izpit.« Za žago bi v sili znala prijeti tudi Lara, sicer pa jo raje prepusti sestri.
Na gorečem Krasu, kjer sta preživeli dve noči (ponedeljek in sredo, vsakokrat 12 ur) in vso nedeljo, sta gasili, pripravljali cevi, delali oglede, sodelovali pri izvajanju protiognja (preventivni požig pasu ob cesti). Ju je bilo kdaj strah? »Ne, saj so nas inštruktorji na tečaju zelo dobro pripravili na take razmere, opravili smo tudi praktične vaje in v okviru tečaja šli na štiri intervencije na manjše požare, ki so se zgodili pred tem najobsežnejšim.«
V gasilstvu, ki mu namenita precej prostega časa, bosta vztrajali, saj ju žene strast pomagati ljudem. »Ko vidiš hvaležnost ljudi, na Krasu so stali ob cesti, nam mahali, ponujali hrano in pijačo, pozabiš na utrujenost. To ti da dodatno moč in energijo.«
Tina Hlebš: Vesela sem, da mi fantje zaupajo
»Marsikateri dedec se lahko skrije pred njo. Na zunaj nežna in krhka, a zmožna izrednih naporov in obvladovanja tehničnih zadev,« je o prostovoljni gasilki iz PGD Bizovik (naselje tik ob Ljubljani) povedala njena sokrajanka. Med gasilce je vstopila pri sedmih in vztraja že dvajset let, za kar lahko mirno okrivimo gasilca v družini – očeta in sestro. Izpit za operativnega gasilca je naredila pri 19, k temu pa vsako leto dodaja nove čine (tudi za višjega gasilca), tečaje in specialnosti, kot so vodja čolna, gašenje notranjih požarov, varno delo z motorno žago, bolničar, reševalec iz vode, usposabljanje za delo na strehi ... »Ker je zanimivo,« pravi. Tudi to, da moraš pri nekaterih izpitih naravnost v goreči kontejner, v ogenj. Brez strahu.
Pomaga tudi pri vzgoji mladine v gasilskem društvu, tako da jo poznajo skoraj vsi lokalni otroci. Se je pa za podmladek treba v dobi številnih dejavnosti precej potruditi, zato so letos tradicionalnemu Božičku v darila podtaknili tudi gasilsko vabilo, in izplen je obetaven – vpis 40 otrok.
Po izobrazbi diplomirana inženirka tehniške varnosti ne šteje več intervencij, v katerih je sodelovala. »Zelo sem vesela, da mi fantje in poveljnik zaupajo, me vsakokrat vzamejo s sabo, vedno sem prva ali druga napadalna skupina. Vesela sem, da cenijo moje znanje in me obravnavajo kot sebi enako. Kot slišim, zaupanje v ženske drugod ni tako samoumevno.«
Najhujša intervencija, ki se je spomni, je gašenje hiše v domačem kraju. »V gorečo hišo sva, opremljeni z dihalnim aparatom, prvi vstopili dve gasilki, ki sva na kraj nesreče tudi prvi prispeli. Nič nisva videli, samo gost dim, in pravzaprav samo tipaš, kot bi bil v temi. Pa še neka cev je počila ... Sprva so celo mislili, da je v hiši ujet otrok, nato se je izkazalo, da ga ni.«
Gasilka do konca
Na Krasu je bila dvakrat po 24 ur. Vmes pa je oddelala svojo službo. Cisterna njihovega društva je namreč ena največjih v državi, pripelje kar 13.000 litrov vode (za primerjavo: helikopter je odvrže 800 litrov), in pri takih požarih nepogrešljiva. Tina je s strehe te ogromne »mrcine« gasila požig preventivnega pasu – vse od desete zvečer do četrte zjutraj, nato pa je bilo treba zaliti še drug rob ceste. »Karkoli smo polili, se je že čez uro posušilo. Neki trenutek si zadovoljen s svojim delom, potem pa ugotoviš, da je bilo zaman, kot da vso noč ne bi nič delali. Prav tako so se kljub preventivnim požigom zgodili preskoki ognja. Ker upravljamo eno večjih cistern, te želijo na več koncih, ampak polnjenje cisterne je zaradi slabega pritiska trajalo eno uro, medtem ko smo jo izpraznili v desetih minutah.«
Bo gasilka do konca? »To pa gotovo!« Četudi so bili v tem požaru strašljivi trenutki, ko je poslušala pokanje ognja in sama pred dimom čakala v nevednosti, ali bo morala gasiti ali bežati. »Najbolj grozne pa so eksplozije bomb in min iz prve svetovne vojne. A ne razmišljaš o nevarnosti, nekaj te žene naprej, želja, da poskusiš narediti čim več, pomagati, kolikor je v tvoji moči. In najlepše je, ko so nam ljudje pokazali hvaležnost. To ti da posebno moč. Neki gospod nam je ponudil kar svoje dvorišče, nam nosil pijačo, naročil pice – in to v vasi, ki sploh ni bila neposredno ogrožena. Za njihovo prijaznost domačinom res velik hvala. Ko sem bila drugič na Krasu, sem se razveselila, da so lahko zopet videli sonce. In še po toliko dneh so nam mahali, nas pozdravljali – neverjetni so.«
Suzana Anžur: Ne moški in ženske, mi smo tim
Že 30 let je prostovoljna gasilka, tudi podpoveljnica PGD Bizovik, hkrati pa 12 let poklicna gasilka v Gasilski brigadi Ljubljana, ena izmed trenutno edinih dveh v državi. Na Kras so jo vpoklicali z dopusta, k sreči ni bila v tujini. Prvi dan je pomagala vodji sektorja spremljati dogajanje, razporejati enote, skrbeti za logistiko polnjenja vode. Čez dva dni se je vrnila ter z ekipo bizoviških gasilcev vso noč gasila in varovala daljnovod. Bili so uspešni, s pozitivnimi občutki so se vračali proti Ljubljani, a ko so se čez nekaj dni zopet peljali na Kras, so videli, da je prav tisti »njihov« obranjeni teren pogorel. »Bili so precej neugodni trenutki, omejevala so nas tudi neeksplodirana ubojna sredstva, a prav je, da smo ljudi držali stran in obvarovali človeška življenja.«
Včasih je treba krotiti tudi preveč požrtvovalne gasilce, tiste heroje, ki hočejo tvegati in mislijo, da zmorejo nemogoče. »Take je treba spomniti, da so samo ljudje, da potrebujejo počitek, hidracijo, nekaj hrane.«
Dotaknila se je tudi problemov slovenskih gasilskih društev. »Vsako društvo ima poveljnika in predsednika, slednji je kot direktor podjetja, zanj je tudi pravno odgovoren. In tako odgovorno funkcijo opravlja prostovoljno, v svojem prostem času! Poveljnik društva je odgovoren za operativno jedro društva, za gasilce. Skrbeti mora, da so psihično in fizično sposobni, zdravniško pregledani, da imajo ustrezno opremo, da je ta vzdrževana. To je velika odgovornost – zopet prostovoljna funkcija.« Suzano skrbi, da bo čez pet let takih »norcev« (v pozitivnem pomenu besede) vedno manj. »Zdaj so drugi časi in marsikdo se lahko obregne ob naše delo. Mi pa smo ljudje, ki prihajamo iz drugih branž in večinoma nimamo znanja iz ekonomije ali prava, nismo menedžerji, zato zelo pogrešamo organizacijsko podporo krovne organizacije. Da dobimo razlage, usmeritve, morda pravnega svetovalca – za vodenje društev, administracije, da zadostimo pravilnikom, zakonom ... Za cevi, opremo, intervencije bomo že poskrbeli, to znamo, pri drugem pa bi vsa društva v Sloveniji potrebovala pomoč. Namesto da se ukvarjamo z vsemi zahtevami in pravilniki, bi se morali z dobro klimo, saj smo prostovoljci – če se naši člani ne bodo dobro počutili, jih bomo izgubili.«
Suzana ne sadi rožic
»Članstvo v gasilskih društvih upada. Se zavedamo, da sistem naše zaščite in reševanja sloni na prostovoljcih? Že jutri lahko v nekem društvu 20 gasilcev reče, da se ne gredo več. Enako lahko naredijo gorski reševalci, vodniki reševalnih psov, jamarji ... Nisem črnogleda, ampak tega se moramo zavedati.«
Sicer pa so jo za gasilstvo navdušili starši, gasilca sta bila tako mama kot oče, tudi brat. Sedaj vztraja samo še Suzana, in to zelo zares. Veliko zaslug za to imata dobro vzdušje v domačem društvu in takratni poveljnik, ki je prav dekleta opogumljal, da se udeležujejo tudi takih tečajev, kot je za nosilca dihalnega aparata. »To je bila pred dvema desetletjema še eksotika – če si ga imel opravljenega, si bil car. On pa je zanj vneto spodbujal dekleta!«
Ne mara delitev na moška in ženska opravila. »Mi smo tim. Tega sem se naučila že doma, saj sva z bratom oba delala vse. Po navadi sva si pomagala, da sva bila hitreje prosta.« Vozi tudi tovornjak in tisto ta veliko cisterno.
Njena prva intervencija so bile poplave v Železnikih. Take preizkušnje jo krepijo in ji spreminjajo pogled na življenje. Ko prispe povabilo na pijačo, se uredi v petih minutah, ne komplicira, saj ve, kaj je v resnici pomembno. In to ni zlomljen noht ali razmazana maskara.
